Že veliko pred teorijami zarot o pristanku človeka na Luni je svet razburila serija lažnih novic o življenju na našem naravnem satelitu.
Danes mineva 54 let, odkar je iz izstrelišča vesoljskih raket na Floridi na pot proti Luni krenila posadka rakete Apollo 11 s štirimi člani posadke.
Namen misije je bil, da trije člani pristanejo na površini našega naravnega satelita, eden pa kroži okoli njega. To se je štiri dni kasneje tudi zgodilo in Neil Armstrong je postal prvi človek, ki je stopil na kakšno drugo nebesno telo. Mnogi še danes ne verjamejo, da se je to res zgodilo in teorije zarote o tem, da ljudje pravzaprav nikoli nismo pristali na našem naravnem satelitu, so ene najtrdovratnejših.
Lažne novice v zvezi z Luno pa niso nekaj novega. Največja, ki je vznemirila ves svet, se je zgodila že dolgo pred misijo Apollo, v časih, ko so ljudje Luno lahko samo opazovali z bolj ali manj kakovostnimi daljnogledi in teleskopi.
Velikanski bobri na dveh nogah in netopirji-ljudje
25. avgusta 1835 je bil v newyorškem časopisu The Sun objavljen prvi od skupaj šestih člankov o domnevnem odkritju življenja in celo civilizacije na Luni.
Članke so pompozno napovedovali že nekaj dni prej, trdili pa so, da so ponatisnjeni iz britanskega časopisa The Edinburgh Courant. Naslednjih šest dni so tako izhajali članki, ki so pripovedovali o tem, da na Luni živijo živali, podobne bizonom, kozam, mitičnim samorogom, pa tudi velikanski bobri, ki hodijo po dveh nogah.
Na Luni naj bi bila drevesa, oceani in plaže. Še najbolj pa je razburjala novica, da na naši vesoljski spremljevalki obstajajo templji, ki jih gradijo človeku podobna bitja, ki imajo krila, podobna netopirjevim. Imenovali so jih “Vespertilio-homo”, kar pomeni “netopir-človek”.
Vse to, tako je pisal The Sun, je odkril eden najbolj slavnih astronomov tistega časa John Herschel, ki je uporabil najnovejšo tehnologijo, “ogromen teleskop povsem novega principa”, s katerim je bilo moč videti vse te podrobnosti. Pri odkritju pa naj bi Hershelu pomagal spremljevalec Andrew Grant. Sčasoma so avtorji objavili, da so bila opazovanja prekinjena, ker je observatorij zgorel. Vzrok pa je bil po pisanju časnika Sonce, ki je posvetilo skozi lečo in povzročilo požar.
Je bil avtor en sam?
Seveda nič od tega ni bilo res, razen Johna Herschela, ki je bil resnično eden najbolj slavnih astronomov.
Vest o življenju na Luni pa se je hitro razširila in razburila ne le Newyorčane, pač pa tudi ljudi in znanstvenike drugod po svetu. Skoraj vsi največji svetovni časniki so namreč povzemali The Sun. Šele nekaj tednov kasneje je The Sun priznal, da je šlo le za potegavščino, vendar vsebine člankov ni preklical. To je sprožilo ugibanje, kdo naj bi bil avtor, in šele nekaj let kasneje, leta 1840, je Richard Adams Locke, ki je bil novinar The Suna v času objave, priznal, da je članke napisal on.
Nikoli pa ni bilo jasno, ali je bilo vse skupaj le njegova domislica, ali pa so bili vpleteni tudi drugi. Prevara je postala znana kot “Velika potegavščina o Luni” (angl.: “Great Moon Hoax”), ki ji včasih dodajo še letnico, da jo razlikujejo od teorije zarot v zvezi s človeškim pristankom na Luni.
Posledice objave za astronoma in časnik
In kako se je na lažno novico, v kateri je bil brez svojega pristanka “udeležen”, odzval astronom John Herschel?
Sprva ga je prevara zabavala, piše Wikipedia, in je celo dejal, da “njegova lastna resnična opažanja ne morejo biti nikoli tako vznemirljiva”. Pozneje pa je postal jezen, ker je moral odgovarjati na vprašanja ljudi, ki so potegavščini verjeli.
In časopis The Sun? Po legendi, ki pa ni dokazana, naj bi mu prav serija teh člankov pomagala do tega, da je postal eden od najbolj uspešnih newyorških časopisov, piše Wikipedia. Izhajal je vse do leta 1950 in so ga šteli za enega od treh v tistem času najbolj pomembnih in zaupanja vrednih časopisov iz največjega ameriškega mesta – poleg njega sta to bila še New York Times in New York Herald Tribune.
Življenje na Luni je možno in če res obstaja, je najverjetneje prišlo z Zemlje
Življenje na Luni je po prepričanju današnjih znanstvenikov možno. Seveda že dolgo vemo, da vsekakor ni prav nič podobno tistemu iz The Sunovih člankov iz leta 1835. “Če življenje na Luni obstaja, gre najverjetneje za mikrobe, ki so tja prišli z Zemlje,” meni Nasin raziskovalec Prabal Saxena.To bi se lahko zgodilo z onesnaženimi lunarnimi moduli ali človeškimi astronavti, ki so se sprehajali po Luni. Znano je recimo, da je leta 2019 na Luno strmoglavila izraelska sonda, ki je s sabo prenašala na tisoče počasnikov, ali tardigradov, mikroskopskih živali, za katere je znano, da lahko preživijo tudi v izjemno negostoljubnih razmerah.
Druga možnost je, da so mikrobi na Luno prišli potem, ko je v Zemljo udaril asteroid in v vesolje izvrgel kose našega planeta, ki so potem pristali na našem satelitu v območjih, kjer bi življenje lahko preživelo. Šlo bi za nekakšen vesolje “brodolomce”. Danes tudi vemo, da na Luni zagotovo obstaja voda, vendar večinoma v zaledenelem in ne tekočem stanju. Še vedno pa bi se tam lahko skrivalo življenje. Navsezadnje, žive mikrobe je moč najti tudi v arktičnem in antarktičnem ledu. Ena izmed možnih nalog napovedane nove Lunarne misije Artemis naj bi bilo tudi raziskati, ali na Luni obstajajo pogoji za to, da bi na njej lahko našli življenje v aktivni ali fosilni obliki.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje