Imunolog dr. Alojz Ihan v kolumni za N1: "Vseživljenjska zaščita cepljenja proti črnim kozam ne pomeni nujno tudi tako dolge zaščite proti izpuščajem zaradi opičjih koz, to nakazujejo tudi do zdaj potrjeni primeri zbolelih, med katerimi so tudi starejši od 50 let."
Učinkovito cepivo proti opičjim kozam pravzaprav imamo že od konca 18. stoletja, ko je angleški zdravnik Edward Jenner leta 1796 iznašel najslavnejše cepivo v medicinski zgodovini. To je cepivo proti črnim kozam.
Vendar v cepivu proti črnim kozam niso oslabljeni ali mrtvi virusi črnih koz, kot je običajno v cepivih, ampak povsem drugi človeku nenevarni virusi vakcinije. Zakaj namerna “okužba” z vakcinijo zaščiti proti nevarnim črnim kozam? Ker oba virusa spadata v isto družino poksvirusov, ki so izjemno veliki in kompleksno zgrajeni virusi, ki se pretežno oprijemajo kože, se tam razmnožijo (izpuščaji) in od tam okužijo novega gostitelja.
Zaradi kompleksne zgradbe poksvirusov ima cela družina teh virusov veliko skupnih proteinov, proti katerim imunski sistem naredi dolgotrajno, navadno kar vseživljenjsko zaščito. Zato okužba z enim od poksvirusov, na primer z nenevarnim virusom vakcinije, zaščiti človeka tudi proti črnim kozam. Ali proti opičjim kozam. Zaščita proti črnim kozam je, sodeč po študijah, večinoma vseživljenjska. Ljudje, ki so bili v mladosti cepljeni z virusom vakcinije (kar je pravzaprav cepivo proti virusu črnih koz), so bili še tudi v starosti odporni proti črnim kozam.
Ali lahko podobno sklepamo tudi glede zaščite proti opičjim kozam? Žal do sedaj ni objavljene študije, ki bi neposredno odgovarjala na to. Dodatna težava takega sklepanja je tudi zelo različna klinična teža obeh bolezni – enak imunski odziv, ki po cepljenju prepreči pojav težke, sistemske okužbe (črne koze), morda ni enako “uspešen” pri preprečitvi nekaj kožnih izpuščajev v zgornjih plasteh kože, kjer protitelesa in imunske celice tudi manj učinkovito delujejo.
Kdo pa je bil že cepljen proti črnim kozam? Črne koze, ki jih povzroča virus variole (Poxvirus hominis), so do zatrtja bolezni s cepljenjem povzročale strahotne epidemije, za katerimi je samo v 20. stoletju umrlo 300–500 milijonov ljudi. Smrtnost je bila 20–60 %, še večja pa pri otrocih, ki so bili med epidemijami dobesedno zdesetkani – cele vasi in naselja so po valu epidemije črnih koz ostale praktično brez otrok.
Po drugi svetovni vojni je začela Svetovna zdravstvena organizacija koordinirati sistematično cepljenje, da bi preprečili vsakoletni davek približno dveh milijonov smrti na leto s tem, da bi povsem izkoreninili črne koze s planeta. Akcija je bila uspešna.
Večina zahodnih držav se je zaradi cepljenja znebila črnih koz konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja in prenehala cepiti okoli leta 1972. Istega leta je prišlo do zadnjega večjega izbruha črnih koz v Evropi – in to v Jugoslaviji, kamor je virus prinesel romar, ki se je vrnil z Bližnjega vzhoda. Okužilo se je 175 ljudi, 35 jih je umrlo.
Jugoslovanski izbruh epidemije je izzval precejšnjo nejevoljo zahodnih politikov do Jugoslavije, saj je postalo s tem vprašljivo prenehanje cepljenja v Evropi. Sledila je velika, vojaško organizirana akcija zatrtja črnih koz v nekdanji Jugoslaviji, ki je razglasila izredne razmere, uveljavila karanteno in sistematično, brez možnosti izogibanja, ponovno cepila prebivalstvo.
Zato je pri nas cepljenje proti črnim kozam prenehalo nekaj let kasneje kot v večini zahodnih držav – od leta 1978. Pri nas so torej proti črnim kozam praviloma precepljeni 45-letniki in starejši, v zahodni Evropi pa 50-letniki in starejši. A kot že rečeno, vseživljenjska zaščita cepljenja proti črnim kozam ne pomeni nujno tudi tako dolge zaščite proti izpuščajem zaradi opičjih koz, to nakazujejo tudi do sedaj zabeleženi primeri zbolelih, med katerimi so tudi starejši od 50 let.
Čeprav so črne koze izkoreninjene, pa tudi po prenehanju cepljenja proti njim niso prenehali razvijati cepiv proti tej bolezni. Po eni strani zaradi bioterorističnih tveganj – čeprav bolezni ni več, je virus še vedno “zamrznjen” in nikoli se ne ve …
Po drugi strani je cepivo na osnovi virusa vakcinije lahko uporabno za zaščito proti vsem okužbam, ki jih povzroča družina poksvirosov – na primer proti virusu opičjih koz. Po tretji strani pa so poksvirusi zaradi svoje velikosti, vključno z velikostjo genoma, zelo primerni za vstavljanje novih genov in s tem za oblikovanje novih (vektorskih) cepiv in terapij.
Zlasti slednje, torej načrti za biotehnološko uporabo virusov vakcinije, so omogočili tudi genske modifikacije teh virusov. Med temi je tudi izdelava tako imenovanih nereplikativnih virusov vakcinije – to so virusi, ki lahko po okužbi (ali cepljenju) vdrejo v kožne celice in v njih proizvajajo svoje beljakovine, vendar se zaradi namerno povzročene genske napake ne morejo sestaviti v nov, funkcionalen virus. Na ta način dobimo virus vakcinije, ki deluje kot cepivo (alarmira imunski odziv), vendar pa se ni zmožen razmnoževati v nove viruse in širiti okužbe na druge celice in tkiva.
Nereplikativni virusi vakcinije so pripravljeni kot sodobna cepiva (tretje generacije) proti črnim kozam in seveda tudi drugim okužbam, ki jih povzročajo poksvirusi. Njihova prednost pred cepljenjem s klasično, torej “živo” vakcinijo je v tem, da ne morejo povzročiti težav po cepljenju pri imunsko oslabljenih ljudeh. Živo cepivo vakcinije, ki se je nekoč uporabljalo proti črnim kozam, namreč pri imunsko oslabljenih ljudeh lahko povzroči hudo okužbo in celo smrt.
Nasprotno pa sodobna cepiva z nereplikativnimi virusi vakcinije tudi pri imunsko oslabljenih ljudeh ne povzročijo komplikacij z razsojem virusa. Primer sodobnega cepiva je Imvanex, ki je v EU registrirano kot cepivo proti črnim kozam, uporabno pa je proti vsem poksvirusom, če se izkaže potreba – torej tudi proti opičjim kozam. Učinkovitost cepljenja proti opičjim kozam je 85 %.
Pa se bo v primeru opičjih koz izkazalo, da je cepljenje potrebno? Zelo verjetno ne, je pa vseeno pomirjujoče vedeti, da cepivo je. Opičje koze so že pol stoletja znana bolezen in težko si je predstavljati, da bi v neendemskih področjih bolezen nenadoma postala tako težko obvladljiva, da bi zahtevala širše cepljenje. Neka večja zaskrbljenost zaradi virusa opičjih koz bi bila namreč upravičena le v primeru, da to v resnici ne bi bil “stari” virus opičjih koz, ampak neka njegova spremenjena oblika z drugačnimi lastnostmi od originala. A dosedanje analize kažejo, da virus ni spremenjen.
Če bo to obveljalo, je malo verjetno, da bi doživeli kakšen bistveno nov epidemiološki pojav v primerjavi s tistimi, ki smo jih v zvezi z virusom opičjih koz že doživeli (pa morda ne opazili) v zadnjega pol stoletja. Saj so ves ta čas turisti in drugi popotniki podobno (le manj množično) kot danes obiskovali zahodno in centralno Afriko in malo verjetno je, da kakšen od njih virusa ne bi prinesel tudi nazaj domov in ga morda tudi razširil na kakega bližnjega – le opazili tega nismo, ker so bila predcovidna epidemiološka orodja manj nabrušena in ozvočena. Če so torej neopažene okužbe nekoč spontano izginile, bomo tudi danes z nekaj dobro usmerjenimi epidemiološkimi priporočili in ukrepi uvožen izbruh bolezni razmeroma hitro umirili.
Izginotje bolezni bo seveda hitrejše, če bodo ljudje vedeli, da je kužen vsak bolnik z izpuščajem, ki je podoben kot pri noricah (na obrazu, v ustih, genitalni sluznici, na dlaneh in ostali koži). Zlasti z dotikanjem drugega človeka lahko bolnik prenese okužbo in glede na pogosto blag potek bolezni okuženi kljub izpuščajem nima nujno v zavesti, da je bolan.
Pri opičjih kozah torej ni asimptomatskega prenosa kot pri covidu, vendar ni nujno, da se človek z izpuščaji zaveda svoje bolezni. Predvsem pa je bolnik z izpuščajem enako kužen, če se nahaja v Afriki ali v Evropi ali kjerkoli drugje. Zato je pričakovano, da potnik iz Afrike zaradi dolge inkubacije dobi izpuščajno bolezen šele kak teden po vrnitvi. Če je bolezen blažja, ni nujno, da jo oceni za kaj več kot “nekaj mozoljev”. Zato je povsem korektno, da se z medijskim poročanjem opozori morebitne okužene in zdravnike in tudi širšo javnost, naj bodo pozorni na možnost bolezni, ker bo na ta način bolezen hitreje izginila iz neendemskih področij.
Sploh je to opozorilo dobrodošlo pred poletno sezono potovanj in zabav z veliko gole kože. Nekaj pozornosti in previdnosti tako lahko komu prepreči pokvarjene tedne po sproščenem rajanju na Pagu– tudi to je namen praktične epidemiologije.
Izbruh opičjih pa naj za naprej ostane tudi dobra šola o tem, kako občutljivo je postalo epidemiološko zaznavanje v postcovidnem obdobju. Nikoli prej epidemiološki pojavi s pojavnostjo ena na milijon ali na deset milijonov niso postali velika strokovna in celo medijska novica že po nekaj dneh od prvih diagnoz in po komaj nekaj deset odkritih primerih.
Pandemija je povzročila, da se epidemiološke novice takoj razširijo med stroko in tudi na naslovnice osrednjih medijev. Posledično tudi velika večina zdravnikov postane pozorna na klinične znake vključno z izpuščaji, ob katerih sicer ne bi pomislili na opičje koze. Ob vsem tem pa je med pandemijo izjemno napredoval razvoj mikrobioloških laboratorijev, ki so zdaj skoraj čez noč zmožni po vsej EU in ZDA uvesti novo diagnostično preiskavo in z njo odgovoriti zdravnikom glede njihovega diagnostičnega vprašanja.
Hitrost zaznavanja epidemioloških pojavov je pravzaprav odlična novica, kajti prej ko neko novo bolezen ali izbruh že znane bolezni odkrijemo, več časa in možnosti je za njeno enostavno obvladanje. Po drugi strani pa se bomo morali navaditi, da bo tovrstnih “alarmov” zaradi učinkovitejšega epidemiološkega zaznavanja veliko več kot nekoč.
In prav tako se bomo morali navaditi, da takšni alarmi ne bodo pomenili najave nove svetovne katastrofe, ampak bodo praviloma samo signali za pravočasno obvladovanje bolezni, ki so nekoč prizadele veliko ljudi, ne da bi ti vedeli, kaj jih je pravzaprav doletelo.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje