V Galeriji Vžigalica bodo drevi odprli razstavo Dominik Mahnič: Krmiljenje čopiča. Na ogled bosta novejši različici Mahničevega čopičografa, ob njiju bodo na ogled dela, ki jih je Mahnič soustvaril z uporabo stroja.
Dominik Mahnič, slikar z akademskim pedigrejem, mojster video estetike, tehnolog ter prepoznavna figura ulično-umetniškega gibanja, svojo umetniško refleksijo skladno vključuje v dialektiko med klasičnim slikarstvom in avantgardnimi dosežki sodobne tehnologije. Njegovo umetniško poznavanje in razmišljanje se osredotoča na čopičograf, katerega najnovejšo iteracijo predstavljajo v galeriji.
Čopičograf ne le da predstavlja inovacijo, temveč tudi točko presečišča med estetiko in najaktualnejšo tehnologijo, dostopno širši množici. V tem kontekstu deluje kot odraz naše trenutne zavesti in kot gonilo znanstveno-umetniškega iskanja, je zapisano na splet strani galerije. Objavljeno besedilo in vhodni podatki kustosa Janija Pirnata so v zapisu predrugačeni skozi OpenAI ChatGPT4 v slogu, ki skuša posnemati pisanje in izrazoslovje slovenskega umetnostnega kritika in kuratorja Igorja Zabela (1958–2005).
Mahnič svojo t. i. penzlografijo razvija od leta 2016, kar je razvidno tudi iz časovnega traku, ki je ena od komponent razstave. V to leto sega izdelava prvega numerično računalniško nadzorovanega stroja, takrat poimenovanega 3D premikač. “Celoten proces izdelave je trajal dobra dva meseca, saj sem se moral naučiti novih znanj na področju mehatronike. Uporaba različnih zobatih prenosov je dodatno pripomogla k izzivom v celotnem procesu,” so na traku navedene umetnikove besede.
Pomočnike so imeli tudi v preteklosti
Mahnič je povedal, da je bilo glavno gonilo veselje do dela s stroji in tehnologijo. Videl je potencial v takšnem načinu dela pri drugih umetnikih in zdelo se mu je, da se da še marsikaj razviti in narediti na tem področju. Pomočnike so imeli v zgodovini številni umetniki, denimo Tintoretto, Rubens ali Rembrandt, imajo pa jih tudi nekateri sodobni umetniki, denimo Jeff Koons ali Damien Hirst. Ljubezen do podobe, slikanja in slikarstva seveda ostaja, pomembno pa je, da lahko s stroji nanaša različne materiale, je povedal Mahnič.
Kot je še poudaril, je bilo v procesu samem izjemno pomembno, ko je našel ustrezen način nadzorovanega nanašanja gostih in obstojnih barv na podlago, v njegovem primeru platno. Pri razvoju čopičografa je bilo pomembno sodelovanje s Petrom Veselinovićem, pomembna je bila tudi uvedba razširjenega sistema CMYK+ palete, ki jo je razvil Vid Vidmar in ki omogoča razčlenitev slike na poljubne barve, s čimer se je barvni spekter zelo razširil.
Slike z uporabo čopičografa nastajajo različno dolgo. “Veliko je spremenljivk. Sam določim, kako hitro bo stroj nanašal barve, koliko širok čopič bo imel in koliko bo barv. Proces nastajanja je dokaj slikarski, sproti se odločam in razmišljam. Slika tako lahko nastaja tudi dva meseca,” je še povedal umetnik.
Leta 1981 v Ljubljani rojeni Mahnič je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je zaključil tudi magistrski študij videa. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Izvedel je tudi več urbanih intervencij v Sloveniji, Nemčiji in na Novi Zelandiji.
Razstava, ki bo na ogled do 5. novembra, je tudi del predfestivalskega programa festivala Adela (Kino Šiška, 18. november) v organizaciji Društva Ljudmila, laboratorija za znanost in umetnost.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje