Pred odločilnim zmenkom leta: Faza "skuliranega Janše" je minila

Nekaj dni pred referendumsko supernedeljo nas je premier Janša posvaril: "Če bi interventni zakon padel na referendumu, bi se Slovenija morala zamisliti." Izjava dokazuje, da predsednik vlade vendarle razmišlja korak naprej in je s pogledom že usmerjen v odločilni referendumski zmenek letošnjega leta, torej o interventnem zakonu. Seveda pa tudi v že skoraj komični predvidljivosti ponuja iztočnico za odgovor: "Ali ne bi bilo enostavneje, da vlada razpusti ljudstvo in si izvoli drugega?"

Tudi Janševo izjavo, ki jo je minuli teden podal za Planet TV, gre po mojem razumeti v duhu te slovite Brechtove puščice. Premier je sugeriral, da bi poraz na referendumu o interventnem zakonu (ki se danes zdi verjetnejši kot prejšnji teden) razumel kot nezaupnico. Vprašanje ostaja, ali bi to bila nezaupnica volivcev vladi – ali pa bi vlada dala nezaupnico ljudstvu?

Naj bo tako ali drugače, premierjeve izjave kažejo, da je faza "skuliranega Janše" minila. Od napovedi, da parlamentarna večina ne bo upoštevala izida posvetovalnega referenduma, ki ga je izgubila (bo pa, kakšno presenečenje, zato upoštevala izide tistih referendumov, ki ji pritrjujejo) do sugeriranja, da bo padec interventnega zakona razumel kot nezaupnico svoji politiki – vse te poteze kažejo, da je predsednik vlade izgubil osredotočeno potrpežljivost, ki jo je signaliziral (če že ne dejansko udejanjal) v prvih štirih mesecih svojega četrtega premierskega mandata. Prepustil se je improviziranju, v katerem smo znova videli njegove najmanj prijetne lastnosti: nepripravljenost na samokritiko, podpihovanje teorij zarot, spodkopavanje zaupanja v neodvisne institucije, napade (zaenkrat predvsem besedne) na demokratični proces – in odprt, nebrzdan prezir do ljudi, ki preprosto razmišljajo drugače kot on, pa čeprav so svoje mnenje izrazili na način in v okvirih, ki jih je postavil sam.

Njegovi zavezniki imajo dovolj izkušenj, da jim je jasno, da Janševa ihta škoduje predvsem njim. Težko si je zamisliti boljšo reklamo za opozicijsko kampanjo na naslednjem referendumu kot izjave (naj bodo še tako nonšalantne), da bo glas PROTI razumel kot nezaupnico svoji vladi.

Izjava kaže na globoko nerazumevanje situacije – nerazumevanje, s katerim premier, na veliko veselje opozicije, krči lasten manevrski prostor. Zaupnica je učinkovit politični instrument, ko imajo tisti, ki naj bi jo izrekli (bodisi poslanci bodisi, v prenesenem, strogo političnem pogledu, volivci) večji interes, da ohranijo vlado, kot pa da gre skozi njen specifičen ukrep. Oziroma bolj preprosto: vlada z zaupnico zastavi svojo avtoriteto, da prek nje uveljavi manj priljubljen ukrep.

Toda pri interventnem zakonu je situacija natanko obratna. Mnogi ukrepi, ki jih predvideva zakon, so bistveno bolj priljubljeni od vlade, ki jih predlaga; in še toliko bolj od predsednika, ki jo vodi.

Ko je vlado vodil Robert Golob, so ga mnogi opozarjali, da ima veliko glasov "na posodo". Velik del volivcev je glasoval zanj, ker se je hotel znebiti prejšnje, Janševe vlade. Ti, "posojeni" volivci, so opozarjali Golobovi kritiki, ne bodo dolgo prenašali vsake premierjeve kaprice. Zelo podobno velja za Janševo vlado. Premier se tega očitno ne dovolj zaveda, ker ti "posojeni" glasovi – torej glasovi tistih, ki so glasovali za desnosredinske stranke, ker so imeli dovolj Golobovih enostranskih potez in političnega vpliva njegovega najmanjšega političnega partnerja – niso pristali toliko pri SDS, kolikor predvsem pri obeh njegovih vladnih partnerjih. Zlasti seveda pri Demokratih – a tudi Nova Slovenija od volivcev ni dobila bianko menice.

Interventni zakon je bil način, kako to vlado vezati na jasen politični, ekonomski in socialni projekt. Tu ima Janša vsekakor prav: če ta zakon pade, bo sam smoter njegove vlade postavljen pod vprašaj.

Krivda za to je že v samem načinu, kako je bil zakon sprejet: na hitro, še pred oblikovanjem vlade, mimo socialnih partnerjev, na način, ki sugerira na izredne razmere, v imenu katerih je mogoče (popravek: v imenu katerih je treba!) obiti običajne kanale široke javne razprave in mukotrpnega usklajevanja mnogoterih interesov.

Za takšno miselnost nosijo krivdo vsi predlagatelji zakona, ne zgolj premier (ki tedaj sploh še ni bil premier in je idejo interventnega zakona sicer takoj vzljubil, ni pa je sam skoval). Toda Janša je tej napaki (ali je šlo res za napako ali ne, bomo videli šele po referendumu, že zdaj pa lahko rečemo, da je šlo za zablodo) zdaj dodal še eno, usodnejšo.

Edini način, kako lahko parlamentarna večina ubrani svoj omnibus zakon na referendumu, je, da se osredotoči na njegove konkretne vidike. Da svoj ego potegne v ozadje, v ospredje pa potisne vsebino zakona. Le tako bo lahko prepričala tisto ključno manjšino volivcev, ki je dala svoje glasove desnici zgolj "na posodo", iz frustracije in razočaranja nad vladavino levice.

Če pa se bo uveljavila ideja, da gre pri referendumu za odločanje o vladi – še več, o njenem predsedniku, ki je manj priljubljen od vlade, ki jo vodi –, je interventni zakon tako rekoč obsojen na propad.

Merjenje mišic na nedeljskih referendumih je namreč nazorno pokazalo razmerje moči: kjer se je odločalo predvsem o tem, ali zaupamo vladi ali opoziciji, je slednja najbolj jasno slavila zmago. Pri noveli zakona o preiskovalnih komisijah je šlo natanko za to: ali bolj zaupate opoziciji, ki pravi, da zakon uvaja politično policijo, ali vladi, ki pravi, da hoče z njim učinkoviteje preganjati lumparije (svojih nasprotnikov, seveda, ne sebe)? Glede tega je bil odgovor ljudi – in to kljub znatno nižji mobilizaciji v urbanih okoljih in okrajih, bolj naklonjenih levici – sicer tesen, a razmeroma jasen. Pri vprašanjih pa, kjer se je uveljavilo prepričanje, da gre za politični trk okoli specifične vsebine, je vladna stran slavila zmago z znatnim naskokom – njenim tezam so pritrdili tudi ljudje, ki so na volišča prišli, ker so jih glede najpomembnejšega zakona prepričali argumenti opozicije.

Premeten in strateško misleči voditelj bi takoj zapopadel, kje je v takih okoliščinah pot do zmage. Največja sreča in prednost opozicije je, da nasproti nima takšnega voditelja; njeni volivci pa jo iz svetega strahu, da velja obratno, nazadnje podprejo tudi, ko se ne povsem strinjajo z njo.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.