Pred petdesetimi leti je vietnamski fotograf Nick Ut posnel fotografijo, ki je ovekovečila podobo vietnamske vojne. Gost, temen dim, ki je ostal po napadu z napalmom, oboroženi vojaki, prestrašeni in zmedeni otroci v teku. Na sredini je gola in močno opečena deklica, ki jo je javnost poimenovala "napalmsko dekle". Danes vemo, da ji je ime Phan Thi Kim Phuc. Ne le sam napad, tudi ikonična fotografija je za vedno spremenila njeno življenje, in dolgo je potrebovala, da je to spremembo sprejela. "Zdaj se lahko ozrem nazaj in jo sprejmem," je po petdesetih letih dejala za CNN.
Grozljiva fotografija otrok, ki bežijo pred smrtonosnim napadom z napalmom, je postala odločilna podoba ne le vietnamske vojne, ampak kar celotnega dvajsetega stoletja. Za otroki se vali temen dim, na njihovih obrazih pa je vidna zmes groze, bolečine in zmede. Zadaj nemočno sledijo vojaki 25. divizije južnovietnamske vojske.
Fotografija, posneta 8. junija 1972 v bližini vasi Trang Bang, je ujela travmo in neselektivno nasilje, ki je po nekaterih ocenah zahtevalo vsaj milijon življenj civilistov. Čeprav je uradno ime fotografije “Teror vojne”, je fotografija bolj znana pod imenom, ki ga je javnost podala goli in močno opečeni 9-letni deklici na sredini, “napalmsko dekle”.
Dekle – zdaj vemo, da ji je ime Phan Thi Kim Phuc – je napad preživela. Deloma je k temu pripomogel fotograf agencije Associated Press Nick Ut, ki je deklici pomagal, potem ko je posnel danes ikonično fotografijo. Petdeset let od tega usodnega dne je par še vedno v rednih stikih – svojo zgodbo pa uporablja za širjenje sporočila o miru.
“Tega trenutka ne bom nikoli pozabila,” je v videoklicu iz Toronta, kjer danes živi, dejala Phuc. Vas, v kateri je preživela svoje otroštvo in leži slabih petdeset kilometrov severozahodno od Hošiminha (takrat Saigona), so takrat zasedle komunistične sile s severa države. Časnik New York Times je takrat poročal, da jih je južnovietnamska vojska tri dni poskušala pregnati in ponovno odpreti bližnjo avtocesto. Tistega jutra je na sovražnikove položaje odvrgla napalm – snov, ki povzroča hude opekline.
Phuc se je z družino, drugimi civilisti in južnovietnamskimi vojaki skrivala v bližnjem budističnem templju. Ko so nad sabo zaslišali zvoke vojaških letal, so jih vojaki v strahu pred napadom pozvali, naj zbežijo. Na žalost je južnovietnamska vojska skupino, v kateri je bila tudi Phuc, zamenjala za sovražnika. “Obrnila sem glavo in zagledala letala ter štiri bombe, ki so padale,” se je spominjala Phuc. “Potem je bil naenkrat povsod ogenj in moja oblačila so zgorela. V tistem trenutku nisem okrog sebe videla nikogar, samo ogenj. Še vedno se spomnim, kaj sem razmišljala,” je opisala Phuc. “Mislila sem si: ‘O moj bog, opekla sem se, grda bom in ljudje bodo name gledali drugače.’ Bila sem zelo prestrašena.”
Phuc je s sebe strgala še preostala oblačila in stekla po avtocesti navzdol. Vietnamski fotograf Ut, ki je bil takrat star 21 let, je bil med številnimi novinarji, ki so v pričakovanju nadaljnjih konfliktov čakali v bližini vasi.
“Videl sem Kim, kako je tekla in v vietnamščini kričala: ‘Prevroče! Prevroče!’,” je opisal v videoklicu iz Los Angelesa. “Ko sem jo fotografiral, sem videl, da je njeno telo močno opečeno, in takoj sem ji želel pomagati. Vso fotografsko opremo sem odložil na tla in jo začel polivati z vodo.”
Poškodovane otroke je s kombijem odpeljal v bolnišnico, ki je bila trideset minut stran. Toda ob prihodu v bolnišnico mu je zdravstveno osebje povedalo, da nimajo več prostora in da se bo moral odpeljati do Saigona. “Rekel sem: ‘Če bo še eno uro brez zdravljenja, bo umrla!’,” se je spominjal fotograf in dodal, da se je sprva bal, da bo Phuc umrla že med vožnjo v njegovem vozilu.
Na koncu mu je zdravnike le uspelo prepričati, da sprejmejo otroke, tako da jim je pokazal svojo novinarsko izkaznico in rekel, da bodo podobe otrok naslednji dan v vseh svetovnih časopisih. Leta 2015 se je za Vanity Fair sicer spomnil točnih besed, ki jih je namenil zdravstvenemu osebju: “Če eden od njih umre, boste v težavah!”
Videl jo je ves svet
Iz bolnišnice je Ut odšel v prostore agencije Associated Press v Saigonu, da bi razvil svoje fotografije. Te so pripovedovale zgodbo dneva: bomba, ujeta v zraku pod letalom Skyraider, nad vasjo se dviga gost črn dim, žrtev prenašajo na improviziranih nosilih. Ena od njegovih manj znanih fotografij prikazuje televizijske ekipe in južnovietnamske vojake, zbrane okrog Phuc, močno ožgano kožo na njenem hrbtu in rokah. Toda fotograf je takoj vedel, da je danes znamenita fotografija močno izstopala.
“Ko sem se vrnil v svojo pisarno, so vsi, ki so fotografijo videli, takoj rekli, da je izredno močna in da bo zagotovo osvojila Pulitzerjevo nagrado,” se je spominjal fotograf. In prav so imeli. Ut je bil s Pulitzerjevo nagrado za to fotografijo nagrajen leta 1973. Potem ko se je fotografija pojavila na naslovnicah več kot dvajsetih vodilnih ameriških časopisov, je bila razglašena tudi za fotografijo leta (World Press Photo of the Year).
Mnogi verjamejo, da je prav ta fotografija pospešila konec vietnamske vojne, vendar dokazov za to ni. Vojna se je nadaljevala vse do leta 1975, ko so komunisti sčasoma prevzeli nadzor nad jugom države, ki so ga podpirale Združene države Amerike (ZDA). Prav tako ne deluje, da bi fotografija močno vplivala na javno mnenje ameriške javnosti, ki je ameriški prisotnosti v Vietnamu močno nasprotovala že v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko je Ut posnel znamenito fotografijo, so se ameriške vojaške sile iz Južnega Vietnama po skoraj dveh desetletjih že skoraj v celoti umaknile.
Je pa fotografija kljub temu postala simbol protivojnega sentimenta. Način, kako je ujela grozote napalma, je bil tako ganljiv, da je celo takratni ameriški predsednik Richard Nixon zasebno preverjal, ali je bila fotografija uprizorjena. Ut se spominja, da ga je to kot avtorja fotografije močno razburilo.
Phuc je naslednjih štirinajst mesecev preživela v bolnišnicah, kjer so zdravili njene poškodbe. V bombnem napadu sta umrla dva njena sorodnika, ona pa se je od napada – in fotografije, ki jo je videl ves svet – poskušala umakniti. “Če sem iskrena, mi je bilo kot otroku zelo nerodno,” se spominja danes. “Fotografija mi ni bila všeč. Zakaj me je sploh fotografiral? Nikoli je nisem želela videti.”
Čeprav si je kasneje želela postati zdravnica, jo je vietnamska komunistična vlada odstranila s fakultete, saj je z njo želela sodelovati v propagandnih kampanjah. Spominja se novinarjev, ki so potovali čez ocean, da bi slišali njeno zgodbo, njej pa vsa pozornost ni ugajala. “To je res močno vplivalo na moje zasebno življenje,” se je spominjala in dodala, da je včasih želela preprosto “izginiti”.
“Nisem mogla v šolo. Nisem mogla izpolniti svojih sanj. Fotografijo sem nekako sovražila.”
Simbol upanja
Šele ko ji je leta 1992 Kanada podelila mednarodno zaščito, je Phuc začutila, da bi svojo osebno tragedijo lahko uporabila za nekaj dobrega. Svoje izkušnje je strnila v knjigo in ustanovila dobrodelno organizacijo Kim Foundation International, ki nudi pomoč vojnim otrokom. Leta 1997 so jo Združeni narodi imenovali za ambasadorko dobre volje, od takrat pa potuje po svetu in predava o svoji življenjski zgodbi ter moči odpuščanja.
Prejšnji mesec sta s fotografom, ki ga še vedno ljubkovalno imenuje stric, kopijo fotografije na Trgu svetega Petra v Vatikanu podarila papežu Frančišku.
“V nekem trenutku sem spoznala, da je ta fotografija zame postala močno darilo. Ker me ni nikoli izpustila, jo lahko uporabim za širjenje miru,” je dejala. “Zdaj se lahko ozrem nazaj in jo sprejmem. Tako sem hvaležna, da je Ut lahko ovekovečil ta trenutek v zgodovini in grozote vojne, saj lahko s tem spremeniva ves svet.”
Po letih operacij in terapije Phuc še vedno trpi zaradi opeklin. Kljub temu da je bila pred kratkim v ZDA na laserskem zdravljenju, so poškodbe še vedno zelo boleče. Moč, da je lahko šla naprej, danes – ko je tudi sama mati dveh otrok – pripisuje svoji globoki krščanski veri. “Zdaj, petdeset let kasneje, sem tako zelo hvaležna. Nisem več žrtev vojne. Sem ena od preživelih in imam priložnost delati za mir.”
Tudi Ut, ki je danes upokojen, še vedno verjame v moč vojne fotografije. Ob sklicevanju na vojno v Ukrajini je dejal, da je tovrstno delo danes ravno toliko pomembno, kot je bilo v času vietnamske vojne. In čeprav so danes bralci z različnimi podobami bombardirani z vseh smeri, je lahko njihov učinek prav toliko močan, kot je bil učinek ene same ikonične podobe v časopisu, meni Ut.
Avtor: Oscar Holland, CNN
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
