Računsko sodišče je v reviziji ugotovilo, da ministrstvo za zdravje in Zdravniška zbornica Slovenije v letih 2008 in 2019 nista poskrbela za ugotavljanje dejanskih potreb po zdravnikih, niti za ugotavljanje razlogov za pomanjkanje po posameznih specialnostih. "Kljub javnim opozorilom o alarmantni preobremenjenosti predvsem družinskih zdravnikov ministrstvo za zdravje v 12 letih ni načrtovalo in izvedlo nobene prepotrebne aktivnosti v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja glede obremenitev zdravnikov in ukrepanja za odpravo takega stanja," je zapisano v povzetku revizijskega poročila.
Računsko sodišče je izvedlo revizijo učinkovitosti vstopa zdravnikov na trg dela od 1. 1. 2008 do 30. 9. 2019 tako, da je revidiralo poslovanje ministrstva za zdravje in Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) v zvezi z zagotavljanjem učinkovitega vstopa zdravnikov na trg dela ter izboljševanja razmerja med potrebnim in razpoložljivim številom zdravnikov.
Pri tem je sodišče predvsem iskalo odgovor na vprašanje, ali sta ministrstvo in ZZS poskrbela za to, da so dejanske potrebe po zdravnikih znane, ter ali sta poskrbela, da so znani tudi razlogi za pomanjkanje zdravnikov, in ali se ti uspešno odpravljajo.
Ministrstvo in ZSS nista ugotavljala potreb po zdravnikih
Kot izhaja iz povzetka revizijskega poročila, v 12-letnem obdobju ministrstvo in ZZS po mnenju računskega sodišča nista bila učinkovita pri skrbi za učinkovit vstop zdravnikov na trg dela, poleg tega pa ni bilo mogoče potrditi, da sta bila učinkovita pri izboljševanju razmerja med potrebnim in razpoložljivim številom zdravnikov.
Računsko sodišče je namreč ugotovilo, da nista poskrbela za ugotavljanje dejanskih potreb po zdravnikih, niti za ugotavljanje razlogov za morebitno pomanjkanje zdravnikov v okviru posameznih specialnosti. Zaradi tega tudi nista mogla poskrbeti za to, da bi se razlogi za domnevno pomanjkanje zdravnikov uspešno odpravljali.
Glavna razloga za neučinkovito skrb pri vstopu zdravnikov na trg dela sta po oceni računskega sodišča predvsem v tem, da ni mogoče ugotoviti dejanskih obstoječih zdravniških kapacitet, niti ni mogoče oceniti potreb po dodatnih zdravnikih.
Tako ministrstvo kot ZZS namreč ne ugotavljata, koliko efektivnih ur zdravniškega dela na mesec opravi posamezni zdravnik v okviru različnih oblik izvajanja zdravniške službe in pri različnih izvajalcih v mreži javne zdravstvene službe (kot na primer na podlagi pogodbe o zaposlitvi, podjemnih oziroma drugih pogodb civilnega prava ali na podlagi izstavljenih računov za opravljeno zdravstveno storitev).
Podatki, koliko je vsak posamezni zdravnik dejansko aktiviran v zdravniški službi, ne obstajajo, poleg tega pa ni vzpostavljen ustrezen sistem ocenjevanja potreb po zdravnikih, piše v povzetku revizijskega poročila.
Nepreglednost pri določanju števila in vrst specializacij
Sistem ugotavljanja potreb po zdravnikih po oceni računskega sodišča ni bil učinkovit predvsem zaradi odsotnosti vrste ključnih elementov, ki bi jih moralo zagotoviti ministrstvo, in sicer predvsem zaradi odsotnosti celovito določene mreže javne zdravstvene službe, določitve zdravniških delovnih mest, natančne metodologije za ugotavljanje potreb po zdravnikih in odsotnosti analiz obremenitev zdravnikov.
Ker ministrstvo za zdravje in ZZS tudi nista poskrbela za sistemsko ureditev ocenjevanja trenutnih, kratkoročnih in srednjeročnih potreb po zdravnikih, sta potrebe po zdravnikih ugotavljala vsako leto sproti, in sicer izključno v okviru javnih razpisov za specializacije. Ob odsotnosti predpisane natančne metodologije za ugotavljanje potreb sta tako pri vsakem razpisu pripravila lastni metodologiji, na podlagi katerih pa je bilo določanje števila in vrst specializacij večinoma nepregledno in arbitrarno, navaja povzetek revizijskega poročila.
Pri določanju potreb po specializacijah so imeli največjo težo predlogi nacionalnih koordinatorjev, pri čemer pa njihova vloga ni bila vnaprej natančno določena, in zato njihovo delovanje za potrebe določitve specializacij tudi ni bilo enotno. Določanje števila in vrst specializacij tako ni bilo pregledno, enotno, niti natančno.
Obstoječa ureditev je omogočala, da so se potrebe po zdravnikih in s tem po specializacijah v praksi ugotavljale “od spodaj navzgor” namesto od “zgoraj navzdol”, kar je lahko pomenilo, da potrebe niso bile nujno realne. Zaradi tega je računsko sodišče ocenilo, da so bili postopki določanja specializacij neučinkoviti, saj ni bilo mogoče potrditi, da so bile določene tiste vrste in tako število posameznih vrst specializacij, po katerih so bile dejanske potrebe.
V 12 letih niso poskrbeli za pripravo zdravniških standardov
Pristojno ministrstvo v 12-letnem obdobju tudi ni poskrbelo za pripravo realnih zdravniških standardov in normativov, ki bi temeljili na izvedenih analizah dejanskih in možnih obremenitev zdravnikov in bi predstavljali eno od temeljnih podlag za oblikovanje mreže javne zdravstvene službe. Namesto tega je prepustilo pripravo zdravniških standardov in normativov ZZS in sindikatom.
Ti so zdravniške standarde, ki temeljijo na glavarinskem sistemu, sprejeli leta 2011 v Modri knjigi standardov in normativov zdravnikov in zobozdravnikov, ministrstvo za zdravje pa jih je zaradi sočasnih stavk zdravnikov potrdilo, čeprav so bili pomanjkljivo pripravljeni in čeprav ni proučilo pričakovanih učinkov njihovega sprejetja na vzdržnost zdravstvenega sistema.
Poleg tega tudi ni potrdilo, da so zdravniški standardi in normativi iz modre knjige, ki temeljijo na glavarinskem sistemu, realni in objektivni ter da predstavljajo ustrezno osnovo za ugotavljanje potreb po dodatnih zdravnikih in s tem ustrezno izhodišče za odpravljanje domnevnih preobremenitev nekaterih zdravnikov, navaja povzetek revizijskega poročila.
Računsko sodišče je v reviziji na podlagi analize obremenitev družinskih zdravnikov zato ocenilo, da glavarinski količniki ne odražajo nujno realnega stanja glede obremenitve posameznega zdravnika. To je pomembno predvsem zato, ker je ministrstvo dopustilo, da je na glavarinski sistem vezana večina postopkov (na primer pravica zdravnikov do odklanjanja zavarovanih oseb, nagrajevanje zdravnikov, sporočanje potreb izvajalcev zdravstvene dejavnosti po zdravnikih v okviru postopkov določanja števila in specializacij).
Referenčne ambulante niso rešile preobremenjenosti zdravnikov
Ob odsotnosti potrebnih podatkov za natančno ugotovitev obstoječih zmogljivostih zdravnikov ter ob odsotnosti natančno določene metodologije za ugotavljanje potreb po zdravnikih ministrstvo in zdravniška zbornica nista imela temeljnih pogojev za ugotavljanje primanjkljaja zdravnikov specialistov na določenih specialističnih področjih in po regijah. Vendar pa je ministrstvo v letu 2017 razvilo model, ki bi po mnenju računskega sodišča lahko bil podlaga za učinkovito načrtovanje zdravniškega kadra.
Ne glede na to, da ministrstvo za zdravje ni zagotovilo ključnih podlag za ugotavljanje potreb po zdravnikih, je v zvezi z domnevnimi preobremenitvami zdravnikov izvajalo več aktivnosti in ukrepov, vendar pred tem ni analiziralo predvidenih učinkov teh ukrepov na zagotavljanje zdravniških kapacitet.
Tako je med drugim uvedlo referenčne ambulante družinske medicine, omogočilo sklepanje podjemnih pogodb, zagotovilo nagrajevanje zdravnikov in uvedlo sistem podeljevanja soglasij in koncesij, vendar nobeden od navedenih ukrepov ni bil učinkovit s stališča zagotavljanja dodatnih zdravniških kapacitet in hkrati razbremenjevanja zdravnikov.
Tako projekt referenčnih ambulant družinske medicine ni prispeval k reševanju problematike preobremenjenosti zdravnikov, temveč je celo povzročil neenako obravnavo družinskih zdravnikov in hkrati neenakost pri obravnavi zavarovanih oseb pri dostopu do preventivnih programov, saj v projekt niso bile vključene vse ambulante družinske medicine.
Podobno tudi nagrajevanje zdravnikov za delo v okviru obstoječega ordinacijskega časa (brez zagotovitve reorganizacije dela), ki je bilo vezano na preseganje glavarinskih količnikov (in ne nujno na bistveno povečani obseg dela), ni učinkovalo na razbremenitev zdravnikov, temveč ravno obratno, obremenitve zdravnikov je le še povečevalo.
Ni znano, zakaj naj bi bili zdravniki preobremenjeni
Poleg tega je projektno nagrajevanje lahko pomenilo dvojno nagrajevanje za isto delo, saj so zavodi lahko zdravnike nagrajevali v okviru projekta in hkrati v okviru predpisov. Stroški zaradi sklepanja podjemnih pogodb, ki so sicer predvidene za začasno, izredno delo, ne pa za stalnico v zdravstvenem prostoru, so se na sekundarni in terciarni dejavnosti v obdobju, na katero se nanaša revizija, izrazito povečevali – v letu 2013 so znašali skoraj 15 milijonov evrov, v letu 2018 pa že skoraj 23 milijonov evrov. Ministrstvo za zdravje pa ni proučilo gospodarnosti tega ukrepa v primerjavi z drugimi ukrepi (na primer v primerjavi z dodatnim zaposlovanjem).
Z opustitvijo izvajanja aktivnosti za optimizacijo in učinkovito upravljanje mreže javne zdravstvene službe na vseh ravneh zdravstvenega varstva ter z opustitvijo natančne določitve pogojev, meril in kriterijev za potrditev potreb po koncesijah je ministrstvo omogočilo oblikovanje mreže javne zdravstvene službe predvsem glede na interese posameznih izvajalcev zdravstvene dejavnosti, zdravnikov in občin, torej po principu “od spodaj navzgor”.
Zaradi opustitve izvajanja analiz obremenitev zdravnikov in analiz ustreznosti obstoječe organizacije dela zdravnikov pa v 12 letih ni ugotovilo, ali in koliko ter kateri zdravniki so preobremenjeni, in ni ugotovilo realnih razlogov za domnevne preobremenitve zdravnikov.
Zato ni znano, zakaj naj bi bili zdravniki ob skoraj 32-odstotnem porastu števila vseh zdravnikov, zaposlenih v mreži javne zdravstvene službe v 12-letnem obdobju, ter ob naraščanju letnega števila specializantov v tem obdobju (v letu 2008 jih je bilo 1.174, v letu 2019 pa že 1.714) in ne nazadnje ob praktično nespremenjenem številu prebivalcev v Sloveniji v tem obdobju preobremenjeni.
Sodišče od ministrstva zahtevalo popravljalne ukrepe
Kljub javnim opozorilom o alarmantni preobremenjenosti predvsem družinskih zdravnikov ministrstvo za zdravje v 12 letih ni načrtovalo in posledično izvedlo nobene prepotrebne aktivnosti v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja glede obremenitev zdravnikov in ukrepanja za odpravo takega stanja (na primer zagotovitev pogojev za povečanje vpisnih mest na medicinskih fakultetah, olajšanje postopkov za zaposlovanje tujih zdravnikov, spodbude zdravnikom za delo na ruralnih območjih, določanje ustreznega števila specializacij glede na potrebe prebivalcev po zdravnikih določene specialistične stroke in podobno), še piše v povzetku revizijskega poročila.
Računsko sodišče je tako od ministrstva za zdravje zahtevalo izvedbo 9 popravljalnih ukrepov in mu podalo 11 priporočil za izboljšanje vstopa zdravnikov na trg dela. Z revizijo se je sicer Računsko sodišče odzvalo na številna opozorila zdravniške stroke v zadnjih letih, da v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, še posebej pa zdravnikov družinske medicine.
Poklukar: Ne gre za nove ugotovitve
Minister za zdravje Janez Poklukar je danes komentiral ugotovitve računskega sodišča. Kot je dejal, poročila še ni prebral, zanj je izvedel prek medijev. A glede na medijska poročila o vsebini revizije ugotavlja, da ne gre za nove ugotovitve.
O tem so se po Poklukarjevih besedah pogovarjali tudi danes v okviru obiska Splošne bolnišnice Murska Sobota, kako v prihodnje zadostiti kadrovskim potrebam – tako zdravnikov, kot širše na področju nege in ostalih profilov v zdravstvu.
Na ugotovitve računskega sodišča se je na Twitterju odzval tudi premier Janez Janša in zapisal, da je to žalostno, če je res. Ob tem pa se je obregnil ob predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela in pod vprašaj postavil ugotovitve sodišča pod njegovim vodstvom. Vir: STA
Zdravniška zbornica se ne strinja z ugotovitvami
Ugotovitve računskega sodišča ne držijo, saj ne odražajo dejanskega stanja, so v odzivu zapisali na zdravniški zbornici. Ob tem so pojasnili, da je zdravniška zbornica vse do leta 2017, ko je razpisovanje specializacij iz njene pristojnosti prešlo na ministrstvo za zdravje, redno spremljala potrebe in s številnimi dopisi pristojne opozarjala na pomanjkanje zdravnikov, posebej kritičnih specialnostih, kot je primarno zdravstvo.
“Dokazila za te navedbe so bila v nadzoru predložena tudi računskemu sodišču. V zadnjih desetih letih tako niti eno leto na primer niso bile popolnjene vse razpisane specializacije iz družinske medicine,” so zapisali. Iz tega po njihovih navedbah izhaja, da sta si tako zbornica kot ministrstvo za zdravje prizadevala za to, da bi se povečalo število specializantov družinske medicine, kar bi po končani specializaciji povečalo skupno število razpoložljivih družinskih zdravnikov.
“Kljub tem prizadevanjem po razpisovanju več mest za specializacijo iz družinske medicine sta med letoma 2011 in 2019 ostali nezasedeni kar 302 mesti za to specializacijo. Če bi danes te zdravnike v sistemu imeli, bi bile razmere v družinski medicini precej manj kritične, kot so,” so poudarili na zbornici. Dodali so, da to kaže na pomanjkanje zanimanja za navedeno specializacijo med mladimi zdravniki, na kar pa zbornica nima vpliva.
Na zbornici menijo, da je eden od pomembnih razlogov, da se mladi zdravniki niso in ne odločajo za to specializacijo, preobremenjenost zdravnikov družinske medicine z vse več administrativnega dela in birokracije. Prav tako se je povečevalo število opredeljenih bolnikov. Bodoči mladi zdravniki pa si zato želijo bolj v druge veje medicine, ki so jim bolj privlačne in jim predstavljajo večji karierni izziv, so navedli.
Sicer pa so kot zavajajoče označili navedbe računskega sodišča, da ne obstajajo podatki o tem, koliko je vsak posamezen zdravnik dejansko aktiven. “Zbornica za vodenje teh podatkov nima pooblastil in zanje ni pristojna. Z navedenimi podatki razpolaga plačnik zdravstvenih storitev – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki zelo natančno ve, koliko storitev je v ambulantnem času opravil določen družinski zdravnik,” so pojasnili.
Poudarili so, da so na slabše pogoje dela v družinski medicini ves čas opozarjali, še naprej pa si bodo v sodelovanju z ministrstvom za zdravje in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije prizadevali, da se delovni pogoji v družinski medicini izboljšajo in da bodo zdravniki imeli več časa za obravnavo bolnikov. Prepričani so, da bo le na ta način mogoče v to specializacijo privabiti tudi več mladih zdravnikov.
Kot pomembno letošnjo novost so izpostavil 20-odstotni dodatek na urno postavko osnovne plače za vse nove specializante družinske medicine, ki ga je prinesel zakon o nujnih ukrepih na področju zdravstva. Zavzemajo pa se tudi, da bi sistem razpisovanja specializacij z ministrstva ponovno prešel na zbornico.
Sicer pa je zbornica opozorila, da ji računsko sodišče v svojem revizijskem poročilu ni podalo nobenega priporočila za izboljšanje poslovanja ali ji naložilo kakršnihkoli drugih ukrepov na tem področju. Vir: STA
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!