Kolumna: Golob je hotel iz afere Black Cube na vsak način izžeti več, kot se je dalo

V prvih tednih po volitvah, ko se je relativni zmagovalec Robert Golob angažiral na vsej frontni črti (in se pri tem očitno, če naj uporabim vojaški žargon, preveč raztegnil), se je navidezni poraženec, v vestni psihološki identifikaciji s svojo vlogo, ukvarjal z iskanjem pravnih lukenj, s katerimi bi se dalo ponoviti volitve, v upanju, da bodo volilci v drugo glasovali pravilneje. Nad tem smo se zgražali, a tudi muzali, saj tega trika ni uporabil prvič: vse je bilo znano, bedno, neresno in odbijajoče.

Dva meseca kasneje se je pozicija zamenjala. Poraženec je postal zmagovalec (ne po svoji zaslugi, a o tem kdaj drugič), osmoljeni zmagovalec pa je uporabil obrabljen trik svojega nasprotnika in bi rad po sodni poti dosegel razveljavitev volitev.

Obema je treba z enako odločnostjo odvrniti, da se igrata z ognjem. Kdor je bral sodobni klasik How Democracies Die harvardskih politologov Ziblatta in Levitskega iz l. 2018, je spoznal, da smo v Sloveniji že razmeroma daleč na poti, ki vodi v razkroj demokracije.

S takšnimi poskusi izpodbijanja rezultatov svobodnih in poštenih volitev – ki se jih je, povrh vsega, udeležilo zelo visoko število volilcev – smo še korak bližje popolni delegitimaciji nasprotnika in razkroju zaupanja v temeljne instrumente demokratičnega odločanja.

Tudi iz čisto taktičnega vidika je poskus tako ali drugače strel v koleno. Zelo malo verjetno je, da bo ustavno sodišče zahtevi ugodilo, kar pomeni, da bo Golob kontroverzno temo, iz katere bi lahko z bolj premišljeno retoriko koval političen dobiček, lastnoročno spremenil v sredstvo svojega ne le političnega, temveč tudi moralnega poraza.

Če pa bi mu (kar je, ponavljam, skrajno malo verjetno) ustavno sodišče vendarle ugodilo in razveljavilo volitve, bi s tem odprl Pandorino skrinjico: volilci, ki so glasovali za stranke koalicije (ne pozabimo: absolutna večina ob visoki udeležbi!), bi bili razjarjeni in njihov bes spričo prezira do njihove demokratično izražene volje bi bržkone nemudoma poteptal razočaranje nad novo vlado, ki bi se medtem nabralo med njimi.

Možnost, da bi bil Golob, in z njim vsa leva sredina, znova in tokrat brezprizivno poražena na tako izsiljenih predčasnih volitvah, bi bila bistveno, bistveno večja, kot če bi se na volitve podali zaradi razpada Janševe vlade ali pač po koncu mandata.

Še več: takšnega dvojnega poraza Golob ne bi mogel politično preživeti in tudi zavezniki (ki že zdaj kažejo vsaj zadržanost do ustavne obtožbe) bi se obrnili proti njemu. Skratka: možnost, da bi takšna strategija prinesla zmago, je minimalna.

Goloba je na nek način seveda mogoče razumeti. Afera Black Cube gotovo je med hujšimi škandali slovenske politike. Toda Golob je od samega začetka iz nje hotel na vsak način izžeti več, kot se je dalo.

Že v volilni kampanji se je ta taktika izkazala za dvorezni meč. Ljudje niso tako neumni, da ne bi spregledali dvoznačnosti afere: tudi tisti, ki so bili zgroženi nad posegom izraelske globoke države v slovenski demokratični proces, niso spregledali, da ta poseg ni (kot v bolj razvpitem romunskem primeru) slonel na fabrikaciji informacij ali bombardiranju ljudi z lažnimi novicami, temveč na bržkone pristnih izjavah ljudi, ki so bili donedavnega tesni Golobovi sodelavci.

Številne so verjetno res izrezane in zlepljene: a za najbolj problematične izmed njih si v resnici ne moremo zamisliti konteksta, v katerem ne bi bile problematične.

Interpretacija, da so izraelski obveščevalci zbirali "kompromat" zoper Goloba, je tako bolj kredibilna od interpretacije, da so fabricirali dokaze. In ker je ta "kompromat" vezan na zadeve javnega interesa, je večina javnosti prepričana, da premier in njegova stranka nista naredila dovolj resne in iskrene samokritike o lastni odgovornosti: o tem, kako sta premier in njegova stranka s svojimi rabotami izpostavila vlado izsiljevanju, državo pa tujemu posegu.

Če bi bila javnost prepričana o nasprotnem, bi bržkone glasovala drugače. Ne pozabimo, da so stranke, ki so v tej aferi svojo kritiko usmerile v premierja (ali tudi vanj) prejele nekje med 55 in 57 odstotki glasov (saj je tu k strankam sedanje koalicije treba prišteti vsaj še Prebiliča in pogojno še Pirate).

Da bo jasno: ne verjamem, da pri Janševem in Golobovem poskusu sodnega izpodbijanja rezultatov volitev obstaja čista simetrija. Na eni strani imamo butasto kršitev volilne zakonodaje, ki kaže kvečjemu na neznosno lahkotnost "šparanja" za vsako ceno, tudi če gre za kršitev črke zakona v tako pomembnem vprašanju, kot je volilni proces; na drugi strani imamo direkten poskus tujega vplivanja na slovenske volitve, ki je z razlogom odmeval po vsej Evropi.

Toda prav zato je Golobu v interesu, da se afera razčisti do konca: svoje napore bi moral usmeriti v to, da bo preiskava čista in brez političnih vplivov. Že to je prizadevanje, ki bo zahtevalo velike napore.

S tem, ko rine z zadevo na ustavno sodišče, že sam preskakuje etape in kaže brezbrižnost in celo nespoštovanje do policijske preiskave in morebitnih kazenskih postopkov – in s tem vzbuja sum, da je tudi njemu v interesu, da se to čim prej pomete pod preprogo in se osredotoči na izžemanje konkretnih in neposrednih političnih koristi iz afere.

A to ni pot do zmage. Pot do zmage gre skozi samokritiko in osredotočanje na tiste obljube, ki jih je sam podal v kampanji in ki ostajajo v dosegu njegove roke tudi zdaj, ko bo vodja opozicije: obljube, da bo stranko očistil korupcije in začel neizprosen boj proti klientelizmu. Seveda, tega nihče ni vzel za suho zlato. A te obljube ne bodo imele niti minimalne kredibilnosti, če bo še naprej ohranjal tako tesno navezo z ljubljanskim županom.

Namesto da skuša na sodišču izsiliti, česar ni mogel doseči na voliščih, bi se lahko osredotočil na naslednji zmenek z volilci na lokalnih volitvah. Morda ne bi bilo absurdno, da ima največja parlamentarna stranka lastnega resnega kandidata v prestolnici; kandidata, ki bi poosebljal obljubo o radikalnem obračunu z dvomljivimi praksami, ki so levo sredino stale zmago na parlamentarnih volitvah (po Golobovi lastni oceni: brez te predpostavke teza, da so prisluhi spremenili rezultat volitev, pač ni vzdržna). Hic Rhodus, hic salta.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.