Vrtali 12.262 metrov globoko in naleteli na odkritje, ki je znanstvenike osuplo

Po skoraj dveh desetletjih raziskav so znanstveniki leta 1989 dosegli neverjetno globino 12.262 metrov. Tako imenovana Kolska supergloboka vrtina je tako segala globlje od Marianskega jarka, ki velja za najglobljo točko svetovnih oceanov. Toda tisto, kar so raziskovalci med vrtanjem odkrili, je povsem pretreslo dotedanja geološka spoznanja.

Danes je odprtina zapečatena z masivnim jeklenim pokrovom in zapuščena sredi ruske tundre, vendar rezultati raziskav še vedno vzbujajo veliko zanimanje znanstvene skupnosti, piše Nova.rs.

Globlje od najglobljega oceana

Marianski jarek dosega približno 11 kilometrov globine, vendar je sovjetski projekt segel še dlje. Kolska supergloboka vrtina se je prebila več kot 12 kilometrov skozi trdno kamnino. Kot da bi v Zemljo zarinili orjaško cev, daljšo od celotne gorske verige. Če bi v to vrtino postavili Mount Everest, bi do njenega dna ostalo še nekaj kilometrov praznega prostora.

Kljub izjemnemu dosežku je raziskovalcem uspelo prebiti le del Zemljine skorje na tem območju. Geološka plast pod polotokom Kola naj bi bila po ocenah debela približno 35 kilometrov. Presenetljivo ozka je bila tudi sama vrtina. Na površju je njen premer znašal le 23 centimetrov, proti dnu pa se je zožila na manj kot deset centimetrov.

Peklenske temperature uničile načrte

Znanstveniki so pričakovali, da bo temperatura na velikih globinah znašala okoli 100 stopinj Celzija. Namesto tega so merilni instrumenti pokazali skoraj 180 stopinj, kar je povsem spremenilo razmere za delo in močno otežilo nadaljevanje projekta.

Pri takšnih temperaturah se granit, star več milijard let, ni več vedel kot trdna kamnina. Začel se je spreminjati v gosto maso, ki se je pod izjemnim pritiskom deformirala in premikala. Vrtalniki so se zatikali, oprema je izginjala v razžarjenih razpokah, ogromne cevi, težke več sto ton, pa so morali pogosto pustiti globoko pod zemeljskim površjem.

Ko se je zgodila hujša okvara, inženirji opreme niso več mogli potegniti nazaj na površje. Spreminjati so morali smer vrtanja in odpirati nove kanale, zato je notranjost vrtine sčasoma začela spominjati na razvejano drevo. Prav ekstremne temperature so bile glavni razlog, da so projekt v začetku devetdesetih let dokončno ustavili, čeprav je bil prvotni cilj po pisanju Nova.rs doseči globino 15 kilometrov.

Odkritje, ki znova vzbuja veliko zanimanja

Eno največjih presenečenj je bilo odkritje vode na izjemnih globinah. Takratni geološki modeli so namreč trdili, da je kaj takšnega zaradi ogromnega pritiska nemogoče. Kljub temu pa so raziskovalci naleteli na vodo, ujeto v mikroskopskih razpokah kamnin, kjer naj bi ostala ujeta še iz najzgodnejših obdobij Zemljine zgodovine.

Še večje presenečenje pa je predstavljal naravni vodik, ki je uhajal iz kamnin. Znanstveniki niso pričakovali, da bi se na takšnih globinah lahko skrivala nahajališča tega plina. Prav to odkritje je desetletja pozneje znova vzbudilo veliko zanimanja, saj energetska podjetja po vsem svetu geološki vodik preučujejo kot enega najobetavnejših virov čiste energije prihodnosti.

Dotik z najstarejšimi plastmi Zemlje

S pomočjo vzorcev, pridobljenih z globine več kot 12 kilometrov, so sovjetski raziskovalci preučevali kamnine, stare kar 2,7 milijarde let. Šlo je za material, ki je nastal v obdobju, ko na Zemlji skoraj še ni bilo kisika, življenje pa so predstavljali zgolj najpreprostejši mikroorganizmi v vodi.

Posebej zanimivo je bilo odkritje, da imajo nekatere kamnine podobno kemično sestavo kot vzorci, ki so jih astronavti misij Apollo prinesli z Lune. To je dodatno okrepilo teorijo, po kateri naj bi Luna nastala po silovitem trku Zemlje z drugim nebesnim telesom pred več milijardami let.

Znanost in propaganda hkrati

Kolska supergloboka vrtina ni bila le znanstveni projekt. Na vrhuncu hladne vojne je predstavljala tudi simbol sovjetske tehnološke moči. Sovjetska zveza je želela svetu dokazati, da lahko prodre globlje v Zemljino notranjost kot katerakoli druga država.

Američani so v šestdesetih letih skušali izvesti podoben podvig v okviru projekta Mohole, vendar so ga zaradi pomanjkanja finančnih sredstev kmalu opustili. Nemški projekt KTB je pozneje dosegel nekaj več kot devet kilometrov globine, a se ni niti približal rekordu, postavljenemu na polotoku Kola.

Do danes še nobeni državi ni uspelo preseči rekorda v vertikalnem vrtanju, ki znaša 12.262 metrov in sega v leto 1989.

Zapečatena vrtina in vprašanja brez odgovorov

Po razpadu Sovjetske zveze je projekt ostal brez finančne podpore. Vrtanje so ustavili leta 1992, nekaj let pozneje pa je bil projekt dokončno opuščen. Odprtino so leta 2005 zapečatili z masivnim 12-tonskim jeklenim pokrovom, medtem ko so raziskovalni objekti sredi zasnežene tundre počasi začeli propadati.

Čeprav se je projekt končal pred več kot dvema desetletjema, so njegova odkritja danes pomembnejša kot kadarkoli prej. Vse večje zanimanje za geotermalno energijo in naravni vodik znova usmerja pozornost k temu, kar so raziskovalci odkrili globoko pod polotokom Kola. Številni znanstveniki namreč verjamejo, da se v Zemljini notranjosti skrivajo ogromni energetski viri, ki jih človeštvo šele začenja razumeti.

Najgloblja vrtina, ki jo je kadarkoli ustvaril človek, je danes zapuščena. Toda skrivnosti, ki jih je razkrila globoko pod Zemljinim površjem, še vedno sodijo med največje znanstvene uganke sodobnega časa, še piše Nova.rs.