Dušan in Jasna Podgornik na obali med Izolo in Koprom leta 1959. V ozadju ostanki ladje Rex. (Hrani: Jože Podgornik)
Spomin na znameniti čezoceanski potniški parnik Rex, ki je med drugo svetovno vojno nasedel dobrih 200 metrov od obale med Izolo in Koprom, v kolektivnem spominu Primorcev živi še danes. Tedanji ponos italijanske civilne mornarice, s tem pa tudi fašističnega režima, je med drugo svetovno vojno zadelo 123 raket britanskega letalstva, ladja je štiri dni gorela, se prevrnila na bok, nato pa potonila na dno slovenskega morja. Rex je bil simbol blišča in vojne vihre, pričevanja ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani s čezoceanko, pa so sedaj zbrana v prvi slovenski monografiji, naslovljeni Rex: Mit iz plitvine. S kustosinjo za novejšo zgodovino pomorstva dr. Nadjo Terčon, ki je monografijo uredila, smo se pogovarjali o tem pomorskem mitu, ki še danes buri duhove.
Rex je bila velika luksuzna potniška ladja, ki je za časa fašizma veljala za nacionalni ponos Italije. Med letoma 1933 in 1935 se je ponašal s t. i. modrim trakom – nagrado, ki so jo ladji podelili za najhitrejše prečkanje Atlantskega oceana. V višino je meril 40 metrov, imel je 12 nadstropij in je lahko sprejel več kot 2.000 potnikov ter je veljal za najsodobnejšo, največjo in najhitrejšo potniško ladjo, ki je tedaj plula pod italijansko zastavo.
Na zadnjo komercialno pot se je Rex odpravil leta 1940, nato so ga med drugo svetovno vojno spremenili v ladjo Rdečega križa, s katero so vozili bolne in ranjene vojake s severnoafriških bojišč v Italijo. Ko je junija 1940 Italija vstopila v vojno, naj bi sile osi na ladji našle zatočišče pred zavezniškimi letali, zato so v želji, da bi bila manj opazna z zraka, ladjo tudi pobarvali ter ji potemnili okna.
Sprva je bil Rex zasidran v Genovi, kjer so ga nameravali pustiti do konca vojne, toda po bombardiranju pristaniškega mesta je Rex odplul najprej v Trst, kjer je bil zasidran več mesecev, nato se je pred sovražnimi ladjami in podmornicami skrival pri hrvaškem Pulju. Proti koncu vojne so se Nemci odločili, da bodo ladji poskušali najti boljše skrivališče, zato so jo 5. septembra 1944 pripeljali na slovensko obalo, kjer pa je zaradi plitkega morja in svoje izjemne velikosti Rex nekje med Izolo in Koprom nasedel. Tri dni kasneje – 8. septembra 1944 – so zavezniška letala opazila nasedlo ladjo. Letala britanskega Kraljevega vojnega letalstva so izstrelila 123 raket in Rex se je znašel v plamenih, ki so jih z obale lahko opazovali štiri dni. Tedaj največja in najhitrejša italijanska čezoceanska potniška ladja je potonila in domačini so po vojni pobrali vse, kar je bilo vrednega, oblasti pa so se odločile, da ladjo razrežejo in železo pretopijo v jeseniški železarni.
Rex je bil namenjen prestižnim in zahtevnim gostom pretežno na liniji Genova–New York. V enajstih nadstropjih je bilo prostora za okoli 2.000 potnikov in 900 članov posadke, na površini 40.000 kvadratnih metrov pa so bili poleg udobnih kabin, salonov in jedilnic tudi knjižnica, gledališče, kapela, več zaprtih verand, prostorna sprehajališča, bazeni na prostem, trgovine, telovadnica, terme, zdravstveni center, zvočni kinematograf, telefonske govorilnice, garaža za avtomobile … Na Rexu je bila celo tiskarna, na ladji pa so izdajali svoj časopis Morske novice. Šlo je torej za pravo mesto na vodi, so zapisali v publikaciji, ki je izšla leta 2008 od otvoritvi razstave Rex – Blišč, propad, obujeni spomin.
Ladja Rex, ki pluje proti Manhattnu pred slabim stoletjem. (Foto: Pomorski muzej Sergej Mašera Piran)
Minuli teden je izšla prva monografija v slovenščini Rex: Mit iz plitvine, podnaslovljena Od blišča do propada v obujeni spomin, v kateri so zbrana pričevanja, dokumentarno in fotografsko gradivo o čezoceanki, ki je bila nekoč ponos italijanske mornarice. Pogovarjali smo se z dr. Nadjo Terčon, kustosinjo za novejšo zgodovino pomorstva v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, ki je uredila novoizdano monografijo.
O ladji Rex je bilo že veliko zbranega: imamo dokumentarni film Edvarda Žitnika, podvodni dokumentarni film Nedjana Kastelica in Dušana Podgornika, v Pomorskem muzeju “Sergej Mašera” Piran je bila predstavljena občasna razstava, izšli so spominska znamka, razglednica in spominski žig … Kaj novega bo bralcu predstavila monografija, ki ste jo uredili?
Ta monografija je prva strokovno zasnovana knjiga v slovenskem jeziku. Bralec lahko dobi nek kompleksen pogled na življenjsko zgodbo ladje Rex – od njenega blišča do propada in obujenega spomina. Lahko prebere strokovne prispevke, spominske zapise, pričevanja novinarjev, ki so se pri svojem delu srečevali z Rexom. Lahko si ogleda številne fotografije, ki so v tej knjigi prvič objavljene v slovenskem prostoru, pa tudi sicer, lahko prebere spominske izjave posameznikov … Postavlja številna vprašanja pa tudi najde odgovore nanje. Bralec s pomočjo monografije dostopa tudi do nekaterih arhivskih dokumentov, prek QR kod, ki so objavljene v monografiji, pa dostopa do filmov, oddaj, pesmi in drugih multimedijskih prispevkov o Rexu. Knjiga obsega kar 304 strani, pisanih, pestrih, zanimivih, privlačnih, izpovednih …
Knjigo je uredila dr. Nadja Terčon, soavtorji pa so še direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu Franc Jurij. Snježana Karinja in Bogdana Marinac. Strokovne prispevke s področij prava, zgodovine in arheologije so podpisali Mitja Lamut, Andrej Gaspari, Danijel Germek in Ljubomir Radić. Italijanski pogled so prispevali avtorji knjig o Rexu Maurizio Eliseo, Flavio Testi in Lorenzo Borrelli.
Nadja Terčon (Foto: Zveza prijateljev mladine Slovenije/RFACEBOOK)
Kako dolgo ste zbirali vsa pričevanja, slikovno in arhivsko gradivo ter druge dokumente, iz katerih je nato nastala monografija?
Intenzivno obdobje zbiranja podatkov, gradiva, raziskovanja in pisanja vseh sodelujočih se nanaša na zadnje leto. A vse to je nastalo na podlagi skorajda 30 let dolgega zbiranja podatkov, sodelovanja z zbiratelji, poznavalci zgodovine in usode ladje, arhivskih in muzejskih raziskav.
Je monografija na nek način nadaljevanje razstave, ki ste jo s soavtoricami pripravile leta 2008?
Gre za nadaljevanje razstave REX – Blišč, propad obujeni spomin, na kateri smo razstavili številne originalne predmete z ladje. Fotografije teh predmetov pa sedaj lahko bralci najdejo v monografiji. Knjiga razstavo tako vsebinsko dopolnjuje in v razširjeni obliki podaja nova znanja in spoznanja, ki smo jih v vmesnem času pridobili.
Bi se strinjali s trditvijo, da če Rex ne bi bil potopljen, najverjetneje zanj sploh ne bi vedeli?
Popolnoma se ne strinjam s tem. Zanj bi verjetno vedeli, saj se številni ukvarjajo tudi z zgodovino ladij in njihovih življenjskih usod. Se pa strinjam s tem, da če se Rex ne bi potopil v naših krajih, zagotovo ne bi pritegnil nase tolikšne pozornosti širše javnosti, kot jo sedaj pritegne.
Nagnjeni Rex. (Foto: Pomorski muzej Segej Mašera Piran)
Ostanki Rexa sicer niso edini zaklad na dnu slovenskega morja, tam se skrivajo tudi drugi spomini burne preteklosti. Zakaj ravno tem ostankom pripisujemo tolikšno vrednost?
Vse, kar je ohranjeno pod vodo, je zelo skrivnostno in le redki lahko raziskujejo te skrivnosti.Ostanki ladje Rex, ki še danes ležijo na morskem dnu med Izolo in Koprom, pa so kot arheološko najdišče vpisani tudi v slovenski Register kulturne dediščine z evidenčno številko 21615. Natančneje je kot dediščina registrirana razbitina oziroma odtis ladje z ostanki njene razbitine, ki leži na morskem dnu na globini med -10 do -20 metrov, približno 200 metrov od obale, med arheološkim območjem Viližan in Žusterno. Ker ostanki ležijo na slovenskem morskem dnu, so tako povezani tudi s preteklostjo države.
Ostankov Rexa pa ne hranijo le pri nas, so tudi v Italiji in na Hrvaškem. Zasledila sem, da ima denimo podjetje Vinakoper mizo in omaro z Rexa, v kulturnem domu Srečka Kosovela v Sežani je klavir. Bi izpostavili še kakšne vrednejše predmete ter kje so hranjeni – bodisi pri nas bodisi pri naših sosedih?
Originalne črke z boka ladje Rex hrani Hrvatski pomorski muzej v Splitu, zbiratelj Lorenzo Borreli iz Rima hrani več kot 2.000 spominkov v zbirki o ladji Rex. Številni zbiralci pri nas – Mitja Lamut, Mitja Jančar, Jože Sobota, Gorazd Budal – hranijo razglednice z motivom ladje, drugi hranijo tudi originalne kovinske kose ladje, ki so jih pridobili, ko so se potapljali nad ostanki ladje ter jih prinašali na kopno (Slavko Franca in Stanko Ivančič). Slavko Franca pa je marsikateri predmet vključil v svoje ustvarjalne instalacije.
Klavir z Rexa. (Foto: Snježana Karinja)
Razglednica z motivom Rexa. (Hrani: Mitja Lamut)
Pri Rexu. (Foto: Bogdana Marinac)
Publikacija o Rexu. (Hrani: Pomorski muzer Sergej Mašere v Piranu)
Je na dnu morja med Izolo in Koprom še veliko Rexovih ostankov?
Na morskem dnu med Izolo in Koprom je le še del Rexovih ostankov. Kot v knjigi piše gostujoči avtor dr. Andrej Gaspari, so z različnimi akcijami in interdisciplinarnimi raziskavami ugotovili prisotnost in ohranjenost pokopanih delov ladje na območju odtisa ter pojavnost večjih fragmentov in ladijske opreme v okolici.
Dolgo se je domnevalo, da izvira sidro, ki je leži na ljubljanskem Kongresnem trgu, z Rexa, vendar to ne drži?
Ne, to sidro ni z Rexa. Sidro s Kongresnega trga je bilo tja postavljeno leta 1954, in sicer v počastitev dokončne priključitve Primorske k matični državi. Ob tej priložnosti je bilo v Ljubljani na Kongresnem trgu sicer sidro postavljeno le za določen čas, vendar tam stoji še danes. Naknadno so potem na podstavek vzidali še ploščo z datumom podpisa Londonskega sporazuma, tj. 5. oktober 1954, s katerim je bilo ukinjeno Svobodno tržaško ozemlje (cona A in cona B).
Miljana Smerdel iz Mestne občine Ljubljana nam je leta 2011 zapisala: “Sidro je bilo postavljeno za 1. maj 1954 v park Zvezda, ker se je v središču glavnega mesta republike želelo pokazati, da je Slovenija pomorska dežela s tradicijo, da potrebuje svojo luko (Luka Koper) in svoje pomorsko podjetje (Splošno plovbo Piran). Postavitev je bila pobuda g. Šnuderla, usklajena s takratnim republiškim in ljubljanskim političnim vrhom. Prvotno je bilo mišljeno, da se ga postavi le začasno, potem pa je sidro ostalo na tem mestu. Poleg sidra so leta 1955 postavili še drog za 4 zastave, a so ga enkrat v naslednjih letih umaknili – z večanjem gospodarske vloge Luke Koper in Splošne plovbe Piran se je potreba po poudarjanju izhoda na morje manjšala, “pomorska ideja” za gospodarstvo Slovenije je bila realizirana.”
Sidro na Kongresnem trgu v Ljubljani. (Srdjan Živulović/BOBO)
Veliko večino opreme, ki ni zgorela v štiridnevnem požaru, so sicer v povojnem času odnesli lokalni prebivalci. Železne konstrukcije so razrezali in jih prepeljali v jeseniško železarno ter jih pretopili. Na nek način torej Rex danes, vsaj v duhu, še živi med nami? Kaj vse je bilo iz tega pretopljenega železa ustvarjeno?
Rex zagotovo živi v duhu med nami, zelo verjetno pa v pretopljeni obliki tudi v nekaterih uporabnih predmetih, strojih in drugem, kar so izdelali iz kvalitetnega jekla, ki so ga pridobili iz Rexovega železa. A točnih podatkov, kam vse je to jeklo šlo oziroma kam je bilo namenjeno in kje je bilo uporabljeno, še nimamo. Morda za drugo knjigo o Rexu …
Podvodni turizem pri nas sicer še ni tako razvit kot denimo pri naših sosedih, vendar imamo tudi na tem področju potencial. Bi lahko z monografijo in sorodnimi projekti utrli pot tudi na tem področju?
O podvodnem turizmu se veliko razmišlja in verjetno ni daleč čas, ko bo do tega tudi prišlo. A sama bi bila pri tem previdna in bi poudarjala predvsem povezavo odgovorne stroke, tako dediščinske smeri kot tudi turistične stroke, za izpeljavo tovrstnih projektov. Le s sodelovanjem in upoštevanje posameznih zakonitosti bi tako za ohranjanje podvodne dediščine kot za varnost za potapljanje zainteresirane javnosti obrodila prave sadove.
Bi lahko za zaključek izpostavili še kakšno zanimivo anekdoto, na katero ste naleteli med urejanjem monografije?
Ja, vedno znova so me presenečali določeni podatki iz arhiva, nova spoznanja in gradiva, ki so jih nekateri dobrovoljno delili z nami. Kot anekdoto in istočasno izjemno zanimivost pa morda izpostavim to, da nam je vnet zbiralec poslal oziroma nas je opomnil na spominsko razglednico ladje Rex s spominsko znamko in spominskim žigom. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, a vse troje je namreč izdal Pomorski muzej “Sergej Mašera” Piran leta 2008. Za nas pa je bil to presenetljiv podatek, kako pomembno delo smo opravili ob razstavi leta 2008.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!