Kdo je človek, ki je prevedel svetovno knjižno, televizijsko in igričarsko sago, v angleščini znano kot The Witcher, v Veščeca? Je eden redkih prevajalcev iz poljščine, poliglot, ki aktivno prevaja iz petih jezikov, govori jih sedem, in kot pravi sam, to še ni dovolj. V intervjuju za N1 je spregovoril o izzivih pri prevajanju Veščeca.
Decembra 2019, tik pred pandemijo covida-19, je Netflix izdal novo serijo The Witcher s hollywoodskim zvezdnikom Henryjem Cavillom (Superman, Misija nemogoče, Enola Holmes …) v glavni vlogi. Ta je kmalu postala ena najbolj gledanih serij tega ponudnika pretočnih vsebin. Tisti, ki do takrat še niso prebrali knjig ali preigrali videoigre, so izvedeli, kdo je rumenooki mutant Geralt iz Rivije, ki za denar pobija pošasti in rešuje svojo “disfunkcionalno” družino.
Veščec je s serijo dokončno postal globalna znamka, v Sloveniji pa smo lani, približno 30 let po izidu prvih zgodb izpod peresa poljskega pisatelja Andrzeja Sapkowskega, ki nerad daje intervjuje medijem, dobili prva prevoda sicer izjemno uspešnih knjig iz devetdesetih let. Prva knjiga iz serije knjig o veščecu je ena najbolj prodajanih in izposojanih knjig lanskega leta.
Prevajalec, poliglot in pisatelj Klemen Pisk je eden redkih prevajalcev iz poljščine v slovenščino in tisti, ki je zabavne, okrutne, morbidne, na trenutke izjemno globoke, a tudi zabavne prigode Geralta iz Rivije in drugih likov prevedel v slovenščino. Po letih življenja v Litvi, na Češkem, Finskem in Poljskem se je ustalil v Brežicah. Z njim smo se pogovarjali, kako težko je prevajati Veščeca, s kakšnimi “pritiski” oboževalcev se je moral spopadati prevajalec, ko je “preimenoval” Witcherja v Veščeca, in kako zveni Veščec v drugih jezikih.
Seveda, zdaj ko prevajam, še posebej. Moram pa reči, da to drugače dojemam. Mogoče sem prikrajšan za to izkušnjo, saj zame to ni več isto branje. Seveda sem ga pred leti bral v poljščini, ampak to ni isto. Nikoli ne bom tisti bralec v slovenščini, ki se je s to verzijo knjige prvič srečal v svojem jeziku. Prevajalec je vedno malo prikrajšan za neko pristno izkušnjo prevoda.
Serijo sem si ogledal po predlogu Mladinske knjige, vendar samo prvo sezono. Ko bom imel več časa, bom pogledal še naslednjo. Toliko sem v literaturi, da niti nisem del tega. Videoigre pa sem igral še v osemdesetih letih, na komodorju Hobita in Gospodarja prstanov, ko niti niso še bile toliko razvite.
Profimedia
Kako ste se spoznali z Veščecem, kdaj ste prvič prijeli v roke to knjigo in kako ste prišli do nje?
Andrzej Sapkowski je že skoraj 30 let znano ime na Poljskem, tako da sem se z njim srečal že leta 2003, ko sem kot štipendist študiral poljščino v Varšavi. Takrat sem si kupil nekaj njegovih knjig, pa tudi slovenske založbe so se že takrat zanimale za Veščeca.
Seveda sem ga z zanimanjem prebral, eno ali dve od teh knjig, in ga priporočil eni od slovenskih založb, a še ni bila prepričana, ali naj ga izda. Na koncu so se takrat odločili, da ga ne bodo izdali. Drugače pa nisem strašen ljubitelj fantazijske literature. Bral sem sicer Gospodarja prstanov, a bolj so me zanimali poljski zgodovinski romani, kot je Sienkiewicz, in lahko rečem, da mi pri prevajanju fantazijske literature poznavanje zgodovinskih romanov tudi koristi.
Zakaj je zdaj, po skoraj 40 letih, prišel pravi trenutek za te prevode?
Že dolgo časa sem si želel prevajati to knjigo, sem pa izgubil upanje, da se bo to zgodilo. Tokrat je dala pobudo založba. Ker prevajalcev iz poljščine ni veliko, so se obrnili name. Prevod smo dobili med zadnjimi evropskimi državami, nimam pa popolnoma natančnih podatkov. Delo so slovenski založniki poznali že na začetku tega tisočletja in jih je zanimalo, ampak očitno ni bil pravi trenutek za relativno tvegano odločitev, sploh zaradi obsega, saj gre za sedem, osem knjig. To je za kakšno manjšo založbo precej. Verjetno je bil zdaj res najbolj optimalen trenutek, glede na majhnost slovenskega trga. Še posebej serija je popularizirala vse skupaj in verjetno se zdaj bolje prodaja, kot bi se mogoče pred 20 leti.
Kako težko vam je prevajati Veščeca?
Priznati moram, da je prevod Veščeca eden najtežjih prevodov, ki sem se jih lotil, čeprav je to žanrska literatura, za katero sicer velja, da je lahkotnejša. Za fantazijski žanr to sploh ne drži. Vsekakor je to eden mojih zahtevnejših prevodov, veliko je terminologije, raznih arhaičnih izrazov, številnih imen, med katerimi se nekatera prevajajo, druga ne. Največ časa sem posvetil prevajanju prvega dela, potem pa sem se nekako navadil na to terminologijo, si izdelal slovarček, in to mi zdaj pomaga, da nekatere težje probleme rešujem hitreje kot na začetku.
Za vsako knjigo posebej naredim slovar in v vsakem od teh slovarjev je približno 200 do 300 imen. Nekatera se pojavljajo samo v določenem delu, nekatera v vsakem, in na to moram biti posebej pozoren, da mi kaj ne uide. Z veliko natančnostjo je treba urejati ta slovarček, sicer se hitro lahko zgodi kakšna napaka. Tudi meni se je že zgodila, ampak sem jo na srečo pravočasno odkril skupaj z urednico. Vidim pa v nekaterih tujih prevodih, da je prevajalcem ravno zaradi množice podatkov kakšna napaka kdaj ušla.
Z iskanjem prevoda poimenovanja Veščec ste imeli težave. Že to je bil neki začetni izziv.
Pisali so mi celo bralci, ki so Veščeca brali v angleščini, in so bili pod vplivom angleškega prevoda Witcher. Nekaterim izbira besede veščec ni bila všeč, moram pa reči, da je večini bil všeč Veščec in so sprejeli ta prevod, ki sem ga tudi utemeljil. Izhajal sem namreč iz etimologije poljske besede wiedźmin, torej poljskega originala Veščeca. Ta beseda je sestavljena iz besede wiedzieć, kar pomeni vedeti, torej biti vešč. Je pa prav tako kot v slovenščini to redka beseda in nekakšen neologizem, čeprav veščec v slovenščini ni neologizem. Zgolj etimološko gledano se izraz veščec nanaša na poljsko besedo, in to je bil zame glavni argument, pa tudi, da je besedotvorni postopek čim bolj podoben temu v poljščini.
Torej je bilo zaradi prevoda nekaj hude krvi med oboževalci?
Seveda. Nisem bil navajen toliko bralcev. Doslej sem prevajal kakovostna dela, ki pa niso imela toliko odziva, zato sem bil tega vesel. To samo priča, kako popularno je to delo, in jaz bom vedno znal argumentirati, če koga zanimajo določene izbire. Veliko ljudi bi lahko imelo kaj pripomniti, ampak sam bom vedno izhajal iz poljskega originala, ne pa angleškega prevoda, od koder izhaja veliko bralcev. Preden smo dobili slovenski prevod, je večina slovenskih bralcev brala angleško verzijo.
Nekateri jeziki so imeli to srečo, da so lahko ohranili etimologijo originala in besedotvorni postopek, nekateri pa tega niti niso mogli. Lahko so iz ženske oblike naredili moško: na primer angleško witcher, finsko noituri, ampak etimologije niso mogli ohraniti vsi.
Sta bila z avtorjem kdaj na zvezi?
Ne, z avtorjem ne. Mislim, da so na internetu že dovolj dobre študije, ki razlagajo etimologijo določenih besed, ki so pomembne za prevod, tako da sem vse analiziral prek teh virov, ki so dovolj zanesljivi in tudi verjetno potrjeni od avtorja.
Za zdaj ni bilo te potrebe. On je tudi zvezda in vprašanje, ali bi mi odgovoril, ampak verjetno, če bo kdaj potreba, lahko poskusim navezati stik z njim. Primerjal sem različne prevode, ki se opirajo na te vire, in vidi se, da držijo, tako da sem lahko vse tudi preveril. Ni bojazni, da bi moral zaradi tega spraševati avtorja. Če pa česa nisem znal, sem vprašal poljske prijatelje. Prav tako ni bilo takšne stvari, da bi mi kdo rekel: Tega pa jaz ne vem, nujno moraš vprašati avtorja. Pri kakšnih drugih knjigah je to nujno, tukaj so pa druge težave, zaradi tega ni prevajanje nič lažje.
Klemen Pisk je slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec in glasbenik. Med študijem slavistike se je začel posvečati poljščini. Aktivno prevaja iz poljščine, češčine, litovščine, litvanščine in finščine (ob tem pa govori še angleško in hrvaško). Piskova dela so prevedena v mnoge jezike in objavljena v več kot dvajsetih tujih literarnih revijah. Prevodi so v knjižnih izdajah izšli na Poljskem, Slovaškem in Češkem. Leta 2021 je pri založbi Litera izšel Piskov avtobiografski romaneskni prvenec Mamutova oporoka, za katerega pravi, da je nastajal 20 let. Kot je povedal v intervjuju, je to roman o dvojini v jezikoslovnem in metaforičnem smislu, saj dvojina predstavlja hrepenenje po neuresničeni ljubezni, je prispodoba za človekovo samoto in hrepenenje. V njem se sprašuje o vprašanju normalnosti, smislu akademskega kroga, človekovi izobraženosti, zrelosti in vseh protipolih naštetega, nezrelosti, neizobraženosti, nenormalnosti.Prav tako človek nima vsak dan svojega dne, da bi se mu posrečil prevod.
Pisanje je spontano, prevajanje načrtno delo
Ste poliglot, govorite sedem jezikov, trenutno aktivno prevajate iz petih. Ker ste tudi pisatelj: kakšna je razlika med prevajanjem in pisanjem svojega dela? Marsikdo morda misli, da je lahko prevajanje precej preprosto.
Prevajanje je zelo načrtno delo. Lahko si vsak dan zadaš cilj: Danes bom prevedel 10 tisoč znakov. Včasih ti to seveda ne uspe, navdih je tudi pomemben, sploh pri rimani poeziji. Prav tako človek nima vsak dan svojega dne, da bi se mu posrečil prevod. Pri pisanju proze pa že ni vse tako enostavno, tam je vendarle potrebna neka spontanost, neki trenutek navdiha. Pri pisanju proze veliko stvari tudi zavržem, zlasti ko pišem daljše stvari. Včasih pišem in pišem, pa tega ne morem uporabiti. To je ta spontanost proze, poezije v primerjavi z načrtnostjo pri prevodu. Tako bi ponazoril to razliko, navdih pa je povsod pomemben.
V poljščini in litovščini. Na Češkem sem živel osem let, a vseeno ne govorim tako dobro kot poljsko. Potem je še finščina, kar pa zadeva latvijščino, se še precej izpopolnjujem, se izobražujem, kar se kaže tudi v tem, da počasneje prevajam. Je bilo pa učenje finščine ena najzahtevnejših nalog, ker nisem toliko časa preživel na Finskem. Tam sem živel le približno dva meseca. In tudi zato, ker je finščina eden od najtežjih jezikov za učenje, ampak veliko časa sem investiral v to. Verjetno bi si želel, da bi še kdaj dobil rezidenčno štipendijo, ker je to najboljša šola za jezik: da živiš v državi, katere jezika se učiš. To je najbolj pomembno.
Če nekaj časa niste v stiku z jezikom, gre malo v pozabo?
To je ta slabost, če se učiš več jezikov. Bolj pametno bi bilo, da bi bil pri enem jeziku, se tega držal in se mu posvečal več časa, do popolnosti. To bi bilo bolj smiselno, ampak moja narava je taka, da me zanima več jezikov, in to je bila neka vrsta obsesije, da sem se učil novih in novih jezikov. Po drugi strani so pa pasti, ker se hitro zgodi kakšna napaka. Veliko je lažnih prijateljev, ampak tukaj pazim, ker sem se ljubiteljsko veliko ukvarjal z etimologijo, in kdor se ukvarja z etimologijo, ve, da beseda na prvi pogled ni nujno to, kar se zdi.
Kaj so lažni prijatelji?
Lažni prijatelji v jezikoslovju so podobne besede, ki zvenijo in se pišejo podobno, a imajo v različnih jezikih popolnoma različne pomene. Največ jih je v sorodnih jezikih: na primer beseda otrok, ki ima v češčini popolnoma drugačen pomen kot v slovenščini, saj pomeni suženj. Lažni prijatelji med učenjem jezikov lahko poskrbijo tudi za veliko smeha. Zakaj so se v Litvi ob njegovem priimku križali in zakaj Poljakom ne smete reči, da jim boste pokazali idrijsko čipko. Pisk v spodnji izjavi navaja nekatere najbolj smešne primere lažnih prijateljev.
Ekonomist, ki je iz knjige ustvaril znamko
Poljski pisatelj in ekonomist Andrzej Sapkowski je Veščeca prvič objavil leta 1986, ko se je s kratko zgodbo o “mutantu” Geraltu iz Rivije, ki na neznanem kontinentu za denar lovi in pobija pošasti, prijavil na literarni natečaj poljske revije Fantastyka. Pisatelj, ki redko govori z mediji, je v enem od pogovorov z oboževalci povedal, da je Veščeca pisal zelo načrtno in premišljeno, zato da bi primamil čim več bralcev.
Andrzej Sapkowski/Netflix/posnetek zaslona
Čeprav se je z zgodbo uvrstil na tretje mesto, je bil odziv bralcev pozitiven, zato je na željo urednikov omenjene revije nadaljeval pisanje kratkih zgodb, ki jih je pozneje izdal v dveh zbirkah, tem pa so v devetdesetih letih sledili še štirje romani o veščecu Geraltu in leta 2013 njegov zadnji roman, ki je predzgodba Veščeca. Leta 2007 je poljsko podjetje CD Projekt izdalo videoigro Veščec, ki temelji na knjižnih predlogah. Ker pisatelj ni računal na izjemen uspeh igre in je pravice prodal za relativno malo denarja in brez plačil licenčnine, se je pozneje s podjetjem zapletel v pravni spor. Leta 2019 je Netflix izdal prvo sezono serije Veščec s Henryjem Cavillom v glavni vlogi. Ta je popularizirala lik veščeca na globalni ravni. Serija je bila leta 2022 nominirana za emmyja v treh kategorijah, tretjo sezono Veščeca so pred dvema letoma snemali tudi v Sloveniji.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje