Skoraj 40 tisoč srn, 14 tisoč divjih prašičev, 8 tisoč jelenov in 2 tisoč gamsov lovci vsako leto uplenijo v slovenskih gozdovih. Divjačinsko meso naj bi bilo bolj zdravo od mesa rejenih živali, pa tudi bolj okolju prijazno. V Sloveniji imamo drugo največje podjetje za predelavo divjačine v Evropi. Toda kje so meje "gozdne živinoreje"?
Miha Krofel, sicer strokovnjak za velike zveri z oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete, se prehranjuje zgolj z mesom živali, ki jih upleni sam. Zanj in za njegovo družino zadostuje ena košuta ali dve srni oziroma dva gamsa na leto. “Nisem vegetarijanec, in če mora žival umreti, da jaz jem meso, se mi zdi najbolj pravično, da jo ubijem sam. Tako sem lahko prepričan, da je minimalno trpela, česar pri mesu iz trgovine ne moremo vedeti,” pravi Krofel.
Ob tem poudarja še, da divjad živi na naraven način in ni zaprta na majhnem prostoru kot v primeru intenzivne živinoreje. Divjačinsko meso naj bi bilo bolj zdravo od mesa rejenih živali, saj te pogosto krmijo z umetnimi krmili in zdravijo z antibiotiki, ki lahko ostanejo tudi v mesu.
Še en razlog za tovrstno prehranjevanje pa je ekološki in naravovarstveni. “Kmetijstvo, posebej živinoreja in pridelava krme zanjo, je globalno pomemben vidik, ki ogroža živalske vrste, ne želim prispevati k temu,” pojasnjuje Krofel.
Med divjad štejemo prostoživeče sesalce in ptice, ki jih lahko lovimo. Običajno so to živali, katerih meso uporabljamo v prehrani. Med divjad ne štejemo živali, ki so zaščitene ter katerih odstrel je manjši in strogo reguliran, na primer medvedov, volkov in risov.
Meso iz gozdov
Gozd prekriva tri petine Slovenije, eno od njegovih bogastev pa je tudi divjad. V zadnjih tednih je veliko prahu dvignila odločba ministrstva za naravne vire in prostor, ki dovoljuje odvzem 230 rjavih medvedov iz narave, s čimer naj bi populacijo zmanjšali z okrog 1.100 na približno 800. V slovenskih gozdovih pa lovci po uradnih podatkih letno odstrelijo tudi 14 tisoč divjih prašičev, 40 tisoč srn, 8 tisoč jelenov, več kot 10 tisoč fazanov …
Po zakonu o divjadi in lovstvu del gozdnih območij upravljajo lovske družine, ki jim država podeli koncesijo. Drugi del, t. i. lovišča s posebnim namenom, upravlja Zavod za gozdove (ZGS). Upravljalci so zadolženi za gospodarjenje z divjadjo, odgovorni pa so tudi za škodo, ki jo ta povzroči na kmetijskih površinah.
Skupne uradne številke odvzetih živali so vidne v spodnji tabeli. Večino odvzema predstavlja odstrel, manjši delež pa povožene živali in drugi razlogi pogina.
Drugi v Evropi
Uplenjena divjad je last lovske družine oziroma zavoda za gozdove. Lovec, ki žival upleni, ima običajno prednost pri odkupu. Meso, ki ga ne porabijo sami, lovci prodajo odkupovalcem, v večini podjetju Nimrod iz Škofje Loke s 60 zaposlenimi, ki je celo drugi največji ponudnik divjačine v Evropi. Letno predela več kot 3 tisoč ton divjačinskega mesa iz uplenjene divjadi. Večino sicer odkupi iz tujine, predvsem Madžarske in Poljske. Skoraj 90 odstotkov mesa tudi proda na tuje trge.
Kot so nam sporočili, je Nimrod od slovenskih upravljalcev lovišč v letu 2022 odkupil 19.546 kosov divjadi v koži s skupno težo 511.170 kilogramov. Od tega je bilo 175 ton iz lovišč, ki jih upravlja ZGS, ostalo divjad pa je odkupil od lovskih družin.
Skupaj so v podjetju v Sloveniji odkupili 3.484 kosov jelenjadi, 1.614 divjih prašičev, 13.012 kosov srnjadi, 1.065 gamsov, 184 muflonov, 130 damjakov in 57 medvedov. “Odkup se iz leta v leto spreminja, odvisen je od realizacije planov in odkupnih cen,” pojasnjujejo v Nimrodu, ki odkupuje tudi divjad iz tujine, največ srn, jelenov in divjih prašičev. “Na odkup divjadi iz tujine je v zadnjih letih močno vplivala afriška prašičja kuga, saj je odkup iz določenih držav ali njihovih predelov prepovedan,” so še pojasnili.
Zdrave živali, zdravo meso
Divjačina velja za bolj zdravo od mesa iz intenzivne živinoreje. Slednje namreč lahko vsebuje sledi antibiotikov in drugih zdravil, s katerimi so zdravili živali, ki so – posebej tam, kjer na majhnem prostoru gojijo veliko število živali – bolj podvržene boleznim. Tudi krmila, na primer iz uvožene soje, lahko vsebujejo marsikaj, kar konča v mesu.
Toda računica ni tako preprosta. “Divja divjad (torej tista iz gozda, ne gojena, op. a.) ima v primerjavi z drugim mesom manj maščob in več železa,” pojasnjuje dr. Tomaž Polak s katedre za tehnologijo mesa in vrednotenje živil Biotehniške fakultete v Ljubljani. Ni pa nujno samo po sebi to meso bolj “zdravo” od mesa rejenih živali. “Težko je govoriti na splošno,” pravi Polak. “Tudi v naravo smo odvrgli marsikaj in jo onesnažili, vse to pa lahko konča v mesu divjih živali,” opozarja.
V eni od njihovih raziskav so ugotavljali, da divjačina še vedno vsebuje pesticide in PCB (poliklorirane bifenile). Ti so zelo toksični in so od sredine osemdesetih let prepovedani – a jih kljub temu najdemo v naravi. Polak potegne tudi vzporednico z ribami, kjer je raziskav več. “V raziskavi smo ugotovili, da je za človeško prehrano boljši gojeni brancin kot divji. Ker gojeni hitreje zraste do končne velikosti in je tako ob isti velikosti mlajši, vsebuje manj težkih kovin.” Če doma gojimo živali in jih dobro krmimo, bo njihovo meso zdravo, in obratno, pojasnjuje.
Do katere mere ekološko?
Divjačina je okolju bolj prijazna od mesa živali, ki jih načrtno gojimo za prehrano. Toda okoljska pravnica Senka Šifkovič iz Umanotere ob tem opozarja še na en vidik. Pravi, da tako pri upravljanju medveda kot divjadi lahko igra pomembno vlogo ekonomija. “Prostoživeče živali so naše skupno dobro. Postavlja pa se vprašanje, ali bi lahko število živali – ki, če je preveliko, povzročajo škodo – zmanjšali na drugačen način kot z odstrelom. Krmljenje živali je del upravljanja divjadi, če pa jih krmimo tudi zaradi povečanja števila živali, ki jih nato streljamo, bi lahko šlo za nekakšno prikrito ‘gozdno živinorejo’,” pravi.
Šifkovič pojasnjuje, da je živali treba upravljati tako, da je to v njihovo dobro, da imajo zagotovljene kakovostne življenjske pogoje, habitate in da je posebna pozornost namenjena tudi sobivanju s človekom. Ne bi pa smelo biti motivirano z ekonomskim vidikom. “Pretirano spodbujanje prehranjevanja z divjačinskim mesom bi lahko vodilo v to, da bi povpraševanje preseglo (naravno) ponudbo. Več gostiln bo prodajalo srnin golaž, bolj jih bodo krmili in streljali. To ni prava pot,” opozarja.
Poglejte še: N1 STUDIO: Zakaj so medvedi postali tako vroča politična tema?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje