Prvi polčas predsedniške tekme je končan – v finišu se bosta pomerila Anže Logar in Nataša Pirc Musar. Vendar pa Logar kljub zmagi v prvem krogu nima prav veliko možnosti za končni uspeh. Zopet je namreč mogoče pričakovati antijanševski refleks. Med kandidati je največji poraženec današnjih volitev Milan Brglez, z njim pa tudi največja vladna stranka Gibanje Svoboda, ki je v predsedniški tekmi potegnila kar nekaj napačnih potez.
Rezultati prvega kroga predsedniških volitev so znani. Največ glasov je dobil Anže Logar. Ta je vlogo predsedniškega kandidata v dosedanji kampanji pretkano igral. Uporabil je karto neodvisnosti in se skušal distancirati od SDS in njenih spornih ravnanj. Nadel si je prijazen nasmešek, s katerim naj bi ponazoril, da sam z mračnjaštvom Janševe vladavine ni imel ničesar. Navajal je, da je opozarjal na sporno ravnanje SDS oziroma njenih vladnih predstavnikov, a da ekipe, v kateri je sodeloval, ni želel javno kritizirati.
Vendar pa se dobri poznavalci dogajanja v prejšnjem mandatu ne spomnijo, da bi Logar na kateri od vladnih sej podvomil o kakšni Janševi odločitvi, kaj šele, da bi jo kritiziral. Da prav glasen niti za trdno zaprtimi vrati ni bil, kaže tudi to, da zaseda eno najpomembnejših strankarskih funkcij – vodi svet SDS. Tisti redki Janševi sopotniki, ki so v preteklosti – četudi daleč od ušes javnosti – izrekli kakšno prvaku SDS neljubo kritiko, so bili namreč kaj hitro izbrisani iz njegovega političnega ozvezdja.
Logar se je v dosedanjih soočenjih jasnim odgovorom na številna vprašanja izognil – med drugim na vprašanje, zakaj ni nasprotoval depeši, v kateri je Janševa vlada Svetu Evrope sporočila, da so slovenski mediji obremenjeni s komunizmom in Udbo. Izmikal se je, češ da so dokument spisali v vladnem uradu za komuniciranje, zunanje ministrstvo pod njegovim vodstvom pa ga je – v skladu s protokolom – zgolj posredovalo Svetu Evrope. Vendar je bilo iz Logarjevih besed na skupni seji odbora za zunanjo politiko in za kulturo pred dobrima dvema letoma mogoče razbrati, da ga vsebina dokumenta ni niti malo vznemirila. Na vprašanje, ali se z njo strinja, je namreč odgovoril: “Kaj pa v zapisanem ne drži?”
Med sedmerico predsedniških kandidatov je največji poraženec današnjih volitev kandidat SD in Gibanja Svoboda Milan Brglez, ki se mora z velikim zaostankom za drugouvrščeno Natašo Pirc Musar od predsedniške tekme posloviti. Ko so v preteklih dneh v njegovih krogih razmišljali, kaj bi mu lahko preprečilo uvrstitev v drugi krog, so s prstom pokazali na Gibanje Svoboda, ki da je z zavlačevanjem odločanja o podpori Brglezu odvzelo nekaj dragocenih dni za preboj na drugo mesto. Vendar pa bi bila takšna razlaga verjetna, če bi Brglezu podpora v javnosti po vključitvi v predsedniško tekmo vztrajno naraščala in bi ga v današnjem finišu Nataša Pirc Musar prehitela za odstotno točko ali dve.
V resnici pa se je njegova podpora po začetni rasti v zadnjih dneh zmanjševala in je danes za Pirc Musar zaostal za več kot deset odstotnih točk. Kar med drugim kaže, da Brglez v kampanji ni bil prepričljiv. Njegovi odgovori so bili medli, pogosto nerazumljivi, deloval je neodločno, vzvišeno, na trenutke celo osorno in naveličano. S takšnim nastopom pa volilcev, ki si po Borutu Pahorju želijo bolj odločnega predsednika republike z jasnimi stališči, ni prepričal. Kljub nahrbtniku, v katerem so davčna optimizacija, moževi posli in zastopanje nekaterih velikih podjetij proti sindikalistom oziroma delavcem, so levosredinski volilci kot predsedniško kandidatko, ki je vredna njihovega zaupanja, prepoznali Natašo Pirc Musar. Očitno so ocenili, da bi se ta kot predsednica bolj približala ljudem, da se bo bolj odločno in brez preračunavanja oglasila, če bodo teptane človekove pravice, če bodo vladajoči kdaj spet zmerjali drugače misleče, če bo proti protestnikom zopet brizgal vodni top …
Današnji rezultati so znova potrdili, da je za volilce SDS tudi pri odločanju na predsedniških volitvah značilna strankarska disciplina, da pa to za volilce levosredinskih strank ne drži. Kot so pokazala tudi križanja podpore kandidatom in strankarske preference v javnomnenjskih anketah, so namreč Pirc Musar obkrožili mnogi volilci Gibanja Svoboda.
Ob tem ne gre zanemariti, da je bilo ravnanje koalicijskih strank v predsedniški tekmi nedosledno in zmedeno. Stranka SD je najprej napovedala svojega kandidata, nato uradno sporočila, da tega ni našla, končno pa ji je vendarle uspelo prepričati Milana Brgleza. Golobovi so (tudi) zaradi ne ravno obetajočih rezultatov javnomnenjskih raziskav iz tekme umaknili takratno podpredsednico Gibanja Svoboda Marto Kos – in to še preden je ta lahko začela odločneje nagovarjati volilce. Nato so slepomišili z napovedjo o podpori neodvisnemu kandidatu in tik pred zdajci izbrali evropskega poslanca iz vrst SD Milana Brgleza. Ta je na današnjih volitvah zabeležil podoben rezultat, kot ga je v času odstavljanja iz predsedniške tekme po javnomnenjskih anketah dosegala Marta Kos.
Brglezu zagotovo ni koristil niti zadnji avtokratski izpad prvaka Gibanja Svoboda Roberta Goloba, ki je podporo bivšega predsednika države Milana Kučana nestrankarski kandidatki Nataši Pirc Musar označil kot razbijanje leve sredine in odpiranje poti avtoritarcem. Ob vsej omenjeni zmedenosti največjih vladnih strank je današnje Golobovo navajanje, kako pomembno je, da je Gibanju Svoboda in SD v predsedniški tekmi uspelo stopiti skupaj in da so levosredinski kandidati dosegli rezultat, ki je primerljiv izkupičku levosredinskih strank na državnozborskih volitvah, izzvenel v slogu basni o lisici in kislem grozdju.
Levica je v predsedniško tekmo poslala svojega kandidata: z namenom pomiritve radikalne strankine struje in tudi kot provokacijo je izbrala poslanca Miho Kordiša. A je ta danes pristal na zadnjem mestu: predsedniškega potenciala volilci v njem pač niso prepoznali. Čeprav v Levici nad slabim izkupičkom njihovega kandidata ne morejo biti navdušeni, so vodilni strankarski predstavniki nedvomno začutili tudi nekaj olajšanja. Če bi bil Kordišev rezultat boljši, kot ga je na državnozborskih volitvah zabeležila Levica, bi se namreč radikalna strankina struja močno okrepila in bi bila njena opozicijska drža znotraj stranke in koalicije še odločnejša kot doslej.
Če za kočevskega župana Vladimirja Prebiliča ob najavi njegove kandidature ni bilo mogoče natančno predvideti, na kateri del volilnega telesa se bo osredotočil, je postalo kmalu po začetku volilne kampanje jasno, da tudi on nagovarja predvsem levosredinske volilce. Nekatera njegova stališča so se tako močno približala pogledom Mihe Kordiša, da si je v Levici prislužil celo vzdevek ”Kordiš s kravato”. Vsekakor je bil Prebilič v svojih nastopih zelo suveren in jasen. Tako je na primer – v nasprotju z drugimi kandidati – odločno izpostavil, da neustavnega zakona kot predsednik države ne bi podpisal, tudi če bi ga zaradi tega doletela ustavna obtožba. Ker širša javnost Prebiliča pred njegovo vključitvijo v predsedniško tekmo ni prav dobro poznala, je doseženih deset odstotkov na današnjih volitvah nedvomno dober rezultat.
Zmaga Anžeta Logarja v prvem krogu predsedniških volitev je bila torej pričakovana: volilci SDS so najbolj disciplinirani del volilnega telesa, alternative na desnici pa tako rekoč ni imel. Za končno zmago vidni član SDS (če ne bo kakšnih doslej neznanih ”faktorjev”) nima prav veliko možnosti – kot se je pokazalo doslej, namreč desnega predsedniškega kandidata vedno pokoplje antijanševski refleks levosredinskih volilcev. To bi se utegnilo spremeniti, če bi Logar s svojim igranjem neodvisnega demokrata segel proti levosredinskim volilcem oziroma če bi mu uspelo pomemben del teh volilcev ”uspavati”. K volilni abstinenci bi lahko prispevalo tudi, če bi vladajoče stranke zaradi preteklih sporov in današnjega poraza njihovih kandidatov Nataši Pirc Musar v drugem krogu užaljeno obrnile hrbet. A bi bilo takšno ravnanje sila kratkovidno in se, sodeč po povolilnih izjavah prvakov vladnih strank, ne bo zgodilo.
Čeprav ima formalno gledano predsednik republike dokaj skromne pristojnosti, so nekatere – na primer predlaganje ustavnih sodnikov – za ustavno demokracijo in pravno državo še kako pomembne. Da Logar pri takšnih odločitvah ne bi izpolnil želja svojega političnega botra Janeza Janše, je malo verjetno. Predvsem pa bi bilo mogoče Logarjevo zmago 13. novembra razumeti kot podelitev odpustkov Janševi razdiralni politiki, ki so ji volilci na državnozborskih volitvah pred šestimi meseci rekli odločen ”ne”.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje