Režiser Žiga Virc in scenaristka Iza Strehar ste se skupaj z ekipo odločila poiskati še nikoli videne domače videoposnetke iz obdobja osamosvajanja in jih zapakirati v dokumentarni film Poletje '91, ki je v četrtek v Ljubljani doživel kinopremiero.
Film je sestavljen iz domačih posnetkov ter arhivov lokalnih televizij in neodvisnih snemalcev, ki jih je filmski ekipi uspelo pridobiti z obsežno iskalno akcijo in pozivom ljudem na družbenih omrežjih, naj pobrskajo po svojih podstrešjih.
Gre za kolaž dolgo pozabljenega videomateriala, rešenega pred propadom. Brez naracije, brez dodatnih obrazložitev, a z izdelanim dramaturškim lokom. Cilj je bil, kot pravita Virc in Strehar, ujeti duh tistega časa, odmisliti politiko in pokazati, kako so desetdnevno vojno dojemali običajni ljudje.
Žiga Virc in Iza Strehar (Foto: Uroš Kokol/N1)
Vidimo lahko, kako pripadniki Teritorialne obrambe kuhajo golaž, kako jim poveljnik s cigareto v ustih razlaga osnove rokovanja z orožjem in kako častniki JLA ljudi na barikadah prepričujejo, da želijo zgolj očistiti cesto.
Vidimo pa tudi, kako deček po imenu Ištvan praznuje rojstni dan in kako ljudje med preplahom za zračni napad posedajo pred zakloniščem, namesto da bi se skrivali na varnem.
“Pri teh posnetkih se pokaže, da življenje piše bolj zanimive zgodbe, kot bi si jih lahko zamislil filmar”
Uspelo vam je narediti film o osamosvojitvi Slovenije, v katerem se niti enkrat ne pojavi Janez Janša. Načrtno?
Iza Strehar: Da, to je bilo načrtno. Osamosvojitev je stvar naroda in ne zasebna zadeva nekaj politikov.
Žiga Virc: Dejansko smo pri snovanju filma najprej zelo namensko pregledali, kaj je bilo do danes že narejenega v zvezi z osamosvojitvijo in predvsem, kaj še ni bilo narejenega.
Dve zadevi sta še manjkali – en res dober poglobljen igrani film in dokumentarni film, ki bi predstavil malo drugačen pogled na dogajanje v tistem času, predvsem pa občutek, atmosfero tistega časa. Mislim, da smo z našim filmom vsaj delno zapolnili to drugo vrzel.
Želel sem narediti film (napovednik je v spodnjem videu), ki bi ga v smislu brezčasnosti lahko tudi čez 10 ali 20 let pokazal komurkoli, ki bi ga zanimalo, kako so zadeve takrat izgledale, kako so ljudje doživljali tisto obdobje.
Eden od vaju je bil ob osamosvojitvi star štiri leta, eden se sploh še ni rodil. Menite, da je bila to pri nastajanju tega filma slabost ali prednost’?
Žiga Virc: Saj veste, če bi bilo nujno, da je režiser doživel obdobje, o katerem ustvarja film, nikoli ne bi imeli filmov o dinozavrih, rimskih časih, srednjem veku itd. Je pa nujno, da se v takem primeru poglobiš v tematiko in jo natančno raziščeš, da dobiš občutek.
Iz tistega časa, star sem bil štiri leta, se spomnim samo odhoda v zaklonišče ob sireni za zračni napad. Zato mi je tudi najljubši tisti del filma s posnetki iz zaklonišča.
Pri teh posnetkih se tudi pokaže, da življenje piše bolj zanimive zgodbe, kot bi si jih lahko zamislil filmar sam. Če bi brez uvida v dejansko dogajanje delali igrani film, bi verjetno v zaklonišču prikazovali dramo, prestrašene in zaskrbljene obraze.
V resnici pa večina ljudi niti ni verjela, da se bo zgodilo kaj hudega. Nekateri so peli in igrali kitaro, nekateri so pred vhodom v zaklonišče na svežem zraku kadili in se družili. Večina pa je najbrž strah samo dobro skrivala.
Iza Strehar: Kot ustvarjalec, kot filmar se tako ali tako skušaš distancirati od lastnih predstav in na zadevo pogledati s svežimi in nevtralnimi očmi. Tematika me zelo zanima, ker sem o osamosvojitveni vojni vedno samo poslušala in precej dolgo tudi nisem vedela, kako je bila ta vojna v resnici videti.
V osnovni šoli sem si jo predstavljala mnogo bolj stereotipno, kot vsesplošni spopad iz kakšnih vojnih filmov. Niti vedela nisem, da so se teritorialci borili na slovenski strani, prepričana sem bila, da je bila to pač ena od enot JLA.
Ne v osnovni ne v srednji šoli nam tega niso razložili, ker je to še vedno dojeto bolj kot politika kakor zgodovina. Ko sem se v zadnjem času pogovarjala s sošolci iz srednje šole, so me vsi prosili, naj jim povem, kdaj si bodo film lahko ogledali, ker bi radi vedeli več o osamosvojitveni vojni.
Prizor iz filma Poletje ’91 (Foto: Studio Virc)
Ustvarjalni tandem
Iza Strehar je scenaristka in dramatičarka, ki se je med drugim podpisala pod scenarij za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Njena dramska dela so že uprizorili v Mestnem gledališču Ljubljanskem in Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
Iza Strehar (foto: Uroš Kokol)
Žiga Virc je med drugim avtor igrano-dokumentarnega filma Houston, imamo problem!, v katerem je špekuliral o obstoju jugoslovanskega vesoljskega programa, in pa kratkega igranega filma Trst je naš!, s katerim je, zahvaljujoč bombastičnemu napovedniku, na noge še pred premiero dvignil dobršen del Italije.
Žiga Virc (foto: Uroš Kokol)
Virc in Strehar sta tandem, ki v zadnjem času sodeluje pri številnih projektih. Trenutno na festivalsko premiero čaka njun prvi skupni igrani celovečerni film Poslednji heroj, zgodba o boju potomca partizana z nemško trgovsko verigo in škodljivem vplivu obsedenosti s polpreteklo zgodovino na mlajšo generacijo. Par sta tudi v zasebnem življenju.
Iza Strehar: Rekla bi, da je bilo kar napeto, vendar ne za vse ljudi enako. Ko sem se o tem pogovarjala s starši, ki so takrat živeli na Izlakah, so prve dni vojne, ko je bilo na območju še mirno, normalno hodili v službo, ko so začela letala obstreljevati oddajnik na Kumu, pa je postalo bolj nemirno.
To smo hoteli prikazati tudi v filmu. Ponekod je šlo za resne in tudi krvave spopade, drugi pa so v tem času praznovali rojstne dneve ali šli na počitnice. Vojna se ni dotaknila vseh kotičkov države.
Žiga Virc: Raziskovanje arhivov prinese zanimiv in kompleksen pogled na sentiment tistega časa. Ko se tak konflikt začne, zares nihče ne pričakuje, da bo to trajalo dalj časa. In zato se tudi življenje v tistem trenutku ne ustavi. Končevalo se je šolsko leto, otroci so se veselili počitnic, na njivi je bilo treba delati. Tudi če se je mimo pripeljal kakšen oklepnik.
Na enem najbolj ikoničnih posnetkov iz časa osamosvojitvene vojne vojak JLA na vprašanje, kaj se dogaja, izjavi: “Oni kao hoče da se otcepljuju, a mi jim kao nedamo.” (na spodnjem videu) V vašem filmu je po mojem mnenju podobno ikoničen posnetek fanta, ki je prišel kljub sireni za zračni napad poškropit jablane ob domači hiši, ki je stala v bližini skladišča orožja.
Iza Strehar: To je vsekakor eden mojih najljubših posnetkov, ker prikazuje točno to, o čemer govorimo. Da se življenje kljub vojni ne ustavi.
Med posnetki, ki smo jih nabrali, pa jih na koncu nismo vključili v film, so tudi pogovori z vojaki JLA. Eden od njih pove, da ima ženo Slovenko. Na vprašanje, kakšno je stanje doma, odgovori, češ saj je vse v redu.
Specifika slovenske osamosvojitvene vojne je, da ni bilo prisotnega sovraštva med narodi, zaradi česar je bilo veliko ljudi zmedenih. Jugoslovanski vojaki niso zares hoteli napadati Slovenije, številni so imeli tukaj otroke in družine. Tudi Slovenci niso želeli vojakom nič žalega, samo odcepiti smo se hoteli.
Žiga Virc: Med vojaki JLA je bilo tudi ogromno Slovencev. Šlo je za izjemno kompleksno situacijo, ki se starejšim morda zdi samoumevna, za predstavnike mlajših generacij pa je težko razumljiva. Najlaže razumljive so vojne dveh nasprotnih strani. Izraelci proti Palestincem, Rusi proti Ukrajincem … V slovenskem primeru pa so bile razmere bolj zapletene.
Iz dokumentarnega gradiva je včasih že težko razbrati, kdo je kdo. Imate jugoslovanske vojake, ki govorijo slovensko. Imate policijo, imate teritorialce, med katerimi so nekateri nosili kar jugoslovanske uniforme, na katerih so zgolj zamenjali našitke.
Že samo o sestrelitvi Tonija Merlaka bi lahko naredili dokumentarec v desetih delih, tako kompleksni so bili odnosi.
Film je nastal v manj kot pol leta
Pred dvema letoma, ko smo se kot država pripravljali na obeležitev 30. obletnice razglasitve slovenske neodvisnosti in desetdnevne vojne, je Slovenski filmski center objavil razpis za pet dokumentarnih filmov v počastitev okrogle obletnice “razglasitve in obrambe samostojne Republike Slovenije”.
Avtorji so imeli za dokončanje celovečernih dokumentarcev na voljo manj kot pol leta. Tako je nastal tudi film Poletje ’91.
Prizor posvetitve novomašnika, medtem ko nad Slovenijo že letijo vojaška letala
Kot pravita, se življenje med desetdnevno vojno ni ustavilo. Nedavno je veliko prahu dvignil Sašo Hribar z izjavo, da v Sloveniji ni bilo osamosvojitvene vojne, da je šlo “zgolj” za agresijo. Bi lahko rekli, da posnetki v vašem filmu temu do neke mere pritrjujejo? Da v Sloveniji ni bilo prave vojne?
Žiga Virc: Ne. Preden smo se lotili Poletja ’91, smo za RTV Slovenija naredili dokumentarni film Nov dan, film o svojcih ljudi, ki so padli med osamosvojitveno vojno. Ko se enkrat pogovarjaš z ljudmi, ki so takrat izgubili svoje očete, ne boš nikoli več rekel, da ni bilo vojne.
Iza Strehar: Saj je tudi v Poletju ’91 to jasno. Ko vidiš trupla, je konec smeha.
Žiga Virc: Nekomu, ki je v konfliktu izgubil partnerja, očeta, prijatelja, je precej vseeno, ali je v tem konfliktu umrl eden ali pa jih je umrlo tisoč.
Film smo sestavljali filigransko, s pinceto, ravno zato, da smo lahko pokazali tako dogajanje v ozadju, kjer je življenje teklo dalje, kot tudi v ospredju, kjer se je za mnoge ustavilo.
Zelo mi je všeč prizor posvetitve novomašnika, medtem ko nad Slovenijo že letijo vojaška letala. Pokažemo pa tudi, kaj so ta letala povzročila. Bolj nas je sicer zanimalo dogajanje v ozadju, a ne na račun tega, da bi zmanjševali pomen dogajanja v ospredju.
Barikade na Celovški cesti v Ljubljani (Foto: Stane Klemenc/BOBO)
Posnetki na VHS-kasetah imajo življenjsko dobo med 30 in 40 let
Je pošteno reči, da ste številne posnetke, ki jih lahko vidimo v filmu, rešili pred propadom?
Žiga Virc: Da, vsekakor. Ob iskanju posnetkov smo preverjali, koliko časa posnetki na VHS-kasetah zdržijo. Izkaže se, da imajo življenjsko dobo med 30 in 40 let, odvisno tudi od tega, kako so shranjene. Shranjene pa seveda večinoma niso v idealnih pogojih, temveč v kleteh in na podstrešjih, kjer je veliko nihanj temperature in vlažnosti.
Nekaj materiala, ki smo ga dobili, je že bilo deloma uničenega. Nekaj smo ga lahko rešili in naredili mini “zakladnico” teh arhivov, nismo pa mogli presnemavati vseh ur in dnevov posnetkov. To bi zahtevalo bolj organizirano in finančno podprto operacijo. Upam pa, da bo naše delo lahko služilo tudi kot nekakšen arhiv tistega časa.
Si predstavljate, koliko materiala v obliki “domačih” videov bi imeli na voljo, če bi se desetdnevna vojna odvila danes, ko ima praktično vsak v žepu kamero?
Žiga Virc: Zelo sem vesel, da tega materiala ni na voljo (smeh).
Iza Strehar: Ko smo gledali posnetke iz 90. let, smo pravzaprav ugotovili, da takšnega materiala, kot je nastajal takrat, danes pravzaprav nimamo več. Ni več strica, ki pride na tvoj rojstni dan s kamero in med snemanjem razlaga: danes ima Iza rojstni dan, vsi smo zbrani, mama je spekla torto …
Tega danes ni več! Dejansko smo začeli precej bolj izbirati priložnosti za snemanje, prizori pa so vse večkrat do neke mere zaigrani in tudi režirani. Materiala bi bilo sicer v današnjem času bistveno več, a bi bil slabši, manj pristen.
Žiga Virc: Ja, o tem smo veliko razmišljali. Kdor je imel v tistem času kamero, se je resno zavzel za vsako stvar, za vsak posnetek, ki bi se nam danes zdel banalen. Snemanja vsake stvari so se lotili tako rekoč profesionalno. Najprej posnetek v totalu, potem nekaj obrazov od blizu, središče dogajanja … Kamere so bile takrat še drage in razmeroma težko dostopne, kdor si jo je omislil, je snemanje vzel kot resen hobi.
Iza Strehar: Ko sva pisala scenarij, sva razmišljala, kako dobro bi bilo, če bi nekdo snemal neki dogodek, nato pa kamero obrnil na koledar, s katerega bi bilo razvidno, da gre za leto 1991. In dejansko smo dobili tak posnetek! Na poroki se kamera naenkrat obrne h koledarju. Ker se je zdelo snemalcu to takrat pomembno. Danes na to ne bi nihče več pomislil.
Bila je večja družbena sproščenost
Ste ob nastajanju filma postali nostalgični?
Žiga Virc: Kar sem jaz opazil, je neka večja družbena sproščenost, seveda izven vojnega časa. Eden od posnetkov, ki jih na koncu nismo vključili v film, prikazuje ekshibicijsko nogometno tekmo politikov, ki se dogaja kako leto po vojni. Uradni napovedovalec si je igralce, vključno z Janezom Janšo, pošteno “privoščil”, resno se je delal norca iz njih, pa se nihče ni preveč razburjal. Ta večja “sproščenost” bi bila po mojem danes zelo dobrodošla in bi povzročala manj trenj.
Iza Strehar: Ne pogrešam seksizma, ki je bil še mnogo bolj prisoten v 90., kot je razvidno tudi z nekaterih posnetkov v filmu. Se pa strinjam, da so bile nekatere stvari včasih bolj “na izi”.
Foto: Uroš Kokol/N1
Meni je v oči padlo kajenje v vseh mogočih situacijah. Odrasli kadijo na otroških rojstnih dnevih, poveljnik enote Teritorialne obrambe kadi med dajanjem navodil za rokovanje z orožjem …
Iza Strehar: Imeli smo tudi posnetke, na katerih ljudje kadijo tik ob dojenčkih, posnetek, na katerih se dojenček igra s škatlico cigaret, a nismo dobili dovoljenja za objavo.
Žiga Virc: Pri nastajanju tega filma je bil v ozadju velik projekt ne samo pridobiti in pregledati vse te posnetke, temveč nato tudi poskušati stopiti v stik z ljudmi, ki so na posnetkih prikazani, in jih vprašati, ali lahko te posnetke uporabimo v filmu. Predvsem za kakšne bolj kočljive prizore je bilo to nujno.
Hej, brigade! … “Kdo jim lahko to odvzame? Jaz ne, vi ne.”
Proti koncu filma, ko je oboroženih spopadov konec, vidimo prizor, ko četa teritorialcev zapoje pesem Hej, brigade!. Vem za precej ljudi, ki bodo to vzeli kot provokacijo.
Žiga Virc: Nekaj moramo vedeti: teritorialci so bili na fronti, po koncu vojne pa so se odločili, da bodo zapeli Hej, brigade!. Kdo jim lahko to odvzame? Jaz ne, vi ne. To je edini odgovor, ki ga lahko dam. Posnetka nismo na noben način spreminjali, potvarjali.
Vprašanje pri tem prizoru je po mojem, kaj se zgodi, ko iz nekega konteksta umakneš politično konotacijo. Dobiš srčne ljudi, ki hočejo ubrano zapeti: “… na Slovenskem smo mi gospodar.” In to ob spremljavi harmonike.
Bi rekla, da je Poletje ’91 domoljubni film?
Iza Strehar: Ne.
Žiga Virc: Mislim, da je iskren. In skozi to iskrenost pride na plan domoljubje ljudi iz tistega obdobja.
Na začetku ste omenili, da bi Slovenija potrebovala dober igrani film o osamosvojitveni vojni. Imata tudi že narejen osnutek scenarija.
Iza Strehar: Dejansko je pripravo tega scenarija financirala država.
Žiga Virc: Samo pripravo scenarija, ne pa dejanskega filma. Šlo je razpis Slovenskega filmskega centra za razvoj scenarija na temo osamosvojitve. Nato smo vsi pričakovali tudi objavo razpisa za realizacijo tega scenarija, objavili pa so razpis za dokumentarne filme. Naš je eden od njih.
Iza Strehar: Če se pogovarjamo o igranem filmu, je zelo težko dobiti denar za realizacijo takega projekta. Pri taki vsebini lahko denar zagotovi samo Slovenija, ni neke možnosti za koprodukcijo z drugimi državami.
Žiga Virc: Pri financiranju filmske produkcije v Sloveniji je problematično, da se pri državnem financiranju predvideva, da bi vsak film dobil tudi neko koprodukcijo. Ravno zdaj končujemo celovečerni igrani film Poslednji heroj, ki je slovensko-grško-hrvaška koprodukcija.
Slovenska osamosvojitvena vojna pa je tako rekoč stvar narodne identitete in kot taka ni toliko zanimiva za druge narode.
Foto: Bobo
… Bilo bi na ravni zgodovinskih spektaklov, spremenile so se celo črte na cestah
Kakšna pa je vsebina scenarija za film o osamosvojitveni vojni, ki sta si ga zamislila?
Iza Strehar: Glavni liki so novinar RTV, zdravnica iz kliničnega centra in slovenski vojak v kasarni JLA, katerih zgodbe se nato prepletejo. Gre za film, ki bi bil danes velik finančni zalogaj, ker je treba ujeti duh in podobo 90. let. Scenografija in kostumografija bi bili velik izziv.
Žiga Virc: Slovenija je imela vsaj deset let po vojni priložnost za dokaj malo denarja narediti dober film o osamosvojitvi, ker spremembe načina oblačenja in okolja vseeno niso bile tako hitre. Danes so denimo avtomobili iz tistega časa že eksotika, cela 90. leta pa so se še vozili po cestah.
Po 30 letih pa ni več artefakta, ki ga lahko samo vzameš s police in uporabiš v filmu. Praktično noben detajl ni več enak. Že recimo ceste so včasih imele ob robu rumene črte, ne belih.
Če bi danes želeli posneti prepričljiv prizor z avtoceste z začetka 90. let, bi bil zagotoviti dovolj starih avtomobilov in tovornjakov ogromen projekt, skoraj že na ravni zgodovinskih filmskih spektaklov, ki so postavljeni v čas rimskega imperija.
Koliko zamisli za scenarije v Sloveniji pade v vodo zaradi pomanjkanja denarja, še preden se razvijejo? Si velikokrat rečete: “Super ideja, ampak ni realno, da naberemo dovolj denarja.”
Žiga Virc: Ne bi niti rekel, da je to slovenska specifika. Tudi v svetovnem merilu se to pogosto dogaja. Tudi v ZDA napišejo milijone scenarijev, ki jih nikoli nihče ne posname.
Iza Strehar: No, tam imajo vsaj nekaj možnosti, da jim vseeno uspe zgraditi finančno konstrukcijo. Mi pa se zelo dobro zavedamo, da po trenutnih pravilih ne moremo posneti filma s proračunom, višjim od dveh milijonov evrov.
Največji znesek, ki ga lahko dobiš od Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenija, je skupaj približno milijon evrov. Vložek koprodukcije pa ne sme presegati tega osnovnega zneska. Če bi razmišljal, da bi denimo naredil film o srednjem veku, o sežiganju čarovnic, lahko kar pozabiš.
forto: Uroš Kokol
“Najbolj bi me zanimal zamolčani del športa”
Nedavno se je praktično sam napisal scenarij za slovenski herojski športni film. Govorim o zmagi Primoža Rogliča na Dirki po Italiji. Se je tudi pri vama posvetila kakšna lučka?
Iza Strehar: Midva nisva največja entuziasta profesionalnega športa (smeh).
Žiga Virc: Šport se mi zdi zanimiv, ker ga dojemamo disproporcionalno glede na ostale gradnike nacionalne identitete. Včasih mi je na neki način bolj strašljiv kot pa zanimiv. Gre za eno od stvari v družbi, ki se jih prikazuje izključno samo v pozitivni luči.
Vsi vidiki družbe imajo praviloma tako pozitivne kot negativne strani. Super je, da imamo elektriko, a kaj bomo naredili z jedrskimi odpadki. Super je, da imamo široke ceste, ampak to pomeni več prometa in več izpustov toplogrednih plinov.
Ko pridemo do športa, pa ta dihotomija izpuhti. Če bi se sam lotil športne tematike, bi me najbolj zanimal tisti zamolčani del. Ne vem, ali sem pravi izbor za film o športnem junaštvu. Preveč bi me vleklo pokazati temne plati. Morda bi pa ravno zaradi tega nastal dober film, samo najbrž ne bi bil herojski.
Iz našega arhiva:”Posebna vrsta emancipacije, ki jo je ustvarila Iza Strehar”
Preberite še naš intervju z naslovom “BIti prasica je ene vrste svoboda”. V njem smo se lani pogovarjali z režiserko fima Prasica, slabšalni izraz za žensko Tijano Zinajić. Med drugim je govorila tudi o Izi Strehar. Tu je izsek iz intervjuja, kjer govori o njej:
Kako pomembna je za to, da je film Prasica takšen, kot je, Iza Strehar, ki je napisala scenarij?
Tijana Zinajić: Noro pomembna. Zelo sem si zapomnila, kaj je povedala, zakaj in kako je napisala ta scenarij. Da je štartala iz neke svoje osebne izkušnje, nekega obdobja. Da si je želela, da bi takrat lahko videla takšen film. Da bi ji olajšal stiske v trenutkih odraščanja in boja.
Znotraj teksta je Strehar postavila takšne vrhunske dialoge, za katere sem se jaz od začetka do konca borila, da ostanejo v filmu. Kot recimo tisto, ko se smejijo, ko nekdo reče, da je fafanje nespoštljivo do žensk. One se smejijo, ker: kaj boš ti meni govoril, kaj je nespoštljivo do žensk, me določamo, jaz določam, ali se mi zdi to nespoštljivo, jaz se bom sama odločala, ali bom fafala ali ne.
To je dvojni obrat. Moški hoče biti kot da uvideven do ženske, ampak na način, da ji spet podeljuje neko vlogo. In takšne male stvari, ki jih je v tem filmu polno, nekatere pa so žal tudi izpadle iz filma, so značilne prav za to posebno vrsto emancipacije, ki jo je ustvarila Iza Strehar.
Prizor iz filma Prasica, slabšalni izraz za žensko. Režija: Tijana Zinajič. Scenarij: Iza Strehar. (foto: MIloš Srdić)
