Kirsten Dunlop za N1: Pospešiti moramo vlake, ampak tudi upočasniti življenje

Intervjuji 31. Maj. 202206:46 > 08:02
Delite:

Še nedavno smo o podnebni krizi govorili kot o nečem, kar se bo zgodilo v prihodnosti, zdaj pa že živimo v času te krizne 'prihodnosti'. Dr. Kirsten Dunlop je vodja evropske agencije. Ta povezuje državne institucije in podjetja v inovacijah, ki bi omogočile, da kot družba ublažimo krizo in jo preživimo, a zato bi morali živeti in poslovati bistveno drugače kot zdaj, čas pa se izteka. Danes številni otroci in mladi trpijo za podnebno tesnobo ali depresijo, ko opazujejo svet odraslih, ki sprejemajo odločitve, ki svet še naprej vodijo v katastrofo. Dunlop veliko upov polaga v vlado Roberta Goloba, pod katero bi se Slovenija lahko preobrazila v 'zeleno' in postala zgled za druge.

Dr. Kirsten Dunlop je izvršna direktorica organizacije EIT Climate KIC, ki je del Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) in največje evropsko javno-zasebno partnerstvo, osredotočeno na hitro in obsežno sistemsko inoviranje za spopadanje s podnebnimi spremembami. KIC je kratica za “knowledge-innovation-community” (znanje-inovacije-skupnost). Od leta 2018 sodeluje s slovensko vlado pri projektu, katerega cilj je izjemno ambiciozen – postati prvo popolnoma krožno nacionalno gospodarstvo na svetu.

S čim se ukvarja vaša organizacija in kaj so vaši cilji v Sloveniji?

Smo agencija za inovacije, osredotočena na podnebne spremembe, še posebej na njihovo blaženje, torej odstranjevanje ogljičnih izpustov in, idealno, preobrat v regeneracijo našega sveta. Delujemo po vsej Evropi. Financiramo inovacije in delamo s financerji, da preusmerijo svoja sredstva v take projekte. Ukvarjamo se s podjetništvom, izobraževanjem, in kar je ključno, sistemskim pristopom k inovacijam, s katerim lahko dosežemo veliko preobrazbo.

Od leta 2018 s slovensko vlado sodelujemo pri zelo pomembnem evropskem programu, modelu sistemskega prehoda v krožno, regenerativno in nizkoogljično gospodarstvo v Sloveniji. Tu so velike priložnosti in veliki izzivi, kot povsod drugod. V Slovenijo smo prišli, da projekt v polnosti zaženemo.

Evropska komisija je izbrala 100 mest, ki jih bo finančno in vsebinsko podpirala, da bodo do leta 2030 postala podnebno nevtralna. Na seznamu so tri slovenska mesta: Velenje, Kranj in Ljubljana.

Kaj so prednosti in slabosti Slovenije pri “zeleni” preobrazbi?

Da postaneš “zelen”, je zelo kompleksen problem. Ne gre le za vprašanje solarnih panelov, ampak za zelo kompleksne socialne in ekonomske spremembe. Če razmišljamo na primer o kompleksnosti preskrbe s hrano, je ključno vprašanje Slovenije, kako zmanjšati uvoz hrane s približno 70 odstotkov na veliko manj. Toda ne gre le za vprašanje promocije lokalno pridelane hrane, ampak za to, kako spremeniti ta del ekonomije, torej pridelavo okoljsko vzdržne hrane in sistemov preskrbe z njo.

Drugo je, kako veliko bolj povezati sistem prometa. V Sloveniji je Ljubljana središče vsega, je pa veliko območij v državi, ki niso povezana z železnico, po cestah pa vozijo težki tovornjaki. To je tudi priložnost za resnično preobrazbo pokrajine, s čimer bi lahko postali dober zgled za druge – z majhnimi mesti, podeželskimi naselji in centri odličnosti.

Slovenija ima težave tudi pri ravnanju z odpadki. Ključno je, kako se izogniti temu, da jih izvažate v druge države. Ob tem spet ne gre za spremembo tokov odpadkov, ampak tudi poslovnih in potrošniških modelov.

Potem je tu še energetska tranzicija. V kontekstu vojne v Ukrajini lahko razmišljamo, kako pospešiti pot do obnovljivih virov energije. Kako pripravimo priložnosti, da bo vsaka hiša v Sloveniji proizvajala elektriko, vsak avto pa poganjala ta energija.

Ko v kontekstu podnebnih sprememb govorimo o “zeleni preobrazbi”, govorimo o številnih vidikih svojega načina življenja, premikanja, dela. Največji izziv pa je združiti vse te vidike tako, da oblikujemo nove načine življenja, ki bodo prijetni in si jih bomo lahko privoščili. Slovenijo vidimo kot državo, ki bi zaradi svoje velikosti lahko postala pomemben zgled za druge. Ker je dovolj majhna, bi to lahko storili hitro in učinkovito. Lahko bi postali odličen primer socialne in ekonomske preobrazbe, ki doseže trajnostno zeleno življenje.

solata njiva kmetija polje

Je Slovenija od leta 2018 dosegla napredek?

Da in ne. Velik napredek je bil dosežen v nekaterih proizvodnjah, pri uporabi in razvoju materialov in podobno. Če pogledamo na tisto, kar je bil cilj našega partnerstva – da bi v Sloveniji povezali vse to, da dosežemo maksimalni učinek in da se res vsi vključijo in da kompleksne probleme naslovimo na celosten način – pri tem delu pa ima Slovenija še priložnosti, saj napredek še ni bil dosežen. Veliko je projektov, ki so sami zase odlični, a moramo združiti moči in jih povezati. To pa je težko.

Je to vloga vlade ali (tudi) koga drugega?

Z navdušenim zanimanjem gledam na gospoda Roberta Goloba in prihajajočo vlado. Upam, da bo uporabil odličnost, kompetence, izkušnje pri razmišljanju o energetskem prehodu, toda na celosten, povezovalen, strukturiran način. Kako v to zgodbo povežemo kmetijstvo, gozdarstvo, proizvodnjo, gradbeništvo. To je fokus tega pomembnega programa. Zelo veliko upov polagam v to, da boste ujeli okno priložnosti v kontekstu vojne in urgentne potrebe po tem, da pospešimo energetsko preobrazbo, tudi v regiji in ob sodelovanju s sosednjimi državami. To je trenutek, ko lahko vlada zdajšnji program prenovi in mu da veliko novo vizijo in življenje. To je moje upanje.

Poudarjate pomen inovacij, toda ali so te res rešitev za podnebno krizo? Mnogo ljudi si misli, da bi bilo odlično, da znanstveniki izumijo čudežen mehanizem, ki bo posrkal ogljik iz ozračja, ker potem njim ne bi bilo treba spremeniti načina življenja.

Glede tega področja sem zelo strastna. Pogosto se zdi, da imamo, ko omenjamo inovacije (novosti), v mislih zgolj invencije (iznajdbe). Računica je, da iznajdbi dodamo kapital in tako naredimo posel, in to je to. Pri svojem delu pa se osredotočamo na to, kako bi ustvarili načrt za človeško življenje, ki nam omogoča, da živimo, in to vsi mi, preživimo in “cvetimo”, da bo to vzdržno, osnovano na blaginji in cenovno dostopno.

Če začnemo od tod, inovacije niso samo iznajdbe, ampak kako se naučimo živeti drugače, poslovati drugače, drugače uporabljati materiale. To pa vključuje vse, od najmanjših odločitev, ki ji sprejemamo, ko gremo v trgovino in se odločimo, kaj bomo jedli za večerjo, do največjih odločitev, kako bomo gradili Slovenijo v naslednjih 30 letih. Bo to država, v kateri je mogoče lepo, visokokakovostno življenje z bogato biodiverziteto? To so pomembne strateške odločitve za narodno identiteto. Od največjih do najmanjših gre za inovacije. Pri inovacijah gre za našo kapaciteto, da se učimo in cenimo možnost, da smo drugačni. Ta možnost nam daje upanje. Zame je najpomembnejše, da se oklepamo upanja, da se lahko sčasoma spremenimo.

Govorite o upanju. Toda danes številni otroci in mladi čutijo podnebno tesnobo ali depresijo, saj sami živijo podnebju prijazno – so vegetarijanci, uporabljajo javni prevoz in si ne kupujejo nepotrebnih stvari – hkrati pa opazujejo svet odraslih, ki sprejemajo odločitve, ki svet še naprej vodijo v katastrofo. Kaj menite o tem?

Tudi moji otroci se tako počutijo, temu pravijo “podnebni obup” ali nihilizem, pri katerem si rečeš: “Kaj je sploh smisel? Ničesar ne bomo spremenili, odraslim gre zgolj za lastne interese. Služijo denar in uničujejo svet, ki ga bom jaz podedoval.” To je zelo zaskrbljujoče, ker je naša edina možnost za to, da spremenimo pravočasno – zelo se zavedam, da imamo zelo zelo malo časa – da ne izgubimo kapacitete za ukrepanje. Če mislimo, da je nemogoče doseči spremembe, se predamo obupu. To je eden od razlogov, da Climate KIC toliko vlaga v izobraževanje na vseh ravneh, tudi medgeneracijsko. Kaj se lahko mladi naučijo od starih staršev, da ohranimo občutek, da je spremembe mogoče doseči. Če imaš možnosti in izbiro, je vse mogoče. Zato je pomembno izobraziti ljudi, da razmišljajo tako: če postanemo zeleni, se bo zame odprlo 50 novih delovnih mest v primerjavi z enim, dvema ali tremi, za katere sem kvalificiran zdaj.

Zato je pomembno hitro vzpostaviti možnosti za prekvalifikacije, da se naučimo delati v skupnosti, to so priložnosti za boljše življenje. To je ogromna priložnost in vedno investiram v to, s tem skušam povezati tudi svoje otroke. Moj sin je navdušen nad letenjem, želi si naučiti pilotirati letalo na obnovljiv vir pogona, in ko sem rekla, da potujem v Slovenijo, je rekel, da si želi spoznati Pipistrel. Tako ga skušam povezati z nečim, kar je resnično in mu daje upanje.

Poudarjate pomen izobraževanja, a mladi večinoma niso tisti, ki jih je treba podučiti o pomenu boja proti podnebnim spremembam. To je starejša generacija, ki vodi svet. Je ona odprta za vaše pobude?

Vidim ljudi, ki z nekaj izjemami počnejo to, kar mislijo, da je njihova odgovornost: sprejemanje pravih poslovnih odločitev, povečanje produktivnosti, blaženje nestabilnosti, skrbijo za trge, za cene … Šibka točka tega je, da gre za odločitve, ki imajo kratkoročne učinke, in da nihče od njih ne postavlja pod vprašaj predpostavke, ki je, da je v redu, da ne upoštevamo prihodnosti za to, da bi dosegli stabilnost in uspeh v sedanjosti. Strinjam se, da moramo voditelje na tem področju izobraziti. Prav to je priložnost, da ljudje vključimo v programe, kot je omenjeni v Sloveniji. Predstavimo jim, da ne gre za odločitev med sprejemanjem odgovornih poslovnih odločitev in na drugi strani biti zelen. To je izziv, kako integrirati oboje.

Pri svojem delu z vladami in podjetji vidim, da se ljudje zavedajo svoje odgovornosti, saj imajo otroke in vnuke. Zelena preobrazba je nekaj, česar si želijo, ne poznajo pa načina, kako to storiti. Več takih programov pomeni večje možnosti za uspeh tudi na tej ravni.

Menite, da je nujne spremembe mogoče doseči znotraj kapitalizma ali moramo spremeniti način razmišljanja o tem, kaj je vrednost, v poslovanju?

Mislim, da se mora način razmišljanja o ekonomiji in vrednosti fundamentalno spremeniti. Eden največjih izzivov je, da nimamo robustnih alternativ, ki bi lahko tekmovale s kapitalizmom, in da smo dolgo na Zahodu, v Evropi živeli samozadovoljno, navajeni na izjemno visoko kakovost življenja. Predolgo nismo videli posledic svojih dejanj. Toda nobene možnosti ni, da postanemo vzdržna družba, če bomo še naprej razmišljali, da imamo možnost še naprej trošiti, kot smo doslej, proizvajati, kot smo doslej, in metati stran ter proizvajati odpadke, kot smo doslej. Potrebujemo družbo, ki si ne želi na leto kupiti več kot dveh kosov oblačil, in to zdaj. In razmisliti moramo – zato so tu tako pomembne inovacije – kako nadomestiti potrebo po novih in novih oblačilih, ki jih ljudje kupujejo skoraj iz navade. Bomo kupili samo dva kosa, ampak bosta posebna, reciklirana, iz nanomaterialov … Toda to željo moramo nadomestiti s čim drugim, ker je gospodarski vidik, na katerem sloni v tem primeru tekstilna industrija, povsem nevzdržen.

Ali vi sami živite podnebju prijazno?

Trudim se. Nimam avta in ga ne nameravam več imeti. Pri družinski mizi imamo zelo globoke pogovore, kako pogosto jemo meso, katero meso, od kod je riba, ki jo jemo, in podobno. Imam privilegij, da lahko živim v hiši, ki je dobro izolirana, ima toplotno črpalko. Zavedam pa se, da imam zaradi svoje izobrazbe, položaja in službe preprost dostop do tega, da živim tako, zato poskušam ne razmišljati le v okviru svoje družine, ampak to prenesti tudi na prijatelje, sosede, skupnost.

Kako pa ste prišli v Slovenijo?

Z letalom. Res sem se trudila, da bi bilo drugače, vendar so železniške povezave po covidu izginile, skoraj nemogoče je dobiti vlak. Letalska družba, s katero sem letela, kupuje emisijske kupone in se lahko odločiš za podnebju prijaznejši let. Vendar imam sama velike pomisleke glede emisijskih kuponov. Gre za zelo neprijetno možnost izbir, in tako ni samo tokrat, ves čas je tako.

Foto : Profimedia

So torej železnice nekaj, v kar bi morali v Sloveniji in širše v Evropi veliko vložiti?

Ja, seveda. Železnice, avtobusi na vodik, imamo tudi projekte, kako pospešiti razvoj hyperloopa, ki nam omogoča razmislek o spremembi celotne logistike, potrošniških dobrin. Imamo priložnost, da se ne vrnemo tja, kjer smo bili. V pandemiji smo se naučili, koliko lahko naredimo virtualno in digitalno. Spremeniti pa moramo tudi predpostavke o tempu življenja. Če traja ves dan, da pridem iz Nizozemske v Slovenijo, da je to v redu. In da se vprašam, kako bom preživela ta dan, kako ga bom užila. Pospešiti moramo vlake, ampak tudi upočasniti življenje.

Kako vidite naš svet čez deset let?

Naslednje desetletje bo ekstremno težko. Sem absolutna optimistka, zame vedno obstaja upanje, a naslednja leta bodo zahtevna. Zelo sem zaskrbljena, kaj se bo zgodilo, ko Rusijo izključimo iz vsega. Razcepili se bomo na dva bloka, imeli bomo dva popolnoma različna finančna sistema, energetska sistema, politična sistema, sistema vrednot … To je zdaj eno največjih tveganj. Ko bomo spoznali, kako pozni smo z ukrepanjem, kako malo časa imamo in kako velike probleme, ko nas bo udarilo to spoznanje, ne bo lahko.

Moj največji strah je razumevanje, kako razdeliti oblast (share power), biti toleranten drug z drugim, skupaj sprejemati odločitve, to je največje tveganje. Po drugi strani kriza prinaša inovativnost in rešitve. Morda potrebujemo desetletje zelo neprijetnega pospeška krize, da res mobiliziramo ljudi, ki še vedno stojijo ob strani in si mislijo: “V redu, povejte mi, ko bomo imeli nov ekonomski model, ki bo finančno uspešen.” Ti ljudje se nam morajo pridružiti in spoznati, da je podnebna kriza kot vojna, ne gre za finančno uspešnost, postavljate napačna vprašanja. Gre za vprašanje preživetja, finance bomo že uredili.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar