Narodnozabavna glasba od Avsenikov do Modrijanov: čestitke in goveja juha

Intervjuji 02. Jan. 202212:06 > 12:16
Delite:
Ansambel Modrijani
Foto: Ansambel Modrijani/FACEBOOK

Sprehod po simboliki slovenske narodnozabavne glasbe od Ansambla bratov Avsenik in Ansambla Lojzeta Slaka, do Veselih Štajerk, Atomik Harmonik in Modrijanov. Redni profesor na področju kulturologije Peter Stanković je v knjigi Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe razblinil tudi nekaj mitov o tem – med Slovenci izredno priljubljenem – glasbenem žanru.

Redni profesor na Katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede Peter Stanković slovensko narodnozabavno glasbo proučuje že vrsto let. Med raziskovalnim projektom Slovenska narodnozabavna glasba kot politika: percepcije, recepcije in identitete se je s sodelavci osredotočil na glasbeni, vsebinski in simbolni razvoj slovenske narodnozabavne glasbe vse od njenih začetkov v 50. letih prejšnjega stoletja ter vprašanje, kaj nam v svoji sodobni obliki lahko pove o Sloveniji danes.

Z analizo besedil in videospotov dvajsetih sodobnih narodnozabavnih komadov je s sodelavci razblinil tudi nekaj mitov o tem žanru, ki se skupaj s popom in rockom uvršča med trojico najbolj poslušanih med Slovenci. Kot pravi Stanković, narodnozabavno glasbo še zmeraj zmotno umeščamo na pašnike, med kozolce in domačije, čeprav danes živi tudi v manjših mestnih okoljih, kjer je ne poslušajo le starejše generacije, kot mnogi domnevajo, ampak tudi mladi.

V prvih odstavkih monografije zapišete, da kljub izjemni priljubljenosti slovenske narodnozabavne glasbe o tem žanru ni bila opravljena niti ena resna raziskava. Ste se tudi zaradi tega odločili, da jo vi opravite?

Absolutno. Popularna glasba je nekaj, kar vsi poslušamo, in na nas zelo vpliva, kar pomeni, da je pomembna in jo je treba proučevati. Opažamo pa, da slovensko popularno glasbo večinoma proučujemo ljubiteljsko. Raziskovalci proučujejo glasbene žanre, ki jih tudi sami poslušajo. Mi smo želeli narediti korak naprej in pogledati nekaj, kar nam osebno ni blizu, se pa nam zdi, da je blazno pomemben del slovenske kulture. Če hočemo razumeti sami sebe in svoje kulturno okolje, moramo razumeti tudi ta glasbeni žanr.

Se vam zdi, da lahko tudi iz tega raziskovalnega manka razberemo nekakšno negativno dojemanje narodnozabavne glasbe?

Ja, mogoče do neke mere. Narodnozabavna glasba je kmalu po nastanku pridobila status ne preveč kakovostne glasbe. Zakaj točno, je kompleksno vprašanje, je pa dejstvo, da se je ta status nekoliko drži še danes. Bolj izobraženi imajo med drugim izrazito distanco do te glasbe.

Zakaj menite, da se je narodnozabavne glasbe prijel slabšalni izraz goveja glasba?

Oznako goveja glasba lahko razumemo na dva načina. Prvi je izrazito slabšalen v smislu namigovanja na domnevno neumnost goveda. Drugi pa je ta, da oblast v socializmu tega žanra sicer ni preganjala, ni pa ga tudi čisto podpirala. Žanr je bil tako nekoliko manj prisoten kot v kasnejših obdobjih. V resnici so ga izrazito predvajali le ob nedeljah ob 12. uri v času kosila. Bile so čestitke in pozdravi in goveja juha. Goveja glasba morda le zato, ker so jo poslušali ob goveji juhi.

Začetek klasične slovenske narodnozabavne glasbe ste postavili v 50. leta prejšnjega stoletja k Ansamblu bratov Avsenik. Pravite, da žanr izhaja iz ljudske glasbe. Kakšne značilnosti je takrat imel?

Danes slovenska narodnozabavna glasba pomeni neke vrste tradicijo oziroma tradicionalno glasbo, kar je zmotno, ker to ni tradicionalna glasba. Sicer gradi na tradicionalnem glasbenem in kulturnem vzorcu, ampak se od njega močno razlikuje. Brata Avsenik, ki sta dejansko izumila narodnozabavno glasbo, sta gradila na neki lokalni, alpski, gorenjski glasbeni kulturni tradiciji, ki absolutno ni vseslovenska. Tudi harmonika ni tradicionalen slovenski ljudski inštrument. To so bile gosli oziroma violina. Harmonika je prišla konec 19. stoletja in se je hitro prijela, ker je zelo pripraven in preprost inštrument. Narodnozabavna glasba je bila medijsko posredovana glasba in ne nekaj, kar bi se prenašalo iz roda v rod, kot se je ljudska glasba. Brata Slavko in Vilko Avsenik sta v svojo zasedbo umestila kitaro, ki je harmonski inštrument in nekaj, kar v slovenski glasbeni tradiciji ne obstaja. Slavko je bil samouk in izjemen glasbenik, medtem ko je bil njegov brat Vilko šolan glasbenik in je igral v radijskem jazz orkestru v Ljubljani. V resnici sta delovala tako, da je Slavko pisal skladbe, Vilko pa jih je aranžiral v skladu s svojim jazzovskim znanjem. Ne smemo pozabiti, da je ansambel z nastopanjem v Nemčiji, Avstriji in Švici takrat dobro služil. To je svetlobna leta od tradicionalne glasbe. Tudi ritem je bolj poskočen in udaren, razlike so tudi vsebinske. Slovenska narodnozabavna glasba je izrazito nostalgična, kar lahko povežemo s tem, da so bila 50. leta obdobje industrializacije. Ljudje so hodili iz vasi v mesta, delali so v tovarnah in to je bila glasba, ki jim je nekako pričarala fantazijo in nostalgijo na idiličen podeželski svet, ki verjetno nikoli ni bil tako zelo idiličen. Slovenska ljudska glasba sama ni tako idilično navdušena nad podeželjem. Dostikrat gre za žalostinke ali pa pivske pesmi.

Peter Stanković
Foto : Aljaž Uršej/n1

Torej so v narodnozabavni glasbi prisotni elementi romantizirane nostalgije.

Absolutno. Rekel bi, da je idealiziranje te klasične podobe domačije, matere, pašnikov in domovine tipična nostalgija za nečim, kar je bilo izgubljeno. Nostalgija pa je v tem smislu tipično moderen sentiment.

Zakaj pravite, da je nostalgija tipično moderna?

Nostalgičen si zgolj po nečem, kar si izgubil. Tradicionalna družba živi v večni sedanjosti, v cikličnih ritmih, v katerih ni nič izgubljenega in nič pridobljenega, vse se vrti. Linearen čas pa je nekaj modernega. Zdaj živimo nekaj novega, nekaj drugačnega, gremo naprej, ampak hkrati puščamo nekaj za sabo. Kar pomeni, da nas po eni strani sicer fascinira to, kar prihaja, po drugi strani pa obžalujemo to, kar je izgubljeno. V tem smislu gre za moderen sentiment.

V klasični narodnozabavni glasbi so kot simbol pomembne tudi gore. Ali je to specifika slovenskega prostora?

To je zanimiva posebnost. Gore so pomemben del slovenskega nacionalnega imaginarija oziroma mitologije in to se vidi na različnih vidikih. Od tega, da imamo na slovenskem grbu Triglav, da mora vsak Slovenec doseči Triglav, če želi biti Slovenec, v prvih dveh slovenskih filmih so šli v gore, Kekec je postavljen v gore. V gorah je mitološka povezanost oziroma simbolno jedro slovenstva. Niso to dolenjski hribčki, niso to prekmurske ravnice, ampak so gore.

In zakaj ravno gore?

Deloma zato, ker se je slovenska nacionalna identiteta oziroma ideja naroda oblikovala v 19. stoletju, kar je v nasprotju s tem, v kar nas prepričujejo, da je to večna ideja. Prej smo se ljudje bolj identificirali po krajih, farah, družinah in stanovih, ne po narodih. Slovenski nacionalizem se je v veliki meri pojavil nasproti nemškemu, ta konflikt pa se je izražal tudi v gorah – katera koča bo nemška, katera slovenska. Drugi vidik je ta, da je ravno Gorenjska na nek način postala simbol Slovenije oziroma slovenstva. Bled, Triglav, to so nekatere določujoče podobe Slovenije, ki so to postale delno tudi pod vplivom Ansambla bratov Avsenik in narodnozabavne glasbe. Čisto lokalen gorenjski idiom so hitro posplošili v slovenskega. Danes denimo štajerski fantje, ki igrajo narodnozabavno glasbo, nimajo nobenega problema s tem, da igrajo glasbo, ki je v resnici gorenjska, so oblečeni v gorenjske narodne noše, ker oni to razumejo kot slovensko. Dodaten dejavnik je, če razumemo, kako se je Slovenija osamosvajala od Jugoslavije. Celoten proces je gradil na ideji posebnosti Slovenije v primerjavi z ostalimi državami Jugoslavije. Slovenski nacionalizem je bil ponovno v veliki meri utemeljen v označevalcih Gorenjske. Osebno sklepam, da preprosto zaradi tega, ker je bilo to področje, kjer je Slovenija najbolj izstopala. Ravnica je v Vojvodini, hribčki so v Srbiji, takih specifičnih gora, kot so recimo Alpe, pa ni nikjer drugje v Jugoslaviji. Dodaten vidik je zagotovo tudi šport, ki je pomemben za vzpostavljanje naroda. Slovenci so v bivši Jugoslaviji v športu izstopali zlasti v smučanju, kar je spet bolj gorenjska zgodba. Različni dejavniki so torej prispevali k temu, da je Gorenjska in predvsem njene gore začela predstavljati Slovenijo nasploh.

Narodna noša
Foto : Srdjan Živulović/BOBO

Kaj pa se je dogajalo z narodnozabavno glasbo po osamosvojitvi Slovenije, torej v 90. letih prejšnjega stoletja?

V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je bila narodnozabavna glasba blazno popularna, v 80. letih pa je njena popularnost začela upadati. Postala je izrazit sinonim za zabitost in zahojenost. V 90. letih pa je doživela preporod, ki ga v veliki meri povezujem s pojavom zasebnih televizijskih postaj. Bile so nekaj novega, zanimivega in atraktivnega. Iskale so program in zelo priročno in poceni jim je bilo predvajati videospote. Pojavijo se TV Veseljak, TV Petelin in podobne lokalne televizijske, pa tudi radijske postaje, ki so zdaj specializirane za predvajanje narodnozabavne glasbe. Žanr je bil kar naenkrat bolj prisoten in to v novem mediju – videospotih – s čimer je bil zmožen nagovoriti novo generacijo. Ko so se nove generacije glasbenikov skušale prilagoditi novemu mediju, so žanr vsaj do neke mere modernizirale. Tipični primer so obleke. Medtem ko so se izvajalci narodnozabavne glasbe prej obvezno pojavljali v narodnih nošah, so jih zdaj začeli kombinirati z modernimi elementi. Od minikril do superg in modernih frizur. Z novim medijem, prilagojeno in modernejšo glasbo, imidžem in ikonografijo je žanr začel nagovarjati novo populacijo, zlasti mlajše v manjših mestih in na podeželju. Z novimi občinstvi so bile televizijske in radijske postaje še bolj zainteresirane za to glasbo in začel se je vrteti začarani krog.

Kot naslednjo prelomnico v razvoju slovenske narodnozabavne glasbe omenite turbofolk. 

Tako je, turbofolk je eksplodiral v letih 2004 in 2005 z zasedbo Atomik Harmonik. Poskusi povezovanja narodnozabavne in elektronske glasbe so bili sicer že prej (tudi Alfi Nipič je nekaj časa nastopal kot ‘Techno Alfi’, op.a.), so pa Atomik Harmonik s svojo popularnostjo in izjemnim hitom Brizgalna brizga v Slovenijo pripeljali nek nov moment. Čeprav je bil že preplet harmonike in elektronskih ritmov v slovenskem kontekstu nekaj novega, ni šlo le za glasbeno inovacijo, ampak tudi simbolno. Zgodila se je izrazita erotizacija žanra: žgečkljiva besedila, videospoti z veliko gole kože. Ta vulgarna, celo kič erotizacija se je zgodila na izrazito konzervativen in tradicionalen način, patriarhalen, če želite. Erotizirana so bila izključno dekleta, kar ponavlja ta tradicionalen in patriarhalen vzorec, kjer je ženska določena s svojo pojavnostjo, s svojo erotiko, moški pa s tem, kar dela. Nad tem, kar se je zgodilo, sicer nismo preveč navdušeni, ne moremo pa spregledati, da je bilo par let blazno popularno, sledile so tudi druge zasedbe. Ampak zanimivo, po par letih se to izpoje in sledi nekaj, kar živimo danes – narodnozabavna glasba se začne povezovati zlasti s pop glasbo.

Če se nekoliko vrneva v 90. leta prejšnjega stoletja. S pojavom videospotov smo dobili tudi prvo narodnozabavno dekliško zasedbo Vesele Štajerke. V kolikšni meri sta oba pojava med sabo povezana?

Ja, elementi erotizacije, ki sem jih omenil v navezavi na turbofolk, se pojavljajo že v 90. letih. Sicer bolj diskretno in zadržano, ampak se. Pojavljajo se dekliške zasedbe, ki že igrajo na te note; od minikril, dekoltejev, spogledovanja s kamero, če govorimo o vizualnih konvencijah, pa tudi v besedilih.

Peter Stanković
Foto : N1

Je pojav turbofolka prelomnica med klasično in sodobno narodnozabavno glasbo ali že gre za sodobno narodnozabavno glasbo?

Zdi se mi, da ima slovenska narodnozabavna glasba v resnici štiri obdobja. Klasično obdobje z Ansamblom bratov Avsenik in Ansamblom Lojzeta Slaka, potem 90. leta z videospoti in modernizacijo žanra, ki jim sledijo turbofolk z navezavami na srbski turbofolk in kič estetiko ter sodobna narodnozabavna glasba, ki že bolj meji na popularno glasbo.

V knjigi zapišete, da so za sodobno narodnozabavno glasbo ključni Modrijani, ki so prvi popularizirali spogledovanje s prvinami popa in rocka. Ali tovrstno mešanje narodnozabavne glasbe z drugimi žanri opažate tudi v tujini?

Glasbena hibridizacija je zelo univerzalna – ne samo za narodnozabavno glasbo, ampak za vse glasbene žanre. To, da se narodnozabavna glasba kot neka modernizirana ljudska glasba še dodatno modernizira in približuje globalnemu standardu pop glasbe, je nekaj, kar se dogaja bolj ali manj povsod po svetu.

V raziskavi ste analizirali besedila in videospote dvajsetih sodobnih narodnozabavnih pesmi. Med izvajalci so Skupina Gadi, Vražji muzikanti, Nemir, Ansambel Livada, Galop, Veseli Savinjčani, Ansambel Tomaža Rota, Monika Avsenik, pa tudi Modrijani. Kaj ste ugotovili?

Eno so muzikološke spremembe, denimo izginevanje izrazito durovske harmonije, ki je bila zelo značilna za slovensko ljudsko glasbo in tudi klasično narodnozabavno glasbo. Te harmonije se zdaj poenostavljajo v skladu z bolj angloameriškimi bluesovskimi harmonijami. Nas pa so bolj zanimali kulturni in simbolni aspekti. Klasična narodnozabavna glasba se denimo izrazito osredotoča na domačijo, domovino, naravo in mati. Pri večini sodobnih skladb pa smo kot izrazit motiv prepoznali romantično ljubezen. To je nekaj, kar je v klasični narodnozabavni glasbi sicer prisotno, ampak presenetljivo redko. Romantična ljubezen je izrazita značilnost pop glasbe. Druga stvar, ki je mogoče malo presenetljiva, ampak precej izstopajoča, je nekaj, kar imenujem pojav novodobne religioznosti. Danes ni toliko izrazita tradicionalna religioznost (ki jo prepoznavamo v simbolih cerkve in cerkvenih obredov), ampak novodobna religioznost, ki jo prepoznavamo v simbolih pozitivnega razmišljanja, zdrave ekološke prehrane, dobre volje in razpoloženja. Recimo, Modrijani pravijo, “sreča je v tebi”.

Naslednji element, ki smo ga prepoznali, je zanimiva mešanica modernizacije in tradicionalizacije. Včasih so bile recimo obvezne narodne noše, danes so že skoraj redke. Glasbeniki so oblečeni povsem sodobno, nosijo superge, strgane kavbojke, srajce, potiskane majice, imajo irokeze, če je treba. Zanimivo je, da so oblačila moderna, hkrati pa so zmeraj vsi oblečeni enako. Če imajo strgane kavbojke, imajo vsi enake strgane kavbojke, če imajo ‘all starke’, imajo vsi enake rdeče ‘all starke’. Ta enakost pa je element uniformiranosti, ki je izrazito tradicionalen. Izstopal je tudi sam dogajalni prostor v videospotih. Klasična narodnozabavna glasba je zmeraj na podeželju, v hribih, na domačiji, med kozolci in pašniki. Sodobna narodnozabavna glasba je izrazito postavljena v majhna idilična mesta, ki so izrazito urejena in čista. Na sploh so vsi zelo polikani, obleke so sveže, stanovanja pospravljena, travniki pokošeni, avtomobili sveže oprani. Vse je na svojem mestu in kot iz škatlice, da že skoraj meji na čistunsko.

Peter Stanković
Foto : Aljaž Uršej/N1

Simbol avtomobila specifično omenjate kot posebnost slovenske kulture.

Tako je, avtomobil je posebna slovenska travma. Ljudje ne izražajo svoje individualnosti z oblekami, s tem, kam potujejo, kje preživljajo počitnice, kako si opremijo stanovanje in kje stanujejo, ampak izrazito z avtomobili. To je zelo prisotno. Avtomobil je element, s katerim nastopajoči v videospotih izrazijo svojo osebnost in individualnost. Če hoče glasbenik povedati, da je frajer, bo to povedal s ‘fensi’ avtomobilom, če hoče poudariti, da je odštekan, bo v ‘hrošču’. Avtomobil je tisti, s katerim se bo izrazil.

Česa pa v besedilih in videospotih sodobne narodnozabavne glasbe niste opazili? 

Kulturologom je zmeraj vsaj toliko kot to, kar je prisotno, zanimivo to, kar je odsotno. Izrazita je odsotnost kakršnekoli drugačnosti. Ta svet je izrazito uniformen, v njem ni absolutno nobenih tujcev, južnjakov, kaj šele pripadnikov drugih ras. To je zelo etnično čist univerzum, v katerem izrazito prevladujejo mladi – zelo redko je kdo starejši. Obenem so vsi izrazito srečni, zadovoljni in pozitivno nastrojeni, se pravi ni nobene krize, depresije, zamorjenosti. Absolutno ni opaziti nobenih alternativnih življenjskih slogov, nikogar, ki bi bil drugačen ali bi izstopal. Absolutno ni seksualnih manjšin, se pravi gejev, lezbijk. Nobenih odstopanj od klasičnega vzorca življenja. Če poskušam nekako sešteti, gre za zelo normativen svet, ki nima nobene kulturne raznolikosti. Živiš v majhnem mestecu, ki je lepo, čisto in pospravljeno, poročiš se mlad, imaš otroke, razmišljaš pozitivno, nič ne počneš, kar je izven tega, kar vsi počnejo in kar se spodobi. Element tega, da se nekaj spodobi, je zelo prisoten.

Kaj ste iz svojih ugotovitev sklepali o poslušalcih narodnozabavne glasbe?

O občinstvu nič, ker gre za tekste in videospote, to ne pomeni, da so ljudje takšni. Ni nujno, da glasba neposredno odraža ta svet, ga pa do neke mere konstruira. Sodobna narodnozabavna glasba ni nostalgična, ampak živi tukaj in zdaj. Je pa ta tukaj in zdaj izrazito normativen oziroma monokulturen. Implikacije, kaj to pomeni, so različne, moja teza je, da to ni ravno najboljše. Če skušam na to pogledati politično ali pa širše kulturno, imam s tovrstnim kulturnim univerzumom dva osnovna problema. Prvič, da je ta izrazito uniformen, standardiziran in enoznačen svet, ki ga vidimo v sodobni narodnozabavni glasbi, zaprt, ozek in tog. To pa prepoznavam kot razvojni izziv za Slovenijo. Živimo v ekonomiji hibridov, fleksibilnosti in raznolikosti. Če se želi Slovenija priključiti na ekonomske tokove 21. stoletja, bo to z mišljenjem, ki je zelo zagledano v svoj lasten kulturni popek, zelo težko. Drugi problem pa so politične razsežnosti takšnega univerzuma, ki jih zaznam, če sem še malo bolj pesimističen. Izrazita unifomiranost, enoznačnost in normativnost so fašistoidni elementi. Samo ena resnica je, samo en pogled na svet – to so že kulturni vzorci in pomeni, ki se jih da zelo hitro apropriirati za različne avtoritarne projekte, te pa lahko opažamo tudi v slovenski politiki. Ne bom rekel in ne želim reči, da je slovenska narodnozabavna glasba sama po sebi fašistoidna. Je pa res, da ustvarja svet pomenov, norm in vrednot, ki se jih da zelo hitro kolonizirati s strani akterjev, ki gradijo na etnocentričnih poudarkih. Sodobna narodnozabavna glasba se je glasbeno in simbolno izrazito modernizirala, ampak zgolj na površini. Lahko bi celo rekli, da se je modernizirala na površini, da je lahko ohranila svojo tradicionalno strukturo, ki pa je izrazito rigidna, tradicionalna in enoznačna. Od te točke pa nismo zelo daleč do nestrpnosti in izključevanja.

Bi v tem pogledu rekli, da nosi sodobna narodnozabavna glasba več političnih pomenov od klasične?

Niti sodobna niti klasična narodnozabavna glasba nista eksplicitno politični, v smislu, da bi z besedili izražali aktualnopolitična stališča ali vrednote. Tega v tem žanru praktično ne moremo razbrati. Je pa političen s tem, da oblikuje in reproducira kulturne vzorce, ki se jih da politično zlorabiti.

Pravite, da narodnozabavno glasbo po zadnjih podatkih posluša 48 odstotkov Slovencev. Bi rekli, da gre za mainstream žanr?

Vprašanje je, kaj je mainstream. V naši raziskavi smo ugotovili, da so med Slovenci izrazito priljubljeni trije glasbeni žanri. Na prvem mestu je pop, potem rock in narodnozabavna glasba. Zame je mainstream mogoče bolj pop, ker je univerzalno komunikativen. Ena posebnost narodnozabavne glasbe je, da imajo Slovenci do nje kljub vsemu še zmeraj precej polarizirana stališča. Smo zelo za ali zelo proti. Težko rečem, da je takšen žanr lahko mainstream. Do popa ali rocka ljudje po navadi niso tako močno opredeljeni, pa če ga poslušajo ali ne.