Luka Lisjak Gabrijelčič za N1 pojasnjuje, kaj je narobe s tezo, da naj bi pomoč Zahoda Ukrajini v resnici podaljševala vojno.
Sto dni po ruskem napadu na Ukrajino je v zahodni javnosti čutiti utrujenost. Ta občutek sicer spominja na kakšno trpko protiaristokratsko satiro iz 18. stoletja, ko je plemič utrujen zaradi dela, ki ga opravlja njegov sluga. Ukrajinci so tisti, ki resnično trpijo vso grozo in breme vojne; dodamo lahko kvečjemu še, da rusko prebivalstvo trpi posledice zločinskih odločitev oblasti, ki so jo dvajset let, navdušeno ali sprijaznjeno, pomagali ohranjati pri življenju; in prebivalci držav, ki so glavne uvoznice ukrajinskega žita, vse bolj trpijo zaradi cinične odločitve ruskih oblasti, da jih z blokado črnomorskih pristanišč vzamejo za talce. Državljani zahodnih demokracij smo med vsemi v najboljšem položaju. A vendar je kljub temu – ali pa nemara prav zato – mogoče jasno zaznati spremembo v javnem mnenju v primerjavi s prvimi tedni in meseci vojne. Novice iz Ukrajine so se že nekaj časa nazaj umaknile z naslovnic časopisov, občutek solidarnosti pa se počasi umika prepričanju, da je napočil čas za pragmatizem. Kar glede na okoliščine ne more pomeniti nič drugega kot to, da se Ukrajince prisili v iskanje miru pod zanje neugodnimi pogoji.
Zahodni voditelji k sreči razumejo, da je zelo malo verjetno, da bi takšen pritisk pripeljal k hitrejšemu koncu vojne: če bi Putin imel razumno upanje, da bo podaljševanje vojne skrhalo zavezništva, ki danes omogoča učinkovito ukrajinsko obrambo, bi imel vse razloge, da nadaljuje vojaško operacijo, v kateri je že izgubil ogromno, ne da bi dobil kakršnokoli otipljivo korist. Toda občutek utrujenosti, strah pred prihodnostjo, pa tudi razumljivi dvom, ki sledi vselej sledi zanosu, v zahodni javnosti vse bolj poraja bojazen: kaj pa, če je obratno? Kaj pa, če vojno podaljšuje ravno naša pomoč Ukrajini? Kaj pa, če bi brez nje že prišlo do sporazuma, ki bi prinesel mir pod natanko tistimi pogoji, ki še danes veljajo za najbolj realistične – ukrajinske ozemeljske koncesije v Donbasu, uradno priznanje aneksije Krima, odpoved ukrajinskih ambicij po članstvu v Natu in konec sankcij? Je naša pomoč, dana v dobri veri, da pomagamo žrtvi, da se ubrani pred agresijo, šla predaleč in vodi le k podaljševanju nesmiselne vojne?
Natanko v to špranjo dvoma je prejšnji teden vstavil svojo nogo Christopher Caldwell, občasni kolumnist New York Timesa v članku “The War in Ukraine May be Impossible to Stop. And the U. S. Deserves Much of the Blame” (Vojno v Ukrajini bo morda nemogoče končati. Za to so v veliki meri krive ZDA). Caldwellovo tezo najbolje povzema ta ključni pasus: “Četudi zavrnemo Putinovo trditev, da je za vojno krivo oboroževanje Ukrajine od ZDA, pa je to gotovo razlog, da je vojna dobila kinetično, eksplozivno, smrtonosno obliko, kakršno ima. Naša (tj. ameriška) vloga ni pasivna ali naključna. Ukrajincem smo dali upanje, da lahko zmagajo v vojni, ki eskalira. Na tisoče Ukrajincev je umrlo, ki bi verjetno ohranili življenje, če bi ZDA ostale ob strani.”
Caldwell, izrazito konservativni komentator v izrazito liberalnem dnevniku, je vajen polemik in tudi njegov zadnji članek je bil kalibriran nanjo. Tekst je – zlasti zaradi pasusa o nepotrebnih žrtvah, ki jih ima na vesti ZDA – vzbudil burne odzive. To je bil bržkone tudi namen. Caldwell dobro ve, da je pritisnil natanko na najšibkejšo točko demokratske koalicije: točno tja, kjer se njeni liberalni in levičarski člani najbolj razhajajo.
