Zaupanje, ki omogoča prepuščanje bolezni v roke zdravniku, je zelo pomembno in z nezaupanjem ne izgubljajo samo zdravniki, ampak mnogo bolj izgubljajo bolniki. Brez zaupanja bolniki namreč veliko težje uspešno ozdravijo, v kolumni za N1 med drugim piše imunolog in eden najboljših razlagalcev epidemije dr. Alojz Ihan.
Odnos med pacientom in zdravnikom temelji na zaupanju in zaupanje bolnika je tudi temelj njegovega nujnega sodelovanja pri zdravljenju vse do uspešne ozdravitve. Prepuščanje svoje bolezni v skrb drugim je tudi osnovni princip zdravljenja od pradavnih vračev in šamanov ter grške tempeljske medicine do današnje medicine, ki ji dajemo oznako “moderna”. Bolnik se svojih bolezenskih težav najučinkoviteje reši tako, da najde avtoriteto, ki ji zaupa, in se na ta način odreši zakletega kroga vznemirjenosti in skrbi, ki še dodatno obremenjuje njegovo oslabelo telo.
Avtoriteta je bila v pradavnini povezana s silami narave, ki so človeka očitno presegale, in jih je nato institucija vračev in šamanov strukturirala v podobe in simbole različnih božanstev in obredov. Kasneje je oče današnje medicine Hipokrat z otoka Kos zdravniško avtoriteto bolj človeško strukturiral v obliki vede o prognostiki. Zdravnik ni bil več božanski posrednik, ampak človek, ki zaradi svojih izkušenj z bolniki zna nekomu, ki zboli, dovolj konkretno vnaprej povedati, kako bo potekala njegova bolezen. In zna iz svojih izkušenj tudi marsikaj storiti, da bo bolezen potekala ugodneje, kot bi brez zdravljenja. “Zdi se, da je najodličnejši del zdravnikovega znanja v tem, da goji umetnost prognoziranja,” je zapisal Hipokrat v svojem delu Knjiga o prognostiki.
In še: “Ker če zdravnik v prisotnosti bolnika zna razložiti, predvideti in napovedati sedanjost, preteklost in prihodnost njegove bolezni kakor tudi njene vzroke in napake, ki jih je v zvezi s tem zagrešil bolnik, bo takemu zdravniku bolnik zaupal in se ravnal po njegovih navodilih. Na ta način bo zdravljenje najbolj uspešno. Treba pa je tudi vedeti, da niso vse bolezni ozdravljive in zdravniška umetnost ne more (vedno) pomagati.”
Izguba zaupanja v zdravnika in medicino ni nekaj, kar predvsem prizadene zdravnika, ampak je še mnogo večja izguba za bolnika. V današnjem, racionalističnem času nimamo primernejših orodij za uspešno sodelovanje bolnika in zdravnika kot je medsebojno zaupanje. Naša kultura je namreč že zdavnaj opustila obrede, ki so v šamanskih kulturah služili za odstranjevanje družbeno vsiljenih, pavšalnih strahov pred boleznijo in smrtjo, ki bolnikom močno otežijo njihovo soočenje z lastno boleznijo. Ko človek zboli, se mora najprej znebiti družbeno vsiljenih strahov pred boleznijo, tovrstni strahovi namreč sploh niso namenjeni bolnikom, ampak družbenemu “programiranju” zdravih. Bolnikom pa so škodljivi. Šamanski obredi so nekoč s pomočjo zelišč in obredja potisnili bolnika v tako nevsakdanje stanje zavesti, da je “pozabil” koordinate “normalne družbe”, in s tem so tudi vsiljeni družbeni tabuji v zvezi z boleznijo in smrtjo prenehali učinkovati.
V naši “moderni” kulturi podobnih obredov, ki bi bolnika odklopili od družbenih pravil in prisilnih tabujev, žal nimamo. Čeprav pa, paradoksno, imamo vedno več tabujev in pravil, ki izkoriščajo strah pred boleznijo in smrtjo. Družbene obrede v zvezi z boleznijo smo odvzeli bolnikom, ki bi jih edini potrebovali – zato da bi z boleznijo in smrtjo strašili zdrave ljudi in jih silili v čim večjo produktivnost in potrošništvo. Vse moderne, potrošniške družbe so se obilno polastile strahov pred boleznijo in smrtjo za potrebe (in manipuliranje) tistih, ki so zdravi. Bolezen in smrt sta najmočnejša tabuja za zastraševanje – od politike do zdravstva, od zavarovalništva do avtomobilskih reklam. Ob tem pa vsako prilaščanje bolezni in smrti za namene družbenega nadzora in manipulacije povečuje njuno tabuiranje za bolnike.
Bolezen v funkciji zastraševanja najbolj deluje kot grožnja, o kateri se ne govori in o kateri se pravzaprav ne sme racionalno govoriti, kot tabu torej. S tem postanejo njeni zastraševalni učinki največji. Vendar s tem okrademo bolnike njihove pravice, da bi avtentično doživljali svojo bolezen. Tabuirana, družbeno konstruirana bolezen ni več zaresna, človeška bolezen, ki jo doživljajo bolniki, ampak postane zgolj uporabno orodje za manipulacijo zdravega posameznika, ki mu družba grozi z izobčenjem, če se ne bo držal družbene norme, ki je zdravje in nesmrtnost. Kljub temu da smo po naravi smrtna biološka bitja, moramo kot pripadniki družbe sodelovati v zapovedanih kolektivnih fantazmah. Če bi želeli izstopiti, začutimo tabu, ki nas potiska v škodljiv, zakrčen strah.
Zato je zaupanje, ki omogoča prepuščanje bolezni v roke zdravniku, tako pomembno, in zato z nezaupanjem ne izgubljamo samo zdravniki, ampak mnogo bolj izgubljajo bolniki. Brez zaupanja bolniki veliko težje uspešno ozdravijo, in tega se moramo zavedati zlasti v času po pandemiji, ki je povzročila izrazit padec zaupanja v medicino. Pred pandemijo je vladal pretežno pozitiven družbeni odnos do medicine, pandemija pa je medicino, ki je bila dotlej na benevolentni periferiji družbene zavesti (podobno kot umetnost ali šport), umestila v središče družbenega in tudi ekonomskega življenja – z vsemi konflikti, ki tam vladajo. Medicinska odkritja in članki o epidemiji so postali osnova za temeljite posege v družbo. S tem je medicina iz tradicionalnega strokovnega zatišja nepripravljena stopila tudi v center družbenih konfliktov. Epidemiološka odločitev, ki je ustavila ali otežila izvajanje določene gospodarske dejavnosti, je postala, hočeš nočeš, mnogo več kot samo strokovna odločitev. Zato so začeli problematizirati medicino mnogi, ki jih medicina sicer ni zanimala, so pa branili svoj druženi interes.
Drugi dejavnik, ki je med pandemijo močno zamajal zaupanje v medicino, je bilo nenaravno zlitje medicinske stroke in raziskovanja. Normalno sta ti področji ločeni, med njima pa so visoki zidovi počasnega oblikovanja novih kliničnih smernic prek specialističnih strokovnih združenj, počasnih regulatornih procedur in počasnega prenosa novega znanja v prakso. Medicinska stroka praviloma ne reagira na posamične raziskovalne članke, ampak na tisto, kar specialistična strokovna združenja prepoznajo kot z dokazi podprto prakso. Interes raziskovalca se namreč bistveno razlikuje od interesa zdravnika; prvemu je pomembno, da čim prej objavi odmevno študijo, pa čeprav se ta kasneje izkaže za enostransko ali celo napačno. Zdravnik pa je odgovoren za zdravljenje vsakega posameznega bolnika, moralno, etično in tudi kazensko. A pandemija je bila izredna situacija, ljudje so množično umirali zaradi neznane bolezni in stroka je morala ukrepati mimo svojih običajnih procedur – na podlagi pomanjkljivih izkušenj, podatkov, študij, analiz.
Zaradi obojega, prestopa medicine v polje družbenih konfliktov in opustitve tradicionalne zadržanosti pri sprejemanju novosti, je zaupanje v medicino med pandemijo upadlo in postalo lahka tarča vseh, ki so ga imeli interes omajati. Zato je pomembno, da se tisti, ki sodelujemo v zdravstvenem sistemu, začnemo zavedati, da bo treba v postpandemičnem času tudi znotraj medicine veliko postoriti za rehabilitacijo zaupanja. Poteze, ki smo jih morali delati zaradi pandemične nuje, bo treba vrniti nazaj, v tradicionalne medicinske okvire. Vrnitev k tradicionalni zadržanosti pri sprejemanju novosti pri novih terapijah, vključno s cepivi, ne bi smela biti več vprašljiva zdaj, ko pandemija ne grozi več z zlomom bolnišničnih zmogljivosti. Nikakor pa se vehemenca, s katero so se sprejemale novosti zaradi boja s pandemijo, ne sme nadaljevati ali se celo razširiti na druga področja medicine. Je čas vojne in je čas miru. V medicini zdaj v dobro bolnikov in njihovega zaupanja, ki je nujen del okrevanja, potrebujemo čim več miru.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.