Luka Lisjak Gabrijelčič za N1 analizira parlamentarne volitve, njihov rezultat in posledice.
“Življenje je kot škatla čokoladnih bonbonov, nikoli ne veš, kaj boš dobil.” Ta krilatica Forresta Gumpa me je vedno begala. Ko kupiš škatlo čokoladnih bonbonov, kakšne velike skrivnosti, kaj se bo skrivalo v njej, praviloma ni: čokoladni bonboni. Čeprav ima vsakdo svoje preference, je razpon možnosti, ki jih ponujajo bonboniere, vendarle precej omejen. Škatla čokoladnih bonbonov je pač škatla čokoladnih bonbonov. Težko si je zamisliti kaj manj presenetljivega.
Podobno bi lahko rekli za slovenske volitve. Po eni strani imamo navdušenje nad tem, kaj nam bodo prinesle. Po drugi strani je njihov izid vselej antiklimaktičen. Vsaj od leta 2011. Tedaj, pred desetimi leti, so se stvari resnično zdele odprte. Zdelo se je, da se lahko politični trend obrne v to ali ono smer, in rezultat spopada kar treh, med seboj zelo različnih strank za primat je bil odprt do zadnjega dne, rezultat, ki je postavil na laž vse dotedanje ankete, pa presenečenje – za mnoge tudi šok.
Tistega decembra 2011, spričo drugega zaporednega poraza, ki ga tokrat ni bilo mogoče pripisati sovražnosti medijev (Jankovićeve afere z zemljišči so v predvolilni kampanji imele večjo pozornost preiskovalnih novinarjev nacionalke kot tedaj že napol pozabljeni Janševi grehi iz prejšnjega mandata), bi Janez Janša moral odstopiti in omogočiti prenovo slovenske desnice na novi podlagi. Namesto tega je skrivnostni Tomaž Majer na spletni strani SDS objavil “analizo”, po kateri naj bi bili za poraz krivi trenirkarji, ki so množično podprli Jankovića. Afera trenirka je povzročila veliko razburjenje javnosti in vneto iskanje avtorjeve identitete se nam danes, z desetletnim zamikom, zdi kot daljna, skoraj arhaična naivnost. Odtlej so spletna omrežja izbruhala na dan na stotine in tisoče Tomažev Majerjev in njegov stil analiz je postal dnevni spremljevalec slovenskega javnega diskurza.
Za razvoj, ki se je pod taktirko SDS odvijal na slovenski desnici, tedaj še nismo imeli imena. Šele pozneje, ko so se podobni trendi pojavili v samem središču demokratičnega Zahoda, smo dobili besednjak, s katerim smo ga lahko opisali: “alternativna desnica”, iliberalizem, desničarski populizem … To je bil kurz, ki ga je Janez Janša ubral po porazu leta 2011. Kdo bo rekel, da že prej. A v demokratičnem procesu so ravno volitve trenutek, ko je mogoče popraviti usmeritev, pretresti programske prioritete, prenoviti vodstvo. Janševa odločitev, da se kljub drugemu zaporednemu, nedvoumnemu porazu ne poslovi od politike, je pomenila, da mora spremeniti politična pravila igre tako, da bo njegova odločitev, da se za vsako ceno oklene položaja, imela smisel vsaj za njegovo volilno telo.
Afera Patria je služila kot priročen in krasen katalizator za transfiguracijo predsednika politične stranke v trpeče mistično telo, v napol religiozno poosebljenje ponižanja “drugorazrednih”. Prostora za racionalno politiko na desnici odtlej ni bilo več. Tisti, ki s tem kurzom niso bilo najbolj zadovoljni (in v resnici jih ni bilo malo), so se ali oddaljili od takšne politike ali so se ji prilagodili. Njihova jeza nad večino slovenske družbe, ki se ji ni hotela, je bila vse večja, prepad, ki je glede razumevanja stvarnosti zeval med njimi in večino slovenske družbe, pa vse globlji.
Desnica na tej podlagi ni mogla in še vedno ne more ponuditi kredibilne alternative za Slovenijo. Odsotnost takšne alternative je polenil tudi levo sredino. Toda po razpadu LDS in katastrofalni izkušnji Pahorjeve vlade se levosredinski volilci niso več zadovoljili s čimerkoli. Namesto tega so vedno znova kaznovali svoje predstavnike in jih zamenjali z novimi političnimi eksperimenti na enaki ali podobni vrednostni podlagi. Volitve so postale kot Gumpova škatla čokoladnih bonbonov: na eni strani nikoli nismo mogli vedeti, kaj bomo dobili; po drugi je šlo pač vedno za škatlo čokoladnih bonbonov, kakšne velike inovacije vendarle ni bilo.
Sam sem bil vedno kritičen do takšne politike. Da bo privedla do stagnacije in političnega razkroja, se je navsezadnje potrdilo v prejšnjem mandatu. A kljub njeni disfunkcionalnosti je vendarle omogočila tako kadrovsko kot vsebinsko prenovo. Jankovićeva ponudba in način delovanja sta bila zelo drugačna od Cerarjevega; Šarčev način vodenja je imel druge težave kot Cerarjev. Skratka, leva sredina je, kljub svoji pogosti nenaklonjenosti do podjetništva, v političnem pogledu sama ravnala kot nekakšen kolektivni podjetnik: eksperimentirala je z novimi prijemi in napredovala na podlagi poskusov in napak, trial and error. To se je marsikomu (tudi meni) pogosto zdelo frivolno in nestanovitno. A ceno je nazadnje plačala na lastni koži. Ali se je iz tega desetletja bolj ali manj spodletelih eksperimentov nekaj vendarle naučila, bomo lahko kmalu videli v naslednji vladi.
Za desnico pa lahko za zdaj z gotovostjo rečemo, da se tudi iz zadnjega fiaska ni naučila ničesar. Janez Janša ostaja na čelu stranke in organski intelektualci desnice iščejo krivdo za poraz povsod, razen pri sebi. A volilni poraz iliberalnega kurza slovenske desnice je tokrat bržkone dokončen.
Na prejšnjih volitvah je SDS proti neprestanemu eksperimentiranju levice z novimi obrazi in kraticami lansirala predvolilni spot, v katerem se par odloči naročiti pico pri novem ponudniku in z razočaranjem ugotovi, da je pol manjka. Spot je bil skoraj preroški. Volilci, ki so se leta 2018, kljub svarilom SDS, odločili za nov obraz, so v resnici dobili le pol mandata. A tisti spot je bil preroški še v enem pogledu. Zaključi se tako, da par po fiasku s prvim ponudnikom le naroči novo pico pri preverjeni piceriji SDS: a spot nam produkta, ki ga je spekla SDS v svoji kuhinji, nikoli ne pokaže; par druge škatle nikoli ne odpre; nikoli ne izvemo, kaj je bilo v njej. Je bila kaj boljša od novega, nepreverjenega picopeka? Je tudi njej kaj manjkalo? Tega nam SDS pred volitvami ni hotela pokazati.
V preteklem mandatu so lahko volilci izkusili oboje. “Eksperimentalno” pico, ki je je pol manjkalo, in nato to, kar je v svoji kuhinji pripravila SDS. In ugotovili, da je pravzaprav bolje poskusiti z novim eksperimentom, saj je to, kar jim je spekel Janša, preprosto neužitno. Po tej zastrupitvi z Janševo hrano se ponjo ne bodo več vrnili. Politično eksperimentiranje na levici se bo morda nadaljevalo, morda je doseglo svojo končno etapo. Gotovo pa je, da je Janšev iliberalni vlak dosegel svojo zadnjo postajo. Skrajni čas je, da tudi desnica iz njega izstopi in razmisli o novih, boljših sredstvih političnega prevoza.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Mnenjski prispevki ne odražajo nujno stališč uredništva.
Spremljajte volitve 2022 na n1info.si. #volitve #volitve2022 #n1slovenija.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje