Več tisoč vrst živali po vsem svetu velja za pogrešane oziroma izgubljene.
Vrste in vrste kovinskih polic, na njih pa razvrščenih na tisoče steklenih kozarcev, v katerih so kače, kuščarji in žabe. Vsak kozarec je označen s kataloško številko, kot knjižnica mrtvih.
Tako je videti herpetološka zbirka na Univerzi Teksas, kjer je shranjen tudi primerek ene najbolj iskanih živali: slepega močerada Blanco. Eden in edini predstavnik te vrste, ki so ga našli v 50. letih prejšnjega stoletja.
Blanco (Eurycea robusta) je močerad brezpljučar, ki živi v vodnem habitatu, globoko v apnenčastih jamah. V dolžino meri le nekaj centimetrov, je slep in brez pigmenta, ima trapezoidno glavo ter zunanje škrge. Vrsta močerada je endemična v majhni regiji reke Blanco blizu San Marcosa v Teksasu, natančneje v Edwardjevem vodonosniku, enem najtežje dostopnih krajev na Zemlji.
In slepi močerad Blanco je ena najbolj cenjenih vrst v zbirki univerze.
Ne le zato, ker je ogrožena žival, temveč je tudi pogrešana – že več kot 70 let ga v naravi ni videl nihče. Nazadnje so ga v divjini videli leta 1951, ko je teksaško podjetje med izkopavanjem odkrilo izvir v suhi strugi reke Blanco. Nekaj vode je priteklo na površje in v njej je bilo več močeradov.
Nihče ne ve, ali še obstaja
Primerek v zbirki univerze v Teksasu je edini znani predstavnik vrste Eurycea robusta na planetu.
Vendar Blanco ni edina pogrešana žival. Več kot 2.000 vrst živali, rastlin in gliv po vsem svetu je pogrešanih ali, kot jim pravijo znanstveniki, so izgubljene vrste. Med izgubljene vrste znanstveniki uvrščajo tiste, ki jih niso videli vsaj desetletje ali več kot 50 let.
Obstaja denimo zlati krt iz Južne Afrike, ki je pogrešan vse od leta 1936.
Papiga Sinú Parakeet je bila nazadnje videna v Kolumbiji leta 1949.
Pajek s Portugalske je bil nazadnje viden v začetku 20. stoletja.
V Indoneziji pa so vse od leta 1928 pogrešali drevesnega kenguruja Wondiwoi. Leta 2018 naj bi britanski naravoslovec posnel prvo fotografijo te živali.
In potem je tu celo izgubljena oz. pogrešana goba Big Puma Fungus, ki je v gozdovih Južne Amerike ni nihče videl že tri desetletja.
Celoten seznam je objavila okoljevarstvena skupina Re:wild, ki se med drugim posveča tudi izgubljenim vrstam.
Zakaj si znanstveniki tako prizadevajo najti izgubljene oz. pogrešane živali
Ne gre le za boj proti izumrtju živalskih in rastlinskih vrst, to lahko prinese veliko koristi tudi človeški skupnosti. Vsaka vrsta nas lahko marsikaj nauči o tem, kako deluje ekosistem.
Dokumentiranje življenja prispeva torej k veliko večji znanstveni misiji, ustvarja osnovo, na kateri lahko znanstveniki postavljajo največja biološka vprašanja.
V vodonosniku, ki s pitno vodo oskrbuje skoraj 2 milijona Teksašanov, živijo denimo tudi druge vrste močeradov (na fotografiji zgoraj). In čeprav se to sliši malce gnusno, je v resnici dober znak – znak, da je voda namreč čista.
”Če nam teh živali ne uspe najti in proučiti, je enako, kot če bi v knjižnici zažgali vse knjige, ki jih še niste prebrali,” je za vox.com razložil Andy Gluesenkamp, direktor San Antonio Zoo’s Center for Research and Conservation. Gluesenkamp tudi vodi ekspedicijo, da bi našel dvoživko v divjini.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