Spodbudil je burno polemiko, pri čemer se je zavedal, da mu bo pritrjevalo dovolj progresivnih bralcev, da se bo lahko izognil tistemu vsesplošnemu ogorčenju nad neortodoksnim mnenjem, ki lahko v sodobni Ameriki vodi do izgona iz uglajene družbe. Takšni provokativni pa imajo še en namen: imajo ravno pravo razmerje med svetohlinstvom in cinizmom, da se tistim, ki so iskali potrditev svojih vnaprejšnjih predstav, trditev zdi lucidna, celo pogumna, nasprotnikom pa se zdi zamalo odgovoriti ad rem. Njihovo zgražanje nato služi kot “dokaz”, da kritiki nimajo protiargumentov.
A v resnici je poanta absurdna. Sloni na celi vrsti nerealističnih predpostavk. Prvič, da se Ukrajinci borijo zato, ker imajo ameriško orožje – in ne zato, ker so napadeni in ker verjamejo, da bi predaja pomenila uničenje njihove politične skupnosti, kulture ter pogojev za boljše življenje. Drugič, da bi spopad, v katerem ruska vojska napreduje, povzročil manj žrtev na ukrajinski strani kot spopad, v katerem se umika. Tretjič, da bi ukrajinski vojaški neuspehi Ruse prej spodbudili, da se usedejo za pogajalsko mizo in ne k nadaljevanju uspešne akcije. Četrtič, da bi ukrajinska kapitulacija zmanjšala število žrtev – teza, ki je po odkritju množičnih grobišč v Buči in drugod zelo vprašljiva (nekateri se od Srebrenice očitno niso ničesar naučili). Petič, da bi ta ukrajinska predaja privedla do miru in ne, kot je verjetneje, do kaosa – do razpada avtoritete centralne oblasti, oblikovanja samostojnih gverilskih enot, ki bi nadaljevale boj, in do neskončnega pingponga obtoževanja med državami EU in Nata, kdo je kriv za kolaps. Za nekoga, ki se ima za realista, sloni teza na izrazito nerealističnih ocenah.
Toda Caldwellova poanta postane bolj smiselna, če razumemo, iz katere pozicije govori. To nam hkrati pomaga razumeti implikacije takšnih stališč, ki jim je usojeno, da na Slovenskem takoj najdejo navdušene posnemovalce. Caldwell pripada tistemu delu ameriške konservativne intelektualne elite, ki se je odpovedala “wilsonovskim utvaram”, po katerih so globalni interesi ZDA povezani s širjenjem liberalnodemokratskih vrednot. Kot je nedavno prostodušno zapisal pripadnik iste elite, Sohrab Ahmari, bi bilo veliko bolje, če bi se Amerika odpovedala ideji, da je odgovorna za usodo vsake prozahodne demokracije na svetu, in bi namesto tega odkrito priznala logiko interesnih sfer: “Veliki, večnarodni ozemeljski imperiji z regionalnimi sferami vpliva: to bi dejansko lahko bil stabilen svetovni red.” V takšnem redu bi bilo seveda povsem logično, da Ukrajina spada v rusko “regionalno sfero vpliva” (ali morda celo v ruski “večnarodni ozemeljski imperij”): prej, ko se s tem sprijazni, bolje za vse.
Intelektualno bolj poštena formulacija Caldwellovih stališč bi se zato glasila: “Zelo verjetno je, da bi ameriška odločitev, da Ukrajini ne priskoči na pomoč, privedla do večjih žrtev. A ni razloga, da bi nas to preveč vznemirilo. Tisti, ki ne bi hoteli živeti pod Rusijo, bi se pač izselili na zahod, kjer bi pomagali izboljšati demografsko sliko in znižali ceno predrage delovne sile. Ostali bi pač potrpeli pod rusko nadoblastjo, kot so nekdaj Poljaki ali Čehoslovaki. In Rusi, hvaležni, ker smo jim omogočili obnovo imperija, bi nam vrnili uslugo in podprli naša prizadevanja v Aziji, kjer so naši resnični interesi.” Če bi stvar formuliral tako, bi si verjetno prislužil izobčenje iz New York Timesa: a bi se vsaj izognil protislovjem.
A v resnici mu ni treba. Tako on kot tisti, zaenkrat še manjšinski del ameriške elite, ki razmišlja podobno, točno ve, za kaj gre: za pristanek na Putinovo ponudbo po novi razdelitvi sveta na vplivne sfere, v kateri je suverenost manjših držav odpravljena kot nevarna iluzija. Žalostno je, da se tega očitno ne zaveda znaten del slovenskega javnega mnenja. Morda pa je tudi to poglavje v zgodbi o slovenski nagnjenosti k samomoru.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Mnenjski prispevki ne odražajo nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje