Poslanci so z 49 glasovi za in 17 proti potrdili resolucijo o dolgoročni podnebni strategiji do leta 2050. Okoljevarstveniki opozarjajo, da je premalo ambiciozna in neskladna z evropskimi cilji, ki predvidevajo 55-odstotno znižanje izpustov že do leta 2030.
Ključno vprašanje, okrog katerega se je vrtela razprava, je jedrska energija oziroma način, kako vladna stran s tem okoljskim dokumentom uzakonja podlago za jedrsko prihodnost.
Vlada je namreč v parlament poslala strategijo, v kateri je navedeno tudi, da “Slovenija načrtuje dolgoročno rabo jedrske energije in v ta namen izvede upravne postopke in pripravo dokumentacije za investicijsko odločanje”.
Na matičnem odboru je bil ta stavek z amandmajem SD izločen, danes pa so ga koalicijske stranke z novim amandmajem vrnile v strategijo.
Kot ključno pri razogljičenju je jedrsko energijo označil tudi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, ki se je na Twitterju zahvalil poslancem, ki so potrdili resolucijo.
Podnebna strategija, ki vključuje tudi možnost nadaljevanja jedrske energije v Sloveniji, je sprejeta. Hvala vsem poslancem, ki razumete pomembnost energetske neodvisnosti Slovenije ter pomen jedrske energije pri razogljičenju.
— Jernej Vrtovec (@JernejVrtovec) July 13, 2021
Okoljske organizacije poslancem: Zavrnite amandma
Okoljske organizacije Focus, Greenpeace Slovenija in PIC-Pravnoinformacijski center nevladnih organizacij so poslance včeraj pozvale, naj amandma zavrnejo, saj bi sicer “mimo javne razprave, brez presoje vplivov na okolje in v nasprotju z veljavnim Nacionalnim energetsko-podnebnim načrtom ustvaril podlago za formalne postopke za izgradnjo jedrskega reaktorja, vključno z energetskim dovoljenjem”.
Moti jih, da je vlada pravno podlago za gradnjo nove nuklearke v dokument umestila po javni razpravi. Opozarjajo, da vladna stran pri sprejemanju strategije ravna podobno kot pri sprejemanju novele zakona o vodah, ki so jo v nedeljo državljani odločno zavrnili na referendumu.
Bi morali o NEK 2 odločati na referendumu?
V koaliciji so prepričani, da je drugi blok NEK edina realna možnost za zanesljivo oskrbo z energijo. V strankah leve in levosredinske opozicije ne nasprotujejo gradnji drugega bloka, a pravijo, da je o tem treba izvesti široko razpravo.
“To ni primeren način za odločanje o tako pomembnem vprašanju. O tem ne more odločiti 45 poslancev s preglasovanjem, ampak ljudje na referendumu,” je opozoril poslanec Dejan Židan iz SD.
Boris Doblekar iz SDS je opozoril, da je elektrike že zdaj premalo. “Dogaja se, da mladi želijo zgraditi hišo v domači vasi in ne dobijo soglasja elektra, da bi se lahko priklopili na omrežje. Kam pa naj se priklopijo? Povejte mi, kje naj dobimo električno energijo? Ko želimo delati vetrne elektrarne, je vse narobe. Ko želimo graditi hidroelektrarne, je vse narobe. Samo v Sloveniji, v drugih evropskih državah pa ne.”
Podobno stališče ima tudi Aleksander Reberšek iz NSi: “Ne bi imeli jedrske energije, ker se lahko zgodi Černobil, ne bi imeli termoelektrarne, ker onesnažuje zrak, ne bi imeli hidroelektrarne, ker uničuje rečno življenje, in ne bi imeli vetrnih elektrarn, ker pobijajo ptice, sončne elektrarne pa so samo za podnevi. Ampak bognedaj, da zmanjka elektrike, vsi v luft in vik in krik. Zato predlagam, da na kolesa namontiramo generatorje, ker tako radi kolesarimo. Ob petkih bo še viška energije.”
Slovenija ima realno dve možnosti, kako bistveno zmanjšati izpuste in hkrati ohraniti zanesljivo oskrbo z električno energijo. Prva je še en blok jedrske elektrarne, druga pa možnost uporabe sintetičnega plina in obnovljivih virov energije.
Edvard Paulič iz LMŠ je v razpravi povedal, da “je scenarij jedrske energije bistveno bolj razdelan. V izogib kasnejšim nejasnostim in dvomom bi morali v enaki meri razdelati tudi drugega in vse ostale.”
Tudi tiste okoljevarstvene organizacije, ki jedrski energiji ne nasprotujejo, opozarjajo, da mora biti razprava o tako pomembnem vprašanju široka, vključujoča in strokovna. Ne le zaradi okoljskih, ampak tudi zaradi finančnih vidikov tega vprašanja. Za zdaj gredo ocene o strošku gradnje NEK 2 od pet do 12 milijard evrov, vprašljiva pa je tudi njena dolgoročna ekonomska upravičenost.
Premalo ambiciozno
Resolucija o dolgoročni podnebni strategiji sledi zavezam leta 2015 sprejetega pariškega sporazuma o omejitvi globalnega segrevanja pod 2 °C glede na predindustrijsko dobo.
Resolucija predvideva podnebno nevtralnost do leta 2050. Okoljevarstvene organizacije opozarjajo, da je neambiciozna, ne odgovarja na ključna strateška vprašanja in da ne predvideva bistvenih sprememb do leta 2030, torej v obdobju, ki je ključno, če želimo glede podnebnih sprememb resno ukrepati.
Da je dokument premalo ambiciozen, pravijo tudi nekateri opozicijski poslanci. “Pričakovali smo, da bo del dokumenta tudi razglasitev podnebne krize in da ima reševanje te krize prednost povsod, kot so to storile številne države in k čemur je pozval tudi generalni sekretar OZN, a vladajoči v tem dokumentu tega niste zmogli,” je v razpravi povedal Dejan Židan iz SD.
Luka Mesec iz Levice pa je prepričan celo, da je resolucija neustavna, “ker nepravično mnogo večje breme nalaga naslednjim generacijam, kot jih zadaja naši.”
Dokument ključne ukrepe za razogljičenje postavlja v prihodnost po letu 2030. V prometu na primer predvideva do leta 2030 celo rast izpustov za 12 odstotkov, nato pa do leta 2050 zmanjšanje teh izpustov za 99 odstotkov.
Nasprotno, da so cilji podnebne strategije zelo ambiciozni, je povedal poslanec SNS Dušan Šiško. “Cilj republike Slovenije je, da do leta 2050 oziroma čez približno 30 let, ko marsikoga med nami več tukaj ne bo, doseže podnebno nevtralnost. Ali je slednje realno pričakovati ali ne, bo pokazal čas.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!