Kolumna novinarke N1 Zagreb, Ivane Dragičević.
Pred približno desetimi leti sem na zaprti konferenci srečala nekdanjega deradikaliziranega člana globalne teroristične skupine. Njegova zgodba mi je bila sprva neverjetna, pozneje pa sem ugotovila, da je, glede na vzorce radikalizacije in psihološke učinke na nabornike, nekaj povsem običajnega.
Kot otroka so ga zaradi “napačne” barve kože maltretirali v soseski in šoli. To je bila po njegovih besedah le motivacija, da bo boljši, hitrejši, močnejši. Leta so minevala, obiskoval je eno najprestižnejših univerz na svetu, na kateri je dosegal vrhunske akademske rezultate. Aktiven je bil v študentski skupnosti. Čez nekaj časa je v kampusu do njega pristopilo nekaj starejših fantov in malo po malo je bil vzorni študent povlečen v svetovno mrežo nabornikov teroristov.
Bil je mlad pridigar. Idol mladih. Ko je končal v zaporu in bil obravnavan kot terorist v državi, ki ne prizanaša zapornikom zaradi terorističnih obtožb, je preživel – kot sam pravi – golgoto. Nazadnje je vstopil v program deradikalizacije in se kot “spreobrnjenec” vrnil v “resnični” svet, kjer je kmalu začel javno govoriti o svojih izkušnjah in postal globalno relevanten sogovornik za deradikalizacijo in terorizem. Čas je minil in dolgo o njem nisem slišala nič. Prišla je pandemija. Po dolgi tišini na družbenih omrežjih se je moj radikalni znanec ponovno pojavil pod lučmi svetovnega odra. Zdaj razkriva zaroto proti svobodnemu svetu, lobijem, ki so nas zastrupljali s cepivi. Podkast, blog, družbena omrežja. Bobni pravičnosti bijejo z vsemi sodobnimi komunikacijskimi sredstvi. Deradikalizirani radikal se je radikalno vrnil v svet globalnih pridigarjev.
Pred dnevi sem srečala evropskega vplivneža (če mu lahko tako rečemo), ki je vzhičeno trdil, da je sam milijone ljudi v Evropi odvrnil od cepljenja. Vprašala sem ga, ali ima točne podatke, ki dokazujejo, da se je prav zaradi njegovega pridiganja na družbenih omrežjih toliko milijonov ljudi odločilo, da se ne bodo cepili. Ko sem mu rekla, da všečki na družbenih omrežjih res niso dokaz, da se nekdo zaradi tega ni cepil, je povzdignil glas. Naenkrat sem bila “bedakinja, ki je nihče ne mara, ničla, ki propagira ‘vsi vemo, kaj'”. Jaz ničla proti njemu, glasniku resnice po družbenih omrežjih. Algoritemskega sveta, naše prave realnosti.
Nedavno me je taksist peljal z letališča. Banalni klepet med vožnjo se je sprevrgel v voznikovo razlago o čustvenem premoru, za katerega pravi, da ga je naredil z resničnim svetom. Nič se ga ne dotakne, saj je ugotovil, da množice še vedno hodijo na ulice pozdravljat nogometaše, ki zaslužijo milijone, namesto da bi protestirali proti krizi, ropu, krivicam in revščini. Dejal je, da se bo preselil nekam daleč, ne bo pa prekinil vseh vezi s svetom. Dodal je, da je levičar, da se prepira z desničarji, ki ga napadajo in ga označujejo za izdajalca, ko trdi, da so Hrvati le čreda ovac. Boril se je za to državo, a ne za takšno. Verjame, da svetu vlada nekaj bogatih družin – lastnikov bank – ki so gospodarji vseh naših življenj, vseh konfliktov in odnosov. Vse nam pogojujejo, a pomembno je, da se iz tega umaknemo. Ko sem ga vprašala, kaj si misli o Vladimirju Putinu in Ši Džinpingu in ali bi šel živet v sisteme, ki jih ne obvladujejo zlobni lastniki bank, je odgovoril, da sta tudi ona idiota. Ko sem ga vprašala, kaj si misli o najbogatejšem in verjetno najvplivnejšem človeku danes, Elonu Musku, v odnosu do tistih zlobnih bankirjev, je dejal, da stvari niso takšne, kot se zdijo.
Res je – niso takšne, kot se zdijo, niti se ne zdijo takšne, kakršne so. V krizi se iščejo sidrišča za strahove, bolečine, travme, utapljamo se, potrebujemo reševalni obroč. Težko je, ko ga ni. Igranje z umom vodi po neznanih poteh s hrupom družbenih omrežij v ozadju. Prav te so družbo spektakla popeljale na raven, za katero se zdi, da ni več merljiva z znanim sociološkim, psihološkim in političnim aparatom.
Na začetku knjige Družba spektakla Guy Debord v poglavju Vrhunec ločenosti sestavi seznam:
1. V družbah, kjer prevladujejo sodobni produkcijski pogoji, je življenje predstavljeno kot ogromno kopičenje prizorov – vse, kar je bilo nekoč neposredno izkušeno, je zdaj oddaljeno, predstava.
2. Podobe, ločene od vseh vidikov življenja, se zlijejo v enoten tok stvari, v katerem prejšnje enotnosti življenja ni več mogoče uresničiti. Fragmentarno zaznana resničnost se preoblikuje v novo, lastno enotnost kot ločen lažni svet, predmet zgolj kontemplacije (…)
V sredo zvečer je Elon Musk pred na sedež Twitterja vstopil z umivalnikom v rokah. O nakupu Twitterja sem že pisala pred pol leta, a menda je bilo treba počakati, da se je vse postavilo na svoje mesto (v angleščini “let that sink in”; sink po angleško pomeni tudi umivalnik). Zato se je zdaj Musk, po orkanu, ki ga je opustošil, potem ko je več dni predstavljal ideje o miru v Ukrajini, odločil, da je konec in da je prišel čas, da se vse postavi na svoje mesto, čas končne svobode in resnice na družbenih omrežjih. Pred dnevi je na Twitterju objavil kolaž. Ta prikazuje njega, Donalda Trumpa in Kanyeja Westa, ki držijo “ključe” te nove svobode. Vsak ima svojo platformo družbenega omrežja. Trump svojo resnico – Truth, Ye – Parler in Musk – Twitter. Musk je ta tvit izbrisal, stvari pa so za Yeja šle narobe – kot jedrska katastrofa.
Pred tremi tedni je potekal prestižni pariški teden mode. Blagovna znamka Balenciaga, pokojnega baskovskega modnega enfant terrible oblikovanja, je v zadnjih letih postala zaščitni znak imperija Kardashian-West. Ta je kljub razpadu in kontroverznim razmerjem kopičil bogastvo in zgradil svetovni modni trend, ki so mu sledili s poceni kopijami v trgovskih verigah, ki so, po Yejevem mnenju, filozofijo spektakla prenašale od TikToka do najbolj oddaljenih kotičkov planeta.
Po Balenciagovi reviji v blatu je Kanye Ye West dan kasneje za svojo podznamko Adidas Yeezy naredil konceptualno predstavo. Ob njegovih pesmih in pesmih hčerke Kim Kardashian, zborovskem a cappella petju – kot je petje v Yejevi cerkvi, ki jo je ustanovil pred nekaj leti – so gostje prisrčno ploskali. Toda na reviji so se pojavile majice z napisom Življenja belcev štejejo, slogan, ki so ga uporabljali zagovorniki nadvlade belcev po množičnih protestih Življenja temnopoltih štejejo v Ameriki. Kasneje je West prešel tudi na antisemitske izpade. In potem, strmoglavo, od pariškega raketnega vzpona do danes, v samo treh tednih, ni več milijarder – pogodbe so mu odpovedali vsi – od založbe do Balenciage in Adidasa. Po Twitterju ga je obsodila tudi njegova nekdanja žena Kim Kardashian, pomagal pa mu ni niti intervju s Piersom Morganom, ki se tudi sam rad imenuje žrtev “kulture odpovedi”. Isti izraz je nedavno uporabila nova italijanska vlada, ko se je razvedelo, da novi predsednik vlade v svojem kabinetu drži fašistične oznake (*Giorgia Meloni vztraja, da jo naslavljajo v moški slovnični obliki.)
Ali torej sile iz sence in veliki bankirji upravljajo tiste, ki imajo milijarde, ali so te milijarde veliko večje od teh sil in bankirjev, da si lahko omogočijo izogibanje davkom in pobeg v vesolje? Ali všečki ustvarjajo nove milijarde in/ali resnični družbeni učinek? Medtem ko se zemlja trese, ljudje iščejo trdno oporo. Idole. Močne in krepke.
Pravkar sem se vrnila s konference, kjer so govorili o dezinformacijah in kako se “boriti” proti ruskemu vplivu. Predstavniki ministrstva neke države EU so zatrjevali, da moramo v Evropi zgraditi “skupno strateško naracijo”. Bila sem zgrožena. Še toliko bolj, ko sem na družbenih omrežjih zastavila vprašanje, kako je mogoče, da imamo v hotelskih sobah ruske TV-kanale, če jih je Evropska unija prepovedala. Troli so začeli komentirati, tako kot vplivnež na začetku teksta, kako lahko nekdo, ki je novinar, zagovarja represijo. In že se mi je vrtelo v glavi od nerazumevanja ironije, sarkazma, cinizma, nečesa, kar je v teh hudih časih morda strupeno, lahko pa tudi pomaga. Kajti boj proti avtoritarni propagandi je enak boju proti “ustvarjanju strateških skupnih narativov” v demokratičnih državah, pa tudi boju proti tistim, ki se imajo zaradi bogastva ali položaja za bogove. Nobene lažne dileme ni med t. i. woke in cancel kulturo. Obstaja zgodovinski spomin na zlo. Vse, kar žali, kriči, zanika, prikrajša, kar ima totalitaren okus, danes vihti z zastavo svobode. Ni nujno, da so opozorila in popravki svetovna zarota. Preprosto je to lahko glas vseh, ki nočejo, da bi jih “grab by the pussy”. Čas je, da pokažemo, ali Ye-smo ali ni-Ye-smo.
V duhu časa vas prosim, da glasujete v komentarjih:
Katera od pesmi Kanyeja Westa se vam zdi primernejša za konec:
1. No Church In the Wild
2. Power
***
Ivana Dragičević je zunanjepolitična novinarka N1 Zagreb.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!