Menu Item
Najverjetneje je edina pesem, ki jo v Sloveniji znamo zapeti vsi. Odmeva v koncertnih dvoranah in s stadionskih tribun, poleg zastave in grba pa je eden od glavnih simbolov države. Deležna je kritik, da je premalo patriotska in da bi jo bilo treba zamenjati, a se že več kot sto let z njo poistovetijo generacije. Kako smo si v bogati zakladnici slovenske lirike in glasbe izbrali svojo himno in zakaj ravno Zdravljico?
V času, ko je bilo slovensko ozemlje v okviru nemškega cesarstva in Avstro-Ogrske, so naši predniki prepevali himne teh držav. Kot je na spletni strani projekta Slovenija 30 let skozi kritične oči zapisal zgodovinar in profesor na ljubljanski filozofski fakulteti Božo Repe, se je v času nacionalnih gibanj in panslavizma po letu 1848 med Slovenci razširila neuradna himna slovaškega pesnika Samuela Tomašika Hej Slovani. Različice in prevodi izvirnika so zakrožili med slovanskimi narodi in po drugi svetovni vojni je ta pesem postala tudi himna socialistične Jugoslavije.
Kot piše Repe, so Slovenci nato v šestdesetih letih 19. stoletja za svojo (neuradno) himno vzeli pesem Naprej zastava slave pesnika Simona Jenka v uglasbitvi Davorina Jenka. Ta je kot neuradna slovenska himna nato ostala vse do leta 1990. Ob nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter kasnejše Kraljevine Jugoslavije so prvo kitico te neuradne slovenske himne poleg delčka hrvaške in srbske himne vključili v skupno himno kraljevine. Kot piše Repe, se je Zdravljica Franceta Prešerna v uglasbitvi Stanka Premrla opazneje pojavila med prvo svetovno vojno.
Po drugi svetovni vojni je kot slovenska himna ostala Naprej zastava slave, na ravni Jugoslavije pa Hej Slovani. A so obe spremljali zakonodajni zapleti, zaradi česar sta dolgo časa veljali za začasni himni. Hej Slovani je bila kot uradna himna Jugoslavije v ustavi razglašena šele leta 1988, medtem ko Naprej zastava slave niso nikoli razglasili za uradno himno Socialistične republike (SR) Slovenije.
Ob številnih poskusih za uzakonitev in razglasitev himne SR Slovenije se je poleg omenjene Jenkove pesmi kot predlog pojavila tudi Zdravljica v Premrlovi uglasbitvi. Kot piše Repe, so jo leta 1975 zaradi pomislekov izvajalcev o težki izvedbi skladbe zavrnili. SR Slovenija je uradno himno dokončno dobila tik pred osamosvojitvijo. Skupščina je septembra leta 1989 sprejela in razglasila amandmaje k slovenski ustavi, v katerih je določila tudi, da je himna SR Slovenije Zdravljica. 29. marca 1990 so sprejeli še zakon, v katerem so določili, da je besedilo himne sedma kitica Prešernove pesmi, melodija pa zborovska istoimenska skladba skladatelja Premrla. Zdravljico so kot himno Republike Slovenije vpisali tudi v ustavo, sprejeto 23. decembra leta 1991.
Posebnost, ki Zdravljico loči od drugih himn
Sedma kitica Zdravljice je uradna himna postala skoraj stoletje in pol po njeni objavi. Status neformalne himne je sicer imela že dolgo pred tem, čeprav je Prešeren ni napisal kot himno. Če jo primerjamo s himnami nekaterih drugih držav, opazimo, da je besedilo dosti bolj miroljubno in omenja tudi druge narode. Kot pravi literarni zgodovinar Marijan Dović, je bila za himno izbrana v specifičnem času razpada Jugoslavije, ko je bila Slovenija v miroljubnem položaju in si je želela mirno pot v samostojnost.
V prvotni različici Zdravljice je bila tudi kitica z bolj bojevito in nacionalistično vsebino. Pesnik je v njej dekletom na srce položil, da naj se ne poročajo z Nemci. Kitica objave ni doživela, saj je vmes posegla cenzura, razlaga Dović.
“Za 20. ali 21. stoletje se mi taka himna zdi boljša izbira kot pa militantni nacionalizem 19. stoletja. Če bi Slovenci dobili svojo državo 100 let prej, bi imeli drugačno himno,” pove Dović, ki se mu zdi izbira kitice s poudarkom na internacionalnosti logična. “Pri nekaterih drugih narodih obstajajo dosti bolj patriotske, bojevite in nacionalistične himne. Tega pri Prešernu ne bomo našli, saj je presegel raven militantnega nacionalizma,” je pojasnil.
Kljub internacionalni noti pa Dović opozarja, da ne bi mogli trditi, da Zdravljica kot celota ni domoljubna pesem. “Je izrazito domoljubna in patriotska pesem, še posebej, če gledamo posamezne kitice. Celotna dramaturgija pesmi pa je zgrajena tako, da preseže nacionalizem in nas pripelje na neko raven, kjer ta ni več tako pomemben, ampak so bolj pomembne druge vrednote. Na primer bratstvo med narodi in ideali francoske revolucije, ki jih je Prešeren občudoval,” izpostavi literarni zgodovinar.
Kot pravi, je pesnik v Zdravljici naredil odmik od prevladujočega trenda in v njej ni omenjal Habsburške monarhije ali lojalnosti do nje. “V predmarčni dobi smo že imeli neko slovensko narodno gibanje, skoraj nihče pa si ni predstavljal prihodnosti Slovencev, ki ne bi bila odvisna od avstrijske monarhije,” izpostavi Dović.
Pomen Prešernovih pesmi razkrivajo tudi njihove uglasbitve. Kot je v znanstveni reviji De musica disserenda zapisala muzikologinja Nataša Cigoj Krstulović, so kvantitativno in kvalitativno presegle uglasbitve besedil drugih ustvarjalcev, po njih pa so posegali predvsem umetniško občutljivejši ustvarjalci. V tem naboru je bila tudi Zdravljica, ki je doživela več uglasbitev, najbolj prepoznavna pa je različica primorskega duhovnika in skladatelja Stanka Premrla, ki je bila objavljena leta 1906.
Od vedre napitnice in zborovskega “železa” do simbola Slovencev
Kot piše Cigoj Krstulović, je skladba spodbudila drugačno domoljubje kot Jenkova Naprej zastava slave, ki je bila takrat tudi zelo priljubljena. “Namesto bojevitega zanosa so to nepretenciozno mladostno skladbo, ki jo je Premrl napisal v študentskih letih, spodbudili radostni občutki ljubezni do domače sončne in vinorodne vipavske pokrajine,” je zapisala.
Premrl ji je nadel naslov Zdravica, ki je enak prvotni Prešernovi različici naslova, in s tem nakazal, da gre za napitnico in družbeno pesem, namenjeno pevskemu omizju. “Vedro razpoloženje skladbe je Premrl v izvirniku označil z interpretativno oznako ‘čvrsto in veselo’,” izpostavlja muzikologinja. Pomenljiv je tudi izbor kitic, saj je skladatelj iz Podnanosa izbral prvo, drugo in peto kitico Prešernove pesmi, ki najbolj slavijo veselje, vino, žensko lepoto in prijateljstvo.
Premrlova uglasbitev je prvo javno izvedbo doživela šele dobrih deset let kasneje v ljubljanski dvorani Hotela Union in bila sprejeta z navdušenjem, piše Cigoj Krstulović. Skladba se je zasidrala v pevski svet in postala del “železnega repertoarja” slovenskih zborov. Trem kiticam Zdravljice, ki jih je v uglasbitvi izbral Premrl, pa so začeli spontano dodajati sedmo kitico. Tako je bila leta 1921 ob drugi objavi skladbe dodana drugim trem.
V taki obliki so Zdravljico izvajali ob vsakoletnem kulturnem prazniku in podelitvah Prešernovih nagrad, kjer so jo navzoči poslušali stoje in jo tako povzdignili v svojo himno, piše Cigoj Krstulović. “Simbolizirala je ne le slovensko kulturno, ampak tudi nacionalno zavest. Šele takrat se je začela prava zgodovina Zdravljice, slovenske himne, ki je bila za himno spontano sprejeta, še preden je bila institucionalizirana,” je zapisala muzikologinja.
Tudi ona je v znanstvenem članku ob stoletnici nastanka Premrlove uglasbitve poudarila, da skladatelj ni ustvarjal z namenom, da bi skladba postala himna. Kot je izpostavila muzikologinja, melodije himn v počasnem tempu in svečanega značaja po navadi slavijo vladarja, koračnice izražajo poziv na boj, spevne melodije himn pa navadno opevajo lepote dežele. Slovenske himne po njenem mnenju v te okvire ne moremo uvrstiti. Je pa pri Zdravljici prepoznala za himne značilno preprostost in izrazitost melodije, ki pomagata, da si jo zapomni širši krog ljudi. “Melodija Premrlove skladbe je preprosta, neposredna, navdušujoča in značajsko primerna žanru, ki mu je bila namenjena,” je zapisala Cigoj Krstulović.
Po njenih besedah se s himno slovenski narod identificira, prav tako pa se je vtisnila v njegov zgodovinski spomin. “Himna obuja vse tisto, za kar si je slovenski narod prizadeval že od začetkov narodnega prebujenja, po drugi strani pa tako po literarni kot po glasbeni plati oživlja narodov kolektivni spomin in občutke, njegovo zgodovino in značaj,” je navedla muzikologinja, ki je prepričana, da sprejemanje Zdravljice kaže, da je postala in ostala literarni, glasbeni in politični simbol Slovencev.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje