Naj se tekma odvije tako ali drugače, se bo tudi tokrat izkazalo, da na slovenskih predsedniških volitvah poleg zmagovalne obstaja tudi srebrna kolajna – in da je ta zaradi svoje unovčljivosti marsikdaj politično bolj vredna od brezzobe funkcije, ki pripada zmagovalcu, v svoji kolumni za N1 tokrat med drugim zapiše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Predsedniške volitve zaznamuje paradoks: gre za ceremonialno funkcijo z redkimi pristojnostmi, ki pa je edina na državni ravni, ki jo volimo neposredno. Najšibkejša funkcija ima najmočnejšo demokratično legitimacijo. Simbolna razsežnost predsedniških volitev zato vedno presega njihov realni pomen. In ker vsak predsednik pravzaprav na novo izumi vlogo svoje funkcije, ima prednost kandidat, ki uspe poosebiti tisti je ne sais quoi, ki ga državljani trenutno pričakujejo od politike.
Opazka se utegne zdeti banalna. Navsezadnje to velja za vsake volitve, še zlasti v Sloveniji, kjer je razkroj strankarskih struktur, katerih mobilizacijska moč je drugod še vedno odločilna, tudi parlamentarne volitve spremenil v igro simbolnih identifikacij, za katere se pogosto izkaže, da za njimi ne stoji nič (še pomnite SMC, tovariši?).
Toda nobena druga funkcija kot predsedniška tako zvesto ne sledi formuli esse est percipi.
A morda so prav zato, ker je tudi parlamentarna politika v zadnjem desetletju postala programsko izvotljena, predsedniške volitve politično še toliko bolj relevantne. Dinamika obeh kampanj – z vse večjim osredotočenjem na osebnosti ter preproste slogane – postaja vse bolj podobna in Marjan Šarec, ki je predsedniško kampanjo spretno izrabil kot promocijo za svoj (vsaj kratkoročno) zelo uspešen strankarski projekt, je postavil precedens, h kateremu se bodo v prihodnje ozirali mnogi.
Čeprav bodo tudi te predsedniške volitve, kot še vse dosedanje, le deloma potekale v strankarskem ključu, bo dejstvo (ali morda zgolj predstava), da lahko njihovi rezultati vplivajo na dinamike v strankarski politiki, vendarle odigralo določeno vlogo. Kolikšna bo ta vloga, je odvisno od tega, kdo se bo uvrstil v drugi krog. Oziroma natančneje: od tega, ali se bo vanj prebil Anže Logar ali ne.
Čeprav ima Logar izmed “velikih treh” uradnih kandidatov daleč najmanjše možnosti za izvolitev, se bo dinamika tokratnih volitev v veliki meri vrtela okoli njegove kandidature, četudi se to v sami kampanji morda ne odrazilo. Malo je namreč verjetno, da bi ostali dve favoritki, Nataša Pirc Musar in Marta Kos, svoji kampanji zastavili okoli nasprotovanju Logarju; tega jima v resnici ni treba in obe se še preveč dobro zavedata, da sta ena drugi največji tekmici.
Toda Logar je – ne glede na kandidaturo s podpisi volivcev – pač kandidat SDS in slovenska politika zadnjih osemnajst let se je kristalizirala okoli vprašanja “za ali proti Janši”. To dejstvo bo metalo senco na njegovo kandidaturo. In zato, ker je resen kandidat in mu dosedanje ankete kažejo dobro, je toliko bolj verjetno, da bo v primeru uvrstitve v drugi krog sprožil reakcijo proti sebi – mobilizacijo levih in sredinskih volivcev proti “Janševemu kandidatu”.
Edinima ostalima kandidatkama, ki imata zaenkrat realne možnosti za zmago, je zato kristalno jasno, da pomeni uvrstitev v drugi krog skupaj z Logarjem zmago na loteriji. V tem primeru bi se namreč skoraj gotovo ponovil scenarij iz leta 2007, ki je prinesel zmago Danilu Türku. To je še toliko bolj verjetno, saj je Anže Logar manj priljuden in manj priljubljen kandidat, kot je bil Lojze Peterle.
Poleg tega je Peterle vendarle imel za seboj politično kariero in tudi življenjsko izkušnjo, zaradi katerih je bil v očeh mnogih verodostojen državnik; in ne pozabimo, da se je v predsedniško kampanjo podal na valu svojih uspehov na volitvah v evropski parlament.
Vse to Logarju primanjkuje, hkrati pa je njegova kariera veliko tesneje vezana na Janševo. Zato so možnosti, da bi mu le pol leta po brezprizivnem porazu SDS na državnozborskih volitvah uspelo tam, kjer je Peterletu spodletelo, zares majhne.
Dejstvo, da Logarju v anketah kaže dobro in da doslej krepko vodi pred uradno kandidatko največje vladne stranke, je zato mešan blagoslov. Bolj ko bo volilno telo njegovo zmago dojemalo kot realno možnost, večja je verjetnost, da se bo za to, da bi mu jo preprečila, mobilizirala ista večina, ki je pred nekaj meseci iz oblasti odslovila Logarjevega političnega mentorja.
Če pa bi Logar izpadel že v prvem krogu, bi bile politične implikacije drugega kroga veliko manj dramatične in v ospredje bi prišle osebnostne razlike med kandidatkama. Nataša Pirc Musar, ki je že desetletja domače ime v slovenski javnosti, bi pri tem imela razumljivo prednost, še zlasti, ker bi lahko v svojo prid mobilizirala pregovorno slovensko antipatijo do političnih strank.
Vprašanje, ki je odločilo volitve 2012 – koga bi v drugem krogu podprli desnosredinski volivci – bi bilo tokrat veliko manj relevantno. Težko si je namreč predstavljati, da bi katerakoli izmed kandidatk hotela v drugem krogu staviti na to karto in še težje si je predstavljati, da bi ji pri tem uspelo. Drugi krog bi se v tem primeru bržkone odvijal ob abstinenci volivcev, ki so se od svojega favorita morali posloviti že po prvem krogu.
A vse, kar sem zapisal do zdaj, je uveljavljena modrost – opis pričakovanj, domnev na podlagi znanih dinamik, s katerimi se pripravljamo na začetek kampanje. V resnici ostaja še marsikaj odprtega. Če se zdi težko verjetno, da bi morebitna strankarska kandidata SD in Levice bistveno premešala karte, utegne odločitev Nove Slovenije, ali podpre Logarja (ki je izmed vseh politikov SDS nemara tisti, ki je najbolj kompatibilen z njeno politiko) ali nastopi s svojim kandidatom (kandidatko?) prekrižati načrte Logarju in mu odškrniti ključne odstotke za umestitev v drugi krog.
Kajti čeprav v njem nima veliko možnosti za zmago, bi bila že ponovitev sladkega poraza Barbare Brezigar za Logarja uspeh. Če bi se izkazalo, da obstaja politik SDS, ki lahko na nacionalni ravni prebije magično mejo tridesetih ali morda, v drugem krogu, celo štirideset odstotkov glasov, bi to utegnilo prvič po dolgih desetletjih resno zatresti položaj Janeza Janše na čelu stranke. Volilni izkupiček, ki bi bil pod pričakovanji, pa bi utegnil vendarle spodbuditi kakšen glas samokritike na desnici.
A naj se tekma odvije tako ali drugače, se bo tudi tokrat izkazalo, da na slovenskih predsedniških volitvah poleg zmagovalne obstaja tudi srebrna kolajna – in da je ta zaradi svoje unovčljivosti marsikdaj politično bolj vredna od brezzobe funkcije, ki pripada zmagovalcu.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje