Slovenski tiktoker Matic Heric, bolj znan kot nekdanji Woltov ambasador, se je ob koncu lanskega leta preselil v Švico. Tam se je zaposlil kot sezonski delavec v petzvezdičnem hotelu v mestu Davos. V intervjuju za N1 iskreno spregovori o delovnih izkušnjah v tujini in jih primerja z razmerami v slovenskem gostinstvu. "V Švici se počutiš manjvrednega od njih. Imajo predsodke, zelo so vzvišeni in pokroviteljski," o Švicarjih pravi Heric, ki se bo po izteku delovnega razmerja zagotovo vrnil v domovino. "Nikakor ne bi podaljšal pogodbe. Moj dom je v Kopru," dodaja.
28-letnega Matica Herica je širša slovenska javnost spoznala leta 2021, ko je na družbenem omrežju TikTok začel objavljati posnetke. V njih je pojasnjeval delo dostavljalca podjetja Wolt. Njegove objave, pod katerimi se je pogosto predstavljal pod šaljivim vzdevkom Amiko, so postale viralne, kmalu je postal tudi uradni ambasador Wolta.
Konec leta 2021 se je njegova zgodba z Woltom končala, Heric pa je svojo ustvarjalnost na družbenih omrežjih unovčil tako, da je skrbel za račune TikToka drugih podjetij. Konec preteklega leta se je nato odločil za nov korak na karierni poti in se podal v tujino. Preselil se je v Švico, v mestu Davos trenutno dela kot sezonski delavec v gostinstvu, svoje izkušnje pa te dni deli pod profilom Maa_tits, na katerem mu sledi več kot pet tisoč uporabnikov.
@maa_tits ☝️povezava je v opisu.
♬ Headline News - Piotr Pacyna
Preberite še: Wolt, Glovo in oštevilčenje kurirjev: “Naj namesto koles upočasnijo algoritem”
Mlajše generacije vas poznajo predvsem s TikToka. Kakšni pa so vaši začetki v gostinstvu?
V gostinske vode sem zaplaval še kot študent. Zdelo se mi je praktično delo. Veliko časa preživiš z ljudmi, in če ti je to všeč, je to idealno. Najprej sem v rodnem Kopru delal po različnih restavracijah, gostinskih lokalih, slaščičarnah in kavarnah. Ko je Wolt prišel v Slovenijo, sem videl oglas za delo, na katerega sem se prijavil in bil izbran. A se je zapletlo – Wolt je takrat izključno dostavljal po Ljubljani, zato so mi dejali, da me bodo poklicali, ko se bodo razširili na območje Kopra.
Ali ste prejeli klic, ko so se razširili v Koper?
Niso me poklicali, ampak sem se znova prijavil sam. Ker pa je pri Woltu tako, da nekaj časa traja, preden sprejmejo nove dostavljalce, sem v vmesnem času iskal informacije, kako delujeta podjetje in dostava, kako dostavljalec ve, kam mora iti, kam dostaviti, kako se zmeniti s stranko, ne nazadnje me je zanimal zaslužek. Ker teh podatkov nikjer nisem zasledil, sem se odločil, da bom, če me bodo sprejeli, sam poskrbel za to, da bodo ti podatki dostopni.
Koristne informacije sem začel deliti na takrat še razmeroma svežem družbenem omrežju TikTok, da bi drugi – meni podobni – na enem mestu dobili vse, kar jih zanima. Sam praktično nisem poznal nikogar, ki bi dejansko pokazal, kako deluje Woltova dostava. Najprej sem objavljal bolj iz heca, v dveh mesecih pa so moji posnetki postali viralni. Na koprskih ulicah so me pozdravljali tako otroci kot mladi, prihajali so do mene z besedami Čao, Amiko.
Od kod ime Amiko?
Vzdevek Amiko mi je predlagalo bivše dekle, ki mi je kdaj pomagalo snemati. Amico v italijanščini pomeni prijatelj in zdelo se mi je primerno, saj sem želel tako tudi nastopiti – prijateljsko. Takrat sem imel na TikToku profil z imenom Amiko iz Wolta, svoje objave pa sem vedno začel s“Čao, Amiko! Danes ti povem, koliko zaslužiš” in podobno.
Čeprav ste začeli sami, ste pozneje postali celo ambasador podjetja Wolt.
Da. Potem ko so moje objave opazili v podjetju, mi je pisala vodja marketinga Wolta Slovenija in mi ponudila sodelovanje. Privolil sem in tako smo snemali tudi za podjetje. Pri eni objavi smo celo dosegli četrt milijona ogledov, kar je res nerealno za slovenski TikTok. Pozneje je posnetek postal tudi oglas, ki se predvaja še danes. Kot so mi povedali v podjetju, jim je ta objava zaradi moje simpatičnosti za osemkrat znižala stroške oglaševanja. Decembra 2021 sem nato prenehal sodelovanje z Woltom in začel snemati objave za TikTok za druga podjetja oziroma voditi njihove račune na družbenem omrežju.
Kako ste naredili preskok iz upravljalca družbenih omrežij do tega, da se preselite v tujino? Zakaj ravno tujina?
Novembra lani sem se začel zanimati za delo v tujini. To je bila ena od stvari na seznamu želja, ki sem jih želel izpolniti v mladosti, da ne bi v kasnejših letih česa obžaloval ali celo doživel krize srednjih let (smeh). Najbolj me je zanimalo sezonsko delo v Alpah, saj nisem želel odpotovati predaleč. Želel sem ostati v Evropi in delati čim bližje Sloveniji za čim več denarja. Nekaj časa me nič ni pritegnilo in mogoče sem celo začel opuščati idejo o tem.
23. decembra pa sem nato na Facebooku videl objavo, v kateri je bilo zapisano, da potrebujejo tri sezonske delavce za delo v petzvezdičnem hotelu v Švici in da znanje nemščine ni obvezno. Takoj sem stopil v stik z vodjo njihove kadrovske službe in vprašal, ali je ponudba še aktualna. Rečeno mi je bilo, naj pridem čim prej, saj nujno potrebujejo okrepitve. Plača je 2.500 evrov neto. Poslal sem svoj življenjepis, že 1. januarja pa sem bil v Švici.
Preberite še: Koliko zaslužijo dostavljalci hrane: “Če greš na dopust, ti pade ocena”
@maa_tits ♬ She Share Story (for Vlog) - 山口夕依
Zdi se, da je šlo za nenadno odločitev.
Večina verjetno tako hitro odločitve ne bi sprejela. Zato ne vem, ali je to moja prednost ali slabost. A tak sem bil vedno – tudi v Ljubljano sem se preselil z danes na jutri. Po drugi strani pa se več kot toliko ne moreš pripraviti ali biti v stresu. V enem tednu, kolikor mi je ostalo do odhoda, sem imel ravno toliko časa, da sem vsem povedal, da odhajam. 1. januarja sem sedel na vlak in odpotoval v Švico.
Ali ste se morali pred odhodom ukvarjati z birokracijo? Ste morali urejati papirje?
Ne, nič. Pred odhodom v Švico mi je delodajalec poslal pogodbo, ki sem jo izpolnil z osebnimi podatki. V Švici sem pogodbo o začasni zaposlitvi nato zgolj podpisal. Tukaj imam v okviru zaposlitve urejeno tudi zavarovanje, nastanitev in hrano. Prejel bom trinajsto plačo. V kratkem bom prejel dokument oziroma izkaznico, ki je neke vrste dovoljenje za bivanje.
Slovenija in Švica sta si geografsko blizu, pa vendar, ali ste ob prihodu doživeli kulturni šok? Kaj vas je najbolj presenetilo?
Najbolj me je presenetila hladnost večine ljudi. Tukaj se res počutiš, kot da si manj vreden od njih. Imajo predsodke, zelo so vzvišeni in pokroviteljski. Presenetilo me je tudi, da imamo v kolektivu, ki šteje 60 zaposlenih, le enega pravega Švicarja, vsi ostali smo sezonski delavci iz tujine. Zaposleni prihajajo iz Avstrije, Nemčije, Portugalske, Španije, nekaj je tudi Hrvatov. Ne predstavljam si, da bi bilo tudi v Sloveniji tako.
Ste hladnost oziroma zadržanost začutili tudi od sodelavcev iz tujine ali je to vrlina domačinov?
Ne. Ravno nasprotno. Najprej sem mislil, da se bom zelo dobro razumel s Švicarji, vendar imam najboljše odnose z Italijani. Takoj smo se začutili, saj imamo podoben temperament. Podobni so Slovencem in zelo odprti. Najmanj se razumem, če se lahko tako izrazim, z nemško govorečimi narodi. Na nas gledajo zviška, prav vidi se jim, da jim je težko že pozdraviti. Seveda so tudi izjeme, s katerimi se odlično razumem. Ampak nenazadnje je to samo delo in niti ne pričakuješ, da bodo delovni odnosi enaki kot doma.
Kako pa se začne in konča vaš delovni dan?
Po zajtrku s sodelavci v skupni jedilnici za zaposlene se moj delovni dan začne ob 7.30 s strežbo zajtrkov. Skrbim za goste in njihove želje, za bife, poskrbim pa tudi za priboljšek dobrodošlice, ki ga razdelim po sobah gostov, ki so ravnokar prispeli v hotel. Včasih si namreč kdo zaželi tudi ohlajeno penino (smeh). Ob 12.00 grem na kosilo in tako zaključim prvi del delavnika.
Do 17.00 sem prost, ta čas pa izkoristim za sprehod okoli Davoškega jezera, se slišim z domačimi, posnamem kakšen TikTok. Vedno je treba še kaj postoriti, tako da odmor nikoli ni predolg. Pred začetkom drugega dela izmene grem na večerjo. Ob 17.30 se vrnem v restavracijo, kjer se seznanimo z aktualnim menijem in posebnostmi hrane gostov. Zatem sledi priprava miz, nato postrežemo večerjo. Med večerjo točimo gostom vino – tega namreč nikoli ne počnejo sami – prinašam hrano, odnašam posodo in podobno. Večino dela opravim v dveh urah, po odhodu zadnjih gostov pa mize v restavraciji pospravimo in jih pripravimo za zajtrke, ki bodo postreženi naslednji dan.
Kaj pa počnete ob prostih dnevih?
V naslednjih tednih bom obiskal sosednje vasice, mesto Zürich in še kaj. S seboj sem si prinesel tudi smučarsko opremo, tako da računam tudi na to, da bom šel smučat in se sankat.
Ker imate izkušnje v gostinstvu tudi v Sloveniji … kakšne so primerjave? V čem se delo razlikuje?
V Švici je vse po pravilih. Opravljaš zgolj delo, za katero so te zaposlili. V restavraciji sem denimo zadolžen za svoj rajon in točno vem, kakšne so moje zadolžitve. Tukaj se ob počasnejših dnevih ne pomaga še pri drugih stvareh, recimo, da bi kidal sneg, čistil teraso in podobno. Ob prihodu na delo se žigosamo s prstnim odtisom in delamo točno osem ur. Če dela v kakšnem trenutku nimam, počivam. Prav tako iskanje kadra za zamenjavo ob dnevih, ko ne moreš delati, ni naša stvar. Za to skrbi kadrovska služba. Tudi nadure so bolj izjema kot pravilo. Delo v Švici je tudi s tega vidika precej manj stresno, je pa zato klientela bolj zahtevna. Ker delam v petzvezdičnem hotelu, so gosti temu primerni in jim je malo mar za ljudi, ki jim strežejo. Rečem lahko, da se zelo vidi ta ekonomski in družbeni razkorak med nami in njimi (smeh).
Sicer pa so izkušnje v Švici v primerjavi s Slovenijo kot noč in dan. V Sloveniji, če se ne postaviš zase, lahko narediš tudi do 300 ur na mesec, nimaš prostih vikendov. Praktično izgoriš. Sam imam srečo, da imam trdo kožo in sem lahko postavil mejo, ni pa pri vseh tako. V Sloveniji v gostinstvu po domače povedano “nasrkaš”, plačilo pa je minimalno. Prav tako so nekateri lastniki gostinci res neizprosni. V osmih letih, kolikor sem jih nabral v slovenskem gostinstvu, sem spoznal, da težko najdeš gostinca, ki ni vsaj malo “lopov”. Vsi delajo na pol na črno oziroma ne prikazujejo ur. Ker sem delal prek s. p., sem račune na koncu meseca izstavljal na različna podjetja, v preteklosti sem celo delal na ime nekoga drugega in podobno.
Preberite še: Dostavljalci dobivajo identifikacijske številke: “Na dan dobimo do 10 pritožb”
Ali iz svojih izkušenj ocenjujete, da so razmere v slovenskem gostinstvu bistveno slabše?
V Sloveniji so gostinci zelo pohlepni. Mislim, da so v Sloveniji sanje imeti svoj lokal, zato se tega posla loti vsak, ki ima velik ego. Ker pa je zaslužek manjši od pričakovanega, se po navadi varčuje pri osebju. Kot delavec za takšnega nadrejenega izgoriš in nimaš svojega življenja. V Švici pa je gostinstvo posel in v vsej tej izkušnji je tvoj čas spoštovan. Očitno pa ni dovolj spoštovan za domačine, ki jih s pladnjem v roki ne boš videl.
Kaj bi se lahko slovenski gostinci naučili od švicarskih?
Da se urnik ne sestavlja zadnji trenutek, prav tako nadrejeni poskrbi, da zaposleni ne preseže 200 delovnih ur na mesec. Plača se izplača še v tekočem mesecu. Všeč mi je tudi, kako je poskrbljeno za delavce. Ti so namreč vedno urejeni, čisti, poznajo ponudbo in spore rešujejo v pisarni in ne pred strankami. Moram povedati, da sem tudi v Sloveniji delal za zelo profesionalne šefe, ki bi lahko kaj naučili tudi Švicarje, tako da ni vse črno.
V Sloveniji smo v preteklosti pregovorno vedno stremeli k temu, da bi postali ‘druga Švica’.
Veliko gostincev ima kakovost dela na res visoki ravni. Tu skoraj nikoli ni v ospredje postavljeno denimo plačilo oziroma višja urna postavka, temveč dobro zgrajen odnos z delavci.
V gostinstvu so značilne tudi napitnine. V Sloveniji so prostovoljne, kako pa je v Švici?
Za samostojno delo v baru in a la carte restavraciji bi moral dobro govoriti nemško, zato dobim napitnine bistveno manj, kot bi je lahko. O tem, ali si napitnine med seboj s sodelavci razdelimo, pa je odvisno od okoliščin. Napitnine tukaj so tako kot cene trikrat višje.
Ali razmišljate, da bi sezonsko delo v Švici podaljšali za dlje časa?
Nikakor ga ne bi podaljšal. Tukaj ne bi rad živel, saj je moje trenutno bivanje podobno študentu. Prav tako na dolgi rok ne bi rad živel s tujci, moj dom je v Kopru. Ni denarja, ki bi me prepričal, da ostanem.
Je trava res bolj zelena pri sosedih?
Zdaj mi vsi govorijo, da očitno na Woltu ni bilo tako dobro, zakaj bi sicer zapustil tako dobro delo. Sam sem obseden z zanimivimi stvarmi – od mrežnih marketingov do gostinstva, TikToka in še kaj. Če te ne zanima sosedova trava, si verjetno v blatu. Zato vedno pravim, da je dobro poskusiti vse, kar te zanima in nima dolgotrajnih negativnih posledic. Biti v istem podjetju zvest istemu šefu je precenjeno. Testiraj, spoznaj, kaj ti je všeč in v čem si dober, odkrij, kaj od tega je profitabilno, in se loti nekaj svojega.
Kakšni so torej vaši načrti za prihodnost? Boste ob vrnitvi v Slovenijo ostali v gostinstvu?
Ne. Eden od razlogov, zakaj sem prišel v Švico, je tudi varčevanje za začetni kapital lastne blagovne znamke oziroma projekta.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje