(Pre)občutljivost sodobne družbe je privedla do tega, da se v želji po bolj vključujočih in politično korektnih literarnih delih ta brez privoljenja avtorja spreminja in prilagaja za rahločutne bralce, da jih ne bi s čim užalili. Kje se tovrstna oblika cenzure končna in kako bomo reševali kočljiva vprašanja, če jih ne naslavljamo, temveč se raje pretvarjamo, da ne obstajajo?
“Kdo je ta debeli fant?”, “Mar ni ogromen?”, “Poglej njihove smešne dolge lase”, “Bila je zelo šibka”, “Vsak dan bomo jedli kot kralji” … To je le nekaj primerov povedi, ki so jih uredniki britanske založbe Puffin v ponovni izdaji priljubljenih otroških knjig Roalda Dahla spremenili pod pretvezo politične korektnosti. Po lastni presoji so krajšali, spreminjali, dodajali ali preprosto izbrisali dele kratkih zgodb britanskega pisatelja norveških korenin, da bi njegov literarni opus uskladili s “sodobno občutljivostjo”. V primerjavi z originalnimi izdajami je tako v lanskem ponatisu na stotine sprememb, ki se jim leta 1990 preminuli pisatelj ni mogel zoperstaviti oziroma jim kljubovati.
Vsi izrazi, povezani s telesno težo, duševnim zdravjem, nasiljem, spolom in raso, so bili bodisi preoblikovani bodisi črtani. Knjige, s katerimi so odraščale generacije mladih bralcev, so kar na enkrat postale drugačne. Skrb za zaščito najmlajših bralcev pred kulturnimi, spolnimi in etničnimi stereotipi pa ni edino breme, ki so si ga naložili novodobni cenzorji. Dahl namreč ni edini literat, čigar dela so v želji, da občutljivih bralcev ne bi užalili, naknadno “retuširali”. Vohunske romane britanskega pisatelja Iana Lancasterja Fleminga bo doletela enaka usoda, torej je pred stereotipi treba zaščititi tudi odrasle bralce.
Aprila bo minilo 70 let od izida romana Casino Royale, Flemingove prve knjige o namišljenem britanskem agentu 007 z imenom James Bond. Ob tej priložnosti pa bo ponovno izdan celoten sklop trilerjev, vendar ne v obliki, kot si jo je pred več desetletji zamislil Fleming. Podjetje Ian Fleming Publications, ki ima v lasti pravice do avtorjevega dela, je po poročanju Guardiana zaposlil občutljive bralce, ki so pozorno prebrali romane in označili dele, ki so jih užalili ter bi jih bilo treba spremeniti.
Iz ponatisa naj bi tako izbrisali vsako omembo ene najbolj spornih besed v angleškem jeziku, tj. besede na N, prav tako naj bi pri številnih stranskih likih odstranili sklicevanja na etnično pripadnost. Ponovno izdane knjige pa naj bi vsebovale tudi izjavo o zavrnitvi odgovornosti. “Ta knjiga je bila napisana v času, ko so bili izrazi in stališča, ki bi se sodobnim bralcem lahko zdeli žaljivi, običajni. V tej izdaji so bile opravljene številne posodobitve, pri čemer je bilo čim bolj upoštevano izvirno besedilo in obdobje, v katerem je bila knjiga napisana,” naj bi pisalo.
Ko progresivna stran ponavlja napake tradicionalistov
Kot je za N1 dejal odgovorni urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov, gre v tovrstnih primerih za najhujšo obliko cenzure, ki ji nismo bili priča od razpada Jugoslavije. V prejšnjem režimu so, denimo, iz mladinskih del brisali religiozne reference, mlade pa se je dojemalo kot nedolžne dušice, ki jih je treba obvarovati pred vso grdostjo in krutostjo sveta, pravi.
V slovenskem prostoru kakšnih indicev, da bi se založniki želeli posluževati cenzure, vsaj za zdaj ni. “Bojim pa se, da so na vidiku in sem hkrati razočaran, da se s cenzuro na pojave v družbi odzivajo neka progresivna gibanja,” je poudaril sogovornik. Cenzura je bila namreč v preteklosti “rezervirana” za regresivne oziroma bolj tradicionalistične in konservativne dele družbe, v omenjenih primerih pa progresivna stran, tako Harlamov, dobesedno ponavlja napake, ki so jih prej delali na drugi strani.
“Vsi tovrstni odzivi so neprimerni in podcenjujoči. Kadar se odrasli postavijo v vlogo moralnega sodnika, ki meni, da otroci niso sposobni razumeti velikih in kompleksnih tem, smo nekaj zgrešili pri vzgoji in izobraževanju,” je pojasnil in dodal, da se moramo z mladimi pogovarjati, ne pa da jim natikamo plašnice ter se pretvarjamo, da nekatere teme v realnosti ne obstajajo.
Nove generacije, ki bi odraščale s cenzuro, ne bi niti vedele, da se je v necenzurirani različici skrivalo še neko sporočilo. Vsako književno delo namreč odraža tudi duh časa, v katerem je nastalo. Če bi se s tovrstnim cenzorskim pristopom lotili slovenskih klasikov, bi lahko z izgovorom, da je imel Prešeren pedofilske intence ter da je Cankar opisoval antisemitske podobe, izbrisali marsikatere dele njunih pripovedi, je še poudaril Harlamov. “Klasiki med nami še vedno obstajajo kot živo čtivo, ki ima relevantnost tudi v našem svetu. Če jih bomo začeli popravljati, pa bi lahko popravili marsikaj, ne le dele, ki so potencialno žaljivi. Slednje pa postane vprašljivo tudi zato, ker je avtor mrtev ter se našim popravkom ne more upreti,” je še dodal in poudaril, da se kot založnik in urednik tovrstne cenzure ne bi nikdar poslužil.
Kot je še pojasnil, sam sicer ni človek, ki bi kričal zaradi kulture ukinjanja. “Mislim, da je to v veliki meri histerija,” je poudaril Harlamov. “Šale o teži in zunanji podobi seveda niso politično korektne, a bolje bi bilo, da bi se o tovrstnih zadevah pogovarjali, kot pa da jih cenzuriramo,” je dodal. Ko začnemo iz literarnih del brisati “problematične dele”, smo namreč ubrali napačno pot.
Preberite še: Zajec, cenzura in Saša Krajnc: “Delo na proslavi me je privedlo tudi do urgence”
Namesto da bi spodbudili napredek, ga zaviramo
Brisanje posameznih elementov literarnih del brez dialoga oziroma pogovora ne prinese ničesar dobrega. Postavi se namreč tudi vprašanje, kje se bo ta manipulacija nehala. “Kaj če vladi ne bi bilo všeč, da nekdo kritizira oblast, oziroma če bi pri brisanju proste roke dobila različna verska prepričanja?” se sprašuje Harlamov in poudarja, da je srž težave v tem, da se cenzura zlahka ne bi zaustavila. Vsakdo namreč lahko najde nekaj, kar dojema kot žaljivo.
V preteklosti se je o vprašanju politične korektnosti dosti govorilo tudi v navezavi s stand up komiki. “Zasmehovanje in napadi na manjšine ter tiste, ki so v družbi že tako napadeni, se mi s strani komikov zdi neumno. Komedija naj bi bila namreč uperjena zoper sistem, proti tistim, ki so na oblasti in ne proti tistim, ki so na dnu. Po drugi strani pa se strinjam s trditvijo, da se je vsemu možno smejati, a za to je potreben dialog,” je poudaril. Cenzura, s katero otrokom oziroma mladostnikom prikrijemo ali izbrišemo ves resnični svet, nima smisla. Stvari, ki jih poskušamo prikriti, se namreč dogajajo v resničnem svetu – tudi otroci se med seboj zafrkavajo, se obsujejo z zmerljivkami in namesto da si zatiskamo oči ter se pretvarjamo, da to ne obstaja, bi se morali o tem odkrito pogovarjati.
Prav pri Roaldu Dahlu so namreč za urednike pri izdaji ponatisa velik del težav predstavljale prav zmerljivke, ki so jih brisali iz njegovih del. Tovrstna cenzura pa, tako Harlamov, otrokom definitivno ne pomaga in jih ne ščiti pred kruto resničnostjo, le prikriva jim dejansko stanje sveta. “Namesto da bi spodbudili pogovor in napredek, ga zaviramo. Če se pretvarjamo, da nekatere stvari ne obstajajo, potem jih ne moremo reševati,” je še zaključil.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje