Nihče na pogrebu ne izgovarja njihovih imen, nihče ne joče na njihovih grobovih

Poglobljeno 02. Jul 202206:00 > 21:171 komentar
Delite:
Kolpa
Foto: Srdjan Živulović/BOBO

V slovenskih rekah, gozdovih in na cestah umirajo ljudje, za katere se zdi, da so nevidni. Njihove smrti v javnosti niso problematizirane. Na njihovih pogrebih nihče ne žaluje, njihove grobove umikamo na rob pokopališč. Imena pogosto dobijo šele potem, ko so že pokopani.

Balkanska migracijska pot je polna nevarnosti. Ljudje, ki se podajo po tej poti, pravijo, da gredo na gejm, igro. Tukaj namreč ne veljajo pravila in se ne spoštuje mednarodno pravo, potovanje po tej “oboroženi pokrajini” pa zaznamujejo neusmiljene vremenske razmere, neprehodni gozdovi, deroče reke, divje živali in neprepusten azilni sistem, ki ga varujejo tudi ograje in pogosto nasilni varuhi reda. Številni so od verižnih vračanj izčrpani – vrnjeni so bili lahko tudi že več desetkrat. Marsikdo pa na tej poti tudi umre. Novomeška policija je pretekli teden iz Kolpe povlekla še eno truplo neidentificiranega moškega. Po neuradnih podatkih gre – tudi tokrat – za begunca. A tudi po svoji smrti ti ljudje ostajajo marginalizirani – “drugi”, “odvečni”.

Med tistimi, ki so se podali na to nevarno pot, je bil tudi 30-letni Amadou Bah iz Gvineje, države v Zahodni Afriki, ki je med najrevnejšimi v tem delu sveta. Amadou je imel načrt: odpravil se je k bratu, ki mu je v Franciji že uspelo pridobiti status begunca. A neusmiljena balkanska migrantska pot ga je tik pred ciljem ustavila. Sopotniki, od katerih se je pred hrvaško-slovensko mejo ločil, so videli, kako ga je med prečkanjem Kolpe odnesel tok reke. Kolpa je bila zaradi deževja narasla, tok pa močan. Amadou je od takrat pogrešan.

Amadou
Foto : Amadou Bah (vir: osebni arhiv)

Amadoujev brat je kmalu za tem poiskal aktiviste na hrvaški in slovenski strani, ki bi mu pomagali do informacij o bratu. V Sloveniji je stopil v stik z aktivisti Infokolpe, civilne iniciative, ki je že večkrat posredovala v primerih pogrešanih prebežnikov. Tit Starc, ki je od takrat njegova kontaktna oseba, pravi, da je Amadoujev brat pred približno dvema mesecema za nekaj dni prišel v Slovenijo in skupaj sta odšla na eno od ljubljanskih policijskih postaj, kjer sta prijavila pogrešano osebo, predala podatke o njem, njegove fotografije, brat jim je dal tudi svoje kontaktne podatke, zato da bi ga lahko obveščali o poteku iskanja. Nedolgo za tem so v Infokolpi iz medijev izvedeli, da so v Kolpi našli truplo. Zato so kontaktirali s policijskimi postajami na tem območju, med drugim policijsko postajo v Črnomlju. “Izkazalo se je, da podatkov, ki smo jih o pogrešani osebi predali na ljubljanski policijski postaji, v Črnomlju niso imeli,” pravi Starc, začuden, da iskanje pogrešanega ni bolj koordinirano.

Dve trupli na enem bregu, tri na drugem

Brat svojega sorojenca na fotografiji, ki mu jo je poslala slovenska policija, ni prepoznal. Truplo, ki je bilo dolgo časa v vodi, je bilo po besedah sogovornika v slabem stanju in nerazpoznavno. Za identifikacijo bi bila potrebna primerjava vzorcev DNK, ki ga policija odvzame ob vsakokratni najdbi trupla neznane osebe. Čeprav je bilo truplo v Črnomlju najdeno že v začetku maja, primerjava DNK, ko smo nazadnje preverjali, še ni bila opravljena. Starc pravi, da ti postopki zaradi mednarodnega sodelovanja in vpletenosti številnih institucij praviloma trajajo dolgo.

Prebežniki
Foto : Profimedia

Direktor Komunale Črnomelj Samo Kavčič je potrdil, da imajo trenutno v hladilnih prostorih dve trupli, ki so ju gasilci potegnili iz Kolpe. Truplo, ki so ga našli v preteklem tednu, je še vedno na obdukciji v Ljubljani. “Po zakonu mora biti najdeno truplo 60 dni v hladilnih prostorih, in če se v tem času ne ugotovi identiteta ali pa če je identiteta znana, a se nihče od svojcev ne oglasi, po uradni dolžnosti obvestimo občino, ta pa nam naroči pokop pokojnika,” pravi Kavčič. V zadnjih letih so pokopali dva pokojnika z neznano identiteto, posmrtne ostanke enega od njiju pa so nato ekshumirali, saj je bila identiteta na podlagi primerjave DNK potrjena.

Prof. dr. Uršula Lipovec Čebron in njena hrvaška kolegica dr. Marijana Hameršak, ki v okviru mednarodnega projekta Evropski režim neregularnih migracij na periferiji EU (ERIM) raziskujeta smrti prebežnikov, ob tem opozarjata na pomanjkanje čezmejne izmenjave podatkov in koordinacije postopkov. Medtem ko si slovenska in hrvaška policija izmenjujeta podatke o prebežnikih – ne nazadnje obstaja bilateralni sporazum med državama, na podlagi katerega slovenska policija hrvaškim kolegom izroča (žive) ljudi, ki so “nezakonito” vstopili v državo – pa se pristojne ustanove, ki se spoprijemajo s smrtmi teh prebežnikov na enem in drugem bregu reke, ne povezujejo. Medtem ko so tako na slovenski breg iz Kolpe potegnili omenjeni dve trupli, so na hrvaški strani v istem obdobju našli tri trupla. “V kratkem času je bilo torej najdenih pet trupel ljudi, ki so bili morda člani iste skupine,” opozarja Lipovec Čebron. A kljub temu pristojni obravnavajo vsako smrt ločeno.

Mehanizmi za iskanje pogrešanih niso prilagojeni migracijam

Organa, ki bi koordiniral iskanje pogrešanih oziroma ugotavljanje identitete, ni, pravi Hameršak. “Veliko je odvisno od agilnosti veleposlaništva matične države pogrešanega, od tega, kje se je zgodila smrt, od državnih organov, samoiniciativnosti posameznikov. Priča smo zelo različnim odzivom v primeru teh smrti, od velike pripravljenosti sodelovanja do tega, da pristojni ne želijo dajati informacij. A tukaj gre za informacije, na katere svojci ne bi smeli čakati,” opozarja sogovornica.

Prebežniki
Foto : Profimedia

Tudi v Mednarodni organizaciji za migracije (IOM), kjer vodijo projekt Missing Migrants (Pogrešani migranti, op. a.), opozarjajo na neučinkovit sistem ugotavljanja identitete pogrešanih prebežnikov. Kot pravi vodja slovenskega urada Iva Perhavec, so se v zadnjih letih svojci pogrešanih nanje obrnili nekajkrat. “IOM je poizvedoval pri slovenskih migracijskih organih oziroma svojce napotil na policijo, vendar pogrešanih oseb niso identificirali oziroma nismo bili obveščeni, da bi bile osebe naknadno identificirane. Projekt Missing Migrants pogosto prejema poizvedbe družin z vsega sveta, vendar je na splošno zaradi zelo omejenih nacionalnih in mednarodnih določb za izsleditev ter identifikacijo pogrešanih oseb v kontekstu migracij stopnja identifikacije izjemno nizka.”

Kot še pojasnjujejo, v številnih državah obstajajo določeni mehanizmi za iskanje pogrešanih oseb, vendar te določbe pogosto niso prilagojene obravnavi tistih, ki so prečkali mednarodne meje. Zaradi pomanjkanja bilateralnih ali multilateralnih sporazumov o iskanju pogrešanih prebežnikov zato to večinoma izvajajo nevladne organizacije oziroma iskanje poteka prek neformalnih omrežij. V pomoč so, kot pravijo sogovorniki, predvsem družbena omrežja s Facebookom na čelu, kjer obstaja več strani, med drugim pretresljiva Dead and missing in the Balkans (Mrtvi in pogrešani na Balkanu).

Na policiji pravijo, da je pri ugotavljanju identitete pogrešanih prebežnikov pomembno mednarodno policijsko sodelovanje, vključita se lahko tudi Europol oziroma Interpol. V primeru Amadouja in njegovega brata bo odvzem vzorcev za primerjavo DNK izvedla francoska policija, še pojasnijo. Šele po prejemu vzorcev bo lahko narejena primerjava oziroma identifikacija.

Na vprašanje, koliko prebežnikov, ki so od leta 2014 umrli v Sloveniji, je še vedno neidentificiranih, na policiji odgovarjajo, da v evidenci neidentificiranih trupel podatka, ali gre za smrt migranta, ne vodijo posebej. “Lahko pa potrdimo, da izvajamo aktivnosti za ugotovitev identitete treh neidentificiranih trupel, za katere je mogoče sklepati, da gre za migrante,” so nam pojasnili pred tednom. Od takrat je bilo v Kolpi, kot rečeno, najdeno še eno neidentificirano truplo.

Koliko prebežnikov je umrlo v Sloveniji?

Po podatkih policije je v Sloveniji od leta 2014 umrlo 31 prebežnikov – in to so le uradno potrjeni primeri: na območju novomeške policijske uprave so obravnavali 12 smrti pri prehodu meje, na območju Policijske uprave Ljubljana (ki se razteza do območja Kočevja) pet smrti in na območju koprske policijske uprave štiri smrti. “Obravnavali smo tudi šest primerov smrti migrantov, ki so bili udeleženci v prometnih nesrečah, in tri primere zaradi drugih zdravstvenih razlogov,” so še navedli. Nevladne organizacije ob tem opozarjajo, da tudi v primeru smrti prebežnikov, ki se ne zgodijo neposredno na državni meji, ne gre za nesreče, ampak so vzroki prav tako strukturni. “Ker se te smrti dogajajo na območjih, ki večinoma niso naseljena, v resnici ne moremo biti prepričani o dejanskem številu smrti. Nekateri menijo, da je to število v resnici veliko večje,” pravi Hameršak.

Zemljevid smrti nastaja v okviru projekta ERIM.

Zakaj je identifikacija tako pomembna

Profesorica forenzične patologije na milanski univerzi dr. Cristina Cattaneo, ki je leta 2014 skupaj s sodelavci začela identifikacijo utopljenih pred obalami Lampeduse, je v znanstvenem članku opozorila, da je identifikacija pogrešanih etična, kulturna, administrativna in pravna obveza. “Pomisliti moramo na implikacije, ki jih ima lahko smrt osebe v odnosu do svojcev, na primer, kar zadeva urejanje zakonskega stanu in posledic, ki jih ima lahko smrt na pravice in obveznosti družinskih članov. Bridek je primer osirotelega otroka, ki ga brez mrliškega lista staršev svojci ne morejo posvojiti,” je še opozorila.

Identifikacija umrlih je po njenih besedah ključna tudi za duševno zdravje in dobrobit svojcev umrlega. Jasna informacija in dokaz o smrti, rituali žalovanja in možnost slovesa od posmrtnih ostankov prinašajo jasnost in olajšajo žalovanje. Brez tega družine lahko živijo v zanikanju smrti, gojijo upanje in ostajajo paralizirane. Neotipljiva izguba (angl. ambiguous loss) lahko vodi tudi v resne zdravstvene težave, med drugim alkoholizem, posttravmatsko stresno motnjo, depresijo, prispeva lahko celo k nastanku raka in imunoloških težav, je še zapisala Cattaneo.

Anouarjeva zgodba: po smrti “obtičal” v hladilnici

Anouar El Mounis je bil star 27 let, ko je leta 2018 utonil v Kolpi. Tudi on je potoval v skupini prebežnikov; večini je uspelo prebroditi naraslo reko, njega in še enega sopotnika je tok odnesel. Anouarjevo truplo, takrat neidentificirano, je bilo nato shranjeno v hladilnih prostorih črnomaljske komunale, po zakonsko določenem roku pa – ker identiteta še vedno ni bila ugotovljena – so ga na tamkajšnjem pokopališču pokopali kot neznano osebo. Anouarjeva družina je s pomočjo Mihe Turka in drugih aktivistov iz Infokolpe stopila v stik s policijo in prijavila pogrešano osebo. S pomočjo maroškega Interpola je bila identiteta potrjena in maroško veleposlaništvo je na željo svojcev naročilo ekshumacijo (izkop) posmrtnih ostankov in prevoz v domovino, v Maroko. A se je zapletlo.

Jasmina Babajić iz Pogrebnega zavoda Babajić, ki ga je v ta namen najelo maroško veleposlaništvo, se z grenkobo spominja tega primera. Anouarjeve posmrtne ostanke so ekshumirali februarja 2020, tik preden je bila razglašena pandemija covida-19. “Začela se je korona, letališča so se zaprla, vse se je ustavilo. Trajalo je skoraj leto in pol, da je bil prevoz izpeljan, ves ta čas pa je pokojnik ležal v hladilnih prostorih.” Zanjo je bila to zelo stresna izkušnja, pravi. “Najprej smo dobili naročilo za izkop pokojnika, nato pa nenadoma nismo več vedeli, kaj bomo s truplom.” Kot je razumeti sogovornike, ki so se ukvarjali s tem primerom, se je po ekshumaciji zgodil tudi “komunikacijski šum” med svojci in veleposlaništvom, kar je poleg pandemije dodatno zapletlo okoliščine.

Po posredovanju konzularnega predstavništva na ministrstvu za zunanje zadeve je maroško veleposlaništvo privolilo v prevoz trupla, prevzelo pa je tudi plačilo vseh stroškov, ki jih ni bilo malo. Ali je Anouarjeve posmrtne ostanke prevzela družina, ni jasno. Vodja konzularnega predstavništva Andrej Šter poudarja, da je maroška stran v tem primeru ravnala korektno, in dodaja, da se nekatere države s trupli svojih državljanov, ki umrejo na migracijskih poteh, sploh ne želijo ukvarjati.

Uršula Lipovec Čebron
Foto : Uršula Lipovec Čebron: Anouarjev primer je jasen dokaz, kako so ljudje s svetovnega juga vedno “drugi”. (foto: Denis Sadiković/N1)

Stigma za svojce

Okolja, od koder prihajajo prebežniki, so lahko specifična, imajo svoje kulturne norme, ob tem opozarjajo nevladne organizacije. IOM v svojem poročilu o vplivu izginotij in smrti prebežnikov na njihove družine poroča o stigmi in družbenem marginaliziranju svojcev, kar je včasih povezano prav z dejstvom, da ti ne morejo najti posmrtnih ostankov družinskega člana in jih prepeljati v domovino. Razlog za to so lahko tudi visoki stroški takšne logistike. Kot je povedal Miha Turk, bi morala Anouarjeva družina plačati več tisoč evrov za prevoz trupla v Maroko.

Uršula Lipovec Čebron poudarja, da je Anouarjev primer jasen dokaz, kako so ljudje s svetovnega juga vedno “drugi”. “To bi se težko zgodilo državljanu neke evropske države. Vse se je dogajalo na skrivaj, redki so vedeli za te okoliščine oziroma širili  informacijo o njej – čeprav je šlo za situacijo, s katero bi se javnost morala ukvarjati; z vprašanjem, kako je mogoče, da se kaj takšnega lahko zgodi.” Miha Turk dodaja, da je bil v času, ko je bil pogrešan Anouar, v Sloveniji pogrešan tudi angleški turist. Odnos pristojnih pa tudi javnosti je bil po njegovih besedah v teh dveh postopkih neprimerljiv.

Tudi po smrti odrinjeni na rob

Anouarjevega groba na črnomaljskem pokopališču torej ni več, še vedno pa je tam grob, v katerem leži truplo neidentificiranega prebežnika, ki je utonil v reki približno sočasno kot Anouar. Na njegovem nagrobniku piše “Neznana oseba”.

Samo Kavčič pravi, da umrle prebežnike pokopavajo na klasičen način, v krsti. “Zakonodaja dovoljuje kremacijo in nato raztros pepela, a mi še vedno upamo, da se bo nekoč našel kdo od svojcev in zaprosil za ekshumacijo. Tudi če bo to čez 20 let.” Pokop plača občina, še pravi sogovornik, grobove pa urejajo na lastne stroške. Očitke, ki so se pojavljali pred časom, o tem, da s posmrtnimi ostanki prebežnikov ne ravnajo dostojno, češ da njihove grobove puščajo tako rekoč neoznačene, zavrača. “Mi ravnamo spoštljivo z vsakim,” pravi. “Na to, da gre za neznane osebe, pa ne moremo vplivati.”

grobovi prebežnikov, vojna vas, črnomelj,
Foto : Pokopališče v Vojni vasi pri Črnomlju (foto: Marijana Hameršak/ERIM)

Komunalne službe so pri vprašanju, kako pokopati truplo in kako obeležiti grob, prepuščene same sebi, opozarjata Lipovec Čebron in Hameršak. Po njuni oceni poskušajo biti čim bolj občutljive in spoštovati verska prepričanja pokojnikov, a so v tej praznini prisiljene iznajdevati neke nove prakse. “Zato lahko vidimo na pokopališčih povsem različna obeležja. Celo znotraj enega pokopališča, ene komunalne službe lahko vidimo različne prakse – včasih je na nagrobniku naveden datum, ko so našli truplo, včasih sta tam samo inicialki N. N., videli smo tudi grob, ki nima nobenega obeležja,” Hameršak povzema opažanja z obeh strani meje. “Ti grobovi stojijo v samoti, v tišini. Nanje lahko napišejo karkoli, sporočajo pa nam ne nič.”

Značilno je tudi, da so trupla prebežnikov pogosto pokopana na pokopališčih, ki so marginalizirana; zunaj mestnih središč, na krajih, ki jih ljudje ne obiskujejo pogosto. “Zdi se, kot da so ta pokopališča namenjena ljudem, ki jih oblasti želijo prikazati kot ’odvečne’, kot ’druge’; tistim, ki so bili že v času življenja marginalizirani. Lokalni prebivalci v enem od hrvaških mest so na primer povedali, da so ob nedavnih smrtih grobarja vprašali, kje bodo ta trupla pokopana, in da upajo, da ne bodo ’pri njih’. Ta simbolna drugost se torej manifestira tudi skoz pokop,” pravi Lipovec Čebron, pri čemer pa ne gre samo za izbiro perifernih pokopališč, ampak tudi za vprašanje, kje na pokopališču bodo pokopani. “Vzorec, ki ga vidimo na vseh pokopališčih, ki sva jih obiskali, je ta, da so njihova trupla pokopana na robu pokopališča. Grobar in drugi povedo, da je to bolj praktično zaradi morebitne ekshumacije. A to ima tudi svoj simbolni pomen: skladno s tem, da jih v času življenja vidijo kot marginalce, jih tudi pokopljejo.”

Grobovi prebežnikov na Hrvaškem
Foto : Grobovi prebežnikov na enem od hrvaških pokopališč (foto: Marijana Hameršak/ERIM)
Neoznačen grob prebežnika
Foto : Neoznačen grob prebežnika na Hrvaškem (foto: Marijana Hameršak/ERIM)

Kako to vpliva na lokalne skupnosti

Ena od zadnjih ovir v gejmu je panelna ograja na slovenski južni meji. Postavila jo je vlada Mira Cerarja in kljub ogorčenju nevladnih organizacij in tudi dela javnosti stoji še danes. Brez te ograje bi bilo tveganje za ljudi, ki prečkajo Kolpo, bistveno manjše, se strinjajo sogovorniki. Če se namreč človek utaplja za ograjo, reševalci do njega ne morejo. Ko reka naraste in poplavi tudi del brega, kjer je postavljena ograja, pa tisti, ki je v vodi, rečnega brega ne more doseči.

Tudi župan Črnomlja Andrej Kavšek je kritičen do ograje na meji, nemara prav zato, ker čuti vse njene črne posledice. “Migranti se mi smilijo. Pred časom smo bili na avdienci pri papežu, osem županov nas je bilo, in v svojem govoru je izpostavil vprašanje, ali bomo pustili obnemoglega človeka ležati v jarku. Seveda ne. Če odgovoriš na to vprašanje pritrdilno, nisi človek,” pravi. Po njegovih besedah v zadnjih dveh letih, ki sta bili zaznamovani s pandemijo, smrti na njihovem območju ni bilo, letos pa so imeli že pet intervencij. K temu ne prišteva intervencij na hrvaški strani.

Ograja ob Kolpi
Foto : Vlada Roberta Goloba je napovedala, da bo ograjo umaknila, nadzor pa izvajala s kamerami in brezpilotnimi letali. (foto: Srdjan Živulović/Bobo)

Kavšek je kritičen tudi do sistema pomoči in reševanja, saj da gasilci s slovenske strani ne smejo prečkati meje in pomagati človeku na hrvaški strani, tudi če se ta utaplja. “Ko gre za vprašanje reševanja človeških življenj, bi morali do teh zakonskih določb pristopati drugače. Ljudje so mi dejali, da so tudi že želeli pomagati in da jim je policija to odsvetovala, češ da je to prekršek in da lahko dobijo kazen,” pravi. 

Poveljnik PGD Črnomelj Matjaž Vardjan je sicer zanikal, da bi imeli kakršne koli težave glede posredovanja na hrvaški strani. “Ko gre za posredovanje gasilcev, meja ne igra vloge,” je zagotovil.

Tudi na policiji pravijo, da je v primeru reševanja življenja prestopanje meje brez dokumentov dovoljeno tako za sanitarno osebje, gasilce in druge reševalne ekipe kot tudi za “prizadeto prebivalstvo z obmejnega območja”. Tako je namreč določeno v meddržavnem sporazumu o obmejnem prometu in sodelovanju, velja pa ob “neposredni nevarnosti zaradi nesreče, naravni katastrofi ali v drugih nujnih primerih”. “Tak prestop morajo te osebe sporočiti takoj, ko je mogoče, policiji, ki o tem obvesti sosednjo policijo. V primeru prestopa državne meje iz Republike Slovenije na ozemlje Republike Hrvaške o tem odločajo tudi pristojni organi sosednje države. V primeru morebitnih zlorab tega instituta so takšne osebe seveda podvržene ustreznim sankcijam zaradi pomoči pri nedovoljenem prehodu državne meje ali celo organiziranju nedovoljenih prehodov,” še dodajo na policiji.

Medtem pa v Delovni skupini za azil organizacije Ambasada Rog opozarjajo, da navedbe policije in gasilcev ne držijo povsem, kar dokazuje dogodek, ki se je zgodil v začetku aprila. “Lokalni prebivalci, ki so bili na prizorišču reševanja, so nam povedali, da policija reševalcem izrecno ni dovolila reševanja na hrvaški strani,” je povedala Zana Fabjan Blažič iz omenjene iniciative. “Hrvaški gasilci so prišli na težko dostopni breg šele mnogo kasneje, ko je bilo za enega izmed mladih moških že prepozno.”

Takšni dogodki tudi pri lokalnem prebivalstvu krepijo strah pred tem, da bi prebežnikom, ki se znajdejo v stiski, pomagali, dodajajo v Infokolpi. “Če občinska oblast na meji pošilja letake na dom, kjer opozarja, da naj prebivalci pozovejo policijo, če se srečajo z migranti, to skupaj s postavljeno žičnato ograjo in normalizacijo mimoidočih pripadnikov represivnih aparatov prispeva k večanju občutka tujosti in nevarnosti migrantov,” so zapisali.

Solidarnost je načrtno kriminalizirana

Lipovec Čebron je v pogovorih z ljudmi, ki se pri svojem delu srečujejo s smrtmi na meji, opazila, da so nekateri izrazito travmatizirani in da jih “reševanje” teh trupel, kot pravijo vlečenju posmrtnih ostankov iz vode, zaznamuje. “Represivni režim Evropske unije se preliva v lokalne skupnosti, ki pa pravzaprav nimajo nikakršnega vpliva na te politike; ki so celo tudi same marginalizirane in izključene,” pa opozarja Marijana Hameršak.

Marijana Hameršak
Foto : Marijana Hameršak: Represivni režim Evropske unije se preliva v lokalne skupnosti, ki nimajo nikakršnega vpliva na te politike. (foto: osebni arhiv)

Lokalni prebivalci se ob takšnih tragičnih dogodkih odzovejo različno: nekateri se poskusijo izogniti tej temi, čutiti je tudi občutek sramu in ponekod tudi odgovornosti, najbolj zanimiva pa je reakcija solidarnosti z begunci, želja, da se nekaj spremeni, opisuje Lipovec Čebron. “Opažamo željo, da ponudijo pomoč tistim, ki so v teh nevzdržnih situacijah, čeprav jim za to grozi kazen. Gre za solidarnost, ki pa je v tem kontekstu kriminalizirana.” In ta kriminalizacija ni naključna, še poudarjata sogovornici; gre za strategijo evropske migracijske politike, ki ljudi, pripravljene pomagati posameznikom v stiski, označi za kriminalce, soodgovorne za tihotapljenje ljudi.

Ena od njenih strategij je tudi, da smrti na meji prikazuje kot nesreče, za katere so krivi neodgovorni posamezniki, ki so se odpravili na takšno pot. To je bilo očitno tudi decembra lani, ko je 10-letna kurdska deklica pri prečkanju narasle Dragonje utonila. Del slovenske javnosti, predvsem pa predstavniki desnega političnega pola so za otrokovo smrt krivili “neodgovorno mater”, ki je deklico spravila v nevarnost, ko je ubrala pot čez reko, namesto da bi šla na uradni mejni prehod. “S takšnim narativom, ki je lahko posledica neznanja ali politične preračunljivosti, prikrijemo odgovornost držav, tudi Slovenije, ki na mejo postavlja panelne ograje, vojake in policijo, ki izvaja push-backe. Pravzaprav se te smrti dogajajo zaradi strukturnega nasilja evropskih migracijskih politik, zaradi našega neprepustnega azilnega režima, ki legalnega vstopa v državo ne omogoča,” opozarjata sogovornici.

Reševanje Dragonja
Foto : Pristojni te tragične dogodke prikazujejo kot nesreče, čeprav so posledica evropske migracijske politike, opozarjata raziskovalki. Na fotografiji posredovanje gasilcev, potem ko kurdski družini ni uspelo prečkati Dragonje. 10-letna deklica je v reki utonila. (foto: PU Koper)

Kje terjati odgovornost

Kdo je torej odgovoren za smrti, ki so posledica nacionalnih in nadnacionalnih politik? “Maurizio Albahari govori o zločinih v obdobjih miru, ki se izvajajo s pomočjo administracije, institucij, pogosto tudi akademske skupnosti,” pojasnjuje Marijana Hameršak. “Na ta način se legalizirajo, a s tem ne prenehajo biti zločini. Zato odgovor na vprašanje, od koga terjati odgovornost, ne more biti zgolj režim ali azilni sistem. Spustiti se moramo do posameznih institucij in sankcionirati vse, ki so odgovorni za izvajanje in prikrivanje teh zločinov.”

Madina Hussiny
Foto : Madina Hussiny (foto: Twitter)

Na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) so bile zaradi smrti na mejah že vložene tožbe proti nekaterim državam, med njimi tudi tožba zaradi smrti šestletne afganistanske deklice Madine Hussiny. Madina je umrla leta 2017, potem ko so hrvaške oblasti na meji zavrnile prošnjo njene družine za azil in jo nasilno vrnile v Srbijo. Hrvaška policija je družino kljub moledovanju, naj ji dovolijo, da vsaj prenoči na varnem, sredi noči odpeljala do železniške proge in ji ukazala, naj se po tirih vrne v Srbijo. Šestletno deklico je med hojo po tirih povozil vlak. ESČP je leta 2021, torej štiri leta pozneje, razsodilo, da je hrvaška policija odgovorna za dekličino smrt, saj je družini brez zakonske podlage prepovedala vstop na Hrvaško in ji onemogočila dostop do azilnega postopka. Zahteva Hrvaške po reviziji je bila zavrnjena. “Te tožbe na neki način korigirajo sistem, v smislu, da smrti prebežnikov poimenujejo s pravim imenom,” pravi Hameršak.

Samo vprašanje odgovornosti je tisto, ki nas lahko premakne s te pat pozicije, še opozarja raziskovalka. “Lahko dokumentiramo, informiramo, opozarjamo, problematiziramo, ključno pa je iskanje odgovornosti. Pokazati je treba na administrativni stroj, ki je ustvarjen tako, da s strukturnim oziroma počasnim nasiljem ustvarja te zločine.”

Ko torej ljudje, med njimi tudi otroci, umirajo med gejmom, v neusmiljenem pingpongu, ki ga nad njimi izvajajo državne institucije, za njihove smrti niso krivi ne tihotapci, ne reke, ne jame. Kriva je državna politika, ki jo ne nazadnje omogoča tudi nojevska drža njenih državljanov, sta ostri raziskovalki. Milo rečeno, bizarno je, opozarjata, da njihova trupla, ki pričajo o strukturnem nasilju države, pokopavamo ob prisotnosti slovenske zastave.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar