Hitro pohištvo je tisto, ki je izdelano iz manj kakovostnih materialov, ni vzdržljivo in se hitro obrabi. Ker ga je težko popraviti ali predelati, običajno po le nekaj letih konča v smeteh. Pohištvena podjetja sicer vsa po vrsti zatrjujejo, da ne proizvajajo tako imenovanega hitrega pohištva. Raziskali smo, kaj lahko storimo z odsluženim pohištvom in kako mu lahko podaljšamo življenjsko dobo.
Sodobno življenje je v primerjavi z življenjem naših prednikov hitro. Marsikdo posega po hitri hrani in hitri modi, pa tudi po hitrem pohištvu.
Za hitro pohištvo običajno označujemo tisto, ki je izdelano iz manj kakovostnih materialov, kakršna je iverka, ali celo kartona in papirja, pa tudi plastike. Večinoma ga izdelujejo v državah s poceni delovno silo. Pogosto je hitro pohištvo narejeno po kosih, tako da ga kupec doma sestavi sam. Ker ni preveč vzdržljivo, tako pohištvo običajno “preživi” zgolj eno sestavljanje, če bi ga želeli razstaviti in preseliti, pa se hitro obrabi in razmaja. Običajno za hitro pohištvo označujejo tisto, ki zdrži od enega do petih let.
Glavni prednosti sta cena in privlačen dizajn. Njegov vzpon v zadnjih desetletjih je povezan tudi s tem, da ima manjši delež prebivalstva lastno nepremičnino. Ob negotovih stanovanjskih razmerah in pogostih selitvah iz enega najemniškega stanovanja v drugo je hitro pohištvo postalo zelo privlačno, saj lahko z njegovo pomočjo tudi v začasni namestitvi ustvarimo občutek doma.
Izbira hitrega pohištva namesto trajn(ostn)ega povzroča škodo okolju in ljudem. Z nakupom lahko podpiramo vprašljivo ravnanje z delavci v državah proizvodnje. Dodaten ogljični odtis nastaja ob njegovem prevozu na drug konec sveta, običajno od držav s poceni delovno silo do “zahodnih” trgov. Povečano povpraševanje po nizkocenovnem lesu v hitrem pohištvu prispeva h krčenju gozdov. Nekatere kemikalije, ki se uporabljajo za proizvodnjo, so potencialno zdravju škodljive. Ker za tovrstno pohištvo nismo odšteli veliko, nam ga ob selitvi, ko tudi njegov videz ni več prav bleščeč, ni žal zavreči, zato se povečuje količina odpadkov.
Foto: Profimedia
Prav to je del poslovnega modela njegovih proizvajalcev – kupi, porabi, zavrzi, pridi po novo, podobno kot pri hitri modi. Po podatkih ameriške agencije za varovanje okolja se je količina zavrženega pohištva od 60. let do danes povečala za šestkrat (število prebivalstva ZDA se je v tem obdobju podvojilo). Več kot tri četrtine ga konča na odlagališčih, ostalo pa v sežigu. Reciklira se ga po teh podatkih manj kot odstotek. V Sloveniji letno zavržemo 40.000 ton še uporabnih stvari, ki končajo v sežigalnicah in odlagališčih.
Masivno ali masovno?
“Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni,” pravi pregovor. Nizka cena je ključna prednost hitrega pohištva, a na dolgi rok se lahko bolj izplača, da za kakovostnejši kos odštejemo več, saj ga bomo imeli dlje. Medtem ko je hitro pohištvo težko popraviti ali predelati, ker samo od sebe začne razpadati, pa je drugače s pohištvom iz kakovostnih materialov.
Tega je mogoče obnoviti ali predelati, da bo bolj po našem okusu po več letih, desetletjih ali celo stoletjih uporabe, je dejala Alenka Nose, ki se s takimi obnovami – in ozaveščanjem – ukvarja pod blagovno znamko Reunica.
“Največkrat obnavljam pohištvo, ki je precej starejše od 100 let, večinoma skrinje in omare. Obnovila sem celo tako, staro 200 let,” je povedala za N1.
Največ takega masivnega pohištva so na našem ozemlju izdelali med letom 1910 in drugo svetovno vojno ter nato v letih po vojni. V 60. letih pa sta začeli v proizvodnji pohištva prevladovati iverka in vezana plošča. Toda tudi pohištvo iz tistega časa in iz teh materialov je mogoče lepo obnoviti. “Iverka, kakršno zdaj prodajajo trgovine s hitrim pohištvom, ni niti približno taka kot v 60. letih. Takrat je bila iverka ostanek proizvodnje lesa, zmlet in sprešan masivni les. Danes je to, čemur rečejo iverka, pravzaprav prešan papir. Da temu rečejo iverka, je žalitev za iverko,” je poudarila Nose. “Socialistično pohištvo je izdelano iz kakovostne iverke, ki je zelo trdna. Mogoče jo je popraviti, če je kje odlomljena, pa tudi pohištvo je bilo izdelano kakovostno,” je opisala.
Marsikoga od nakupa obnovljenega kosa odvrne cena, saj je obnovljeno staro pohištvo dražje od novega slabše kakovosti. “Danes je pohištvo skoraj za enkratno uporabo. Zato tudi ljudem pogosto rečem, naj si preračunajo, koliko bodo odšteli za vse nekakovostne kose, ki jih bodo kupili in čez nekaj let zavrgli,” je dejala Nose. Nanjo se obračajo predvsem tisti, ki jim je mar za dediščino in so čustveno navezani na kakšen kos.
Vezane plošče so sestavljene iz slojev lesenega furnirja, zlepljenega med seboj. Iverne plošče so izdelane iz lesenih vlaken, ki so zlepljena in stisnjena skupaj.
Iverka (Foto: Profimedia)
“Obnova omare je cenejša, kot če bi novo omaro naročili pri mizarju. Je pa dražja, kot če bi kupili iverno omaro,” je povedala in dodala, da se tudi miselnost ljudi spreminja in da je vedno več ozaveščenih. “Najbolj se to pozna pri stolih, pri katerih je pomembna ergonomska oblika. Če imate doma stol, ki je udoben, ni pa vam več všeč, je idealen za obnovo. Marsikdo mi je rekel, da mu je žal, da je zavrgel stare stole in kupil nove, ki so lepi, a neprijetni za sedenje,” je povedala Nose.
Poudarila je še, da so bili stari stoli večinoma izdelani tako kakovostno, da jih je mogoče primerjati z novimi (iz masivnega lesa) v cenovnem razredu 500 evrov, ne pa 50 evrov, za kolikor je nove stole tudi mogoče dobiti. “Včasih je bil to standard, do 60. let, ko se je začela masovna proizvodnja,” je opisala.
Z obnovami starih stvari se ukvarja tudi kolektiv Knof, ponujajo vse od oblačil in modnih dodatkov do pohištva. Tudi izdelke “ikoničnih znamk vrhunske kakovosti iz prejšnjega tisočletja”, kakršni sta (bili) tovarna Stol z Duplice pri Kamniku in Lip Bled. Gre za kose, ki jih restavrirajo ali kreativno nadgradijo, je pojasnila direktorica Knofa Mojca Metelko.
Foto: Knof
Knof je socialno podjetje, ki poleg poklicnih mizarjev zaposluje ranljive skupine ljudi, med njimi invalide in obsojene posameznike, ki kazen odslužijo z družbenokoristnim delom pri njih. V Krškem imajo največji salon rabljenega pohištva v Sloveniji, v Ljubljani pa majhno trgovino. Tudi oni večkrat slišijo, da so (pre)dragi. “Vendar pa je z obnovo kar veliko dela, za omaro na primer nekaj dni,” je dejala, a dodala, da vse več ljudi prepoznava vrednost kakovostnega obnovljenega pohištva in je zanj pripravljenih tudi plačati.
Našli pa so tudi rešitev za odpadni les, ki ali ostane od pohištva, ki ga ni mogoče obnoviti, ali pa gre za ostanke iz industrije. “Vse več je pohištva iz materialov, ki jih je težko popraviti,” je dejala Metelko. “Iz tega izdelujemo modularne predelne stene, ki jih je mogoče sestavljati in razstavljati kot lego kocke,” je opisala.
Na ljubljanski VO-KA Snagi svetujejo, naj ljudje pohištvo, ki ga ne potrebujejo več, a je še uporabno, prodajo ali podarijo drugim. Lahko pa ga predajo v Center ponovne uporabe, kjer ga pregledajo, očistijo, obnovijo ali predelajo. V Ljubljani je na Povšetovi ulici, imajo pa tovrstne centre tudi druga komunalna podjetja po Sloveniji. Donacije pohištva sprejema tudi zgoraj omenjeno socialno podjetje Knof.
“Zagovarjamo družbeno odgovorno potrošništvo, ki naslavlja premišljeno nakupovanje predmetov – to pomeni le tistih, ki jih zares potrebujemo, in tistih, ki so izdelani kakovostno s čim daljšim rokom uporabe, hkrati pa narejenih iz naravnih in lokalnih materialov,” so dejali pri VO-KA Snagi.
Če je pohištvo preveč uničeno, da bi ga bilo mogoče obnoviti, sodi med kosovne odpadke. V Ljubljani gospodinjstvom pripada brezplačen odvoz enkrat na leto prek posebne naročilnice, brezplačno pa kosovne odpadke sprejemajo v zbirnih centrih (količinska omejitev je 2 m3 dvakrat letno).
Foto: Bor Slana, Bobo
Odpadno pohištvo na komunali najprej razstavijo, nato ga mehansko-biološko obdelajo v centru za ravnanje z odpadki. Izločijo vse surovine, ki jih je mogoče reciklirati ali predelati (kovine, plastiko, papir), iz biorazgradljivega dela odpadkov pridobijo bioplin, iz njega pa elektriko in toploto. Ostali deli pohištva gredo v sežig.
Katera podjetja proizvajajo hitro pohištvo?
Mednarodna pohištvena podjetja, na katera smo se obrnili, vsa po vrsti zatrjujejo, da ne prodajajo t. i. hitrega pohištva.
Iz Dipa, ki je del skupine Rutar, so nam odgovorili, da skrbijo, da so njihovi izdelki kakovostni in skladni z garancijskimi in tehničnimi lastnostmi, ki jih zagotavlja dobavitelj. “Pohištvo, kupljeno v prodajalnah Dipo, zagotavlja dalj časa trajajočo brezhibno uporabnost in tudi dopušča nadaljnjo kvalitetno rabo pohištva tudi v primeru demontaže in ponovne sestave pohištva,” so zatrdili. Poudarili pa so tudi, da ima “pretežni del dobaviteljev prodajnega asortimenta sedež poslovanja v državah Evropske unije” in da torej ne sodijo med tista podjetja, katerih uspeh temelji na poceni delovni sili v (predvsem) azijskih državah.
Tudi iz Jyska so nam odgovorili, da se ne strinjajo, da prodajajo hitro pohištvo. Dodali so, da sta “seveda kakovost in cena odvisni od drugih, vendar ne prodajamo izdelkov, ki so narejeni tako, da se pokvarijo v kratkem času”. Zavezali so se tudi mednarodno priznani pobudi Science Based Targets, da bi prispevali k omejevanju globalnega segrevanja. “Naši izdelki so narejeni iz številnih različnih materialov, ki morajo izpolnjevati naše visoke standarde glede kakovosti in vzdržljivosti,” so poudarili in dodali, da je “kakovost seveda odvisna tudi od cene” ter da zato ponujajo izdelke po različnih cenovnih razredih in nivojih kakovosti. V Jysku so zapisali še, da se s podrobnimi navodili trudijo kupcem čim bolj olajšati montažo, demontažo in ponovno sestavljanje pohištva, da pa je “kakovost montaže odvisna od tega, s kakšno skrbnostjo kupci sestavljajo kos pohištva”.
Podjetje Jysk je zavezano spoštovanju temeljnih pravic delavcev v dobavni verigi, njihovo izvajanje pa redno pregledujejo, so še poudarili v danskem podjetju in dodali, da kupce spodbujajo k čim daljši uporabi izdelkov, z navodili pa se trudijo kupcem čim bolj olajšati razstavljanje pohištva, “nato lahko kupec preprosto razvrsti materiale za recikliranje ali odlaganje v skladu z lokalnimi pravili in predpisi”. Poudarili so še, da si nenehno prizadevajo povečati količino recikliranih materialov v proizvodnji njihovih izdelkov.
Trgovina Jysk (Foto: Profimedia)
Iz Ikee so nam odgovorili, da si prizadevajo za uporabo obnovljivih in recikliranih materialov. Poudarili so, da so vsi njihovi izdelki podvrženi strogemu testiranju, izvajajo pa tudi lastne preizkuse, ki posnemajo uporabo izdelkov v domačem življenju. Na podlagi testov nato izdelke izboljšujejo. “V zadnjem času smo veliko pozornosti namenjali razvoju možnosti razstavljanja in ponovnega sestavljanja izdelkov,” so zapisali. Tako so na primer spremenili omaro Billy tako, da jo je lažje razstaviti in sestaviti, in ji s tem podaljšali življenjsko dobo. “Prepričani smo o kakovosti svojih izdelkov in za mnoge velja večletna garancija,” so poudarili v Ikei.
Cilj Ikee je, da do leta 2030 postane krožno podjetje. “V krožnem gospodarstvu bi morali izdelki in materiali krožiti po svoji najvišji vrednosti, kar pomeni, da bi morali materiali ostati v uporabi čim dlje kot izdelek ali ko jih ni več mogoče uporabiti kot sestavne dele ali surovine,” so pojasnili. Tako si prizadevajo, da so njihovi izdelki “v prvi vrsti trpežni in dolgotrajni ter jih je mogoče ponovno uporabiti, popraviti, ponovno prodati ali v skrajnem primeru reciklirati, pri čemer nastane čim manj odpadkov”.
K temu spodbujajo tudi kupce, ki lahko v ljubljansko trgovino vrnejo rabljeno pohištvo Ikea in v zameno prejmejo darilno kartico. “Mi pa rabljenemu pohištvu poiščemo nov dom,” so zapisali pri švedskem trgovcu. V njihovem kotičku za krožno uporabo so kupcem na voljo “lepo ohranjeni rabljeni izdelki po dostopnih cenah”. V trgovini ponujajo tudi brezplačne nadomestne dele za podaljšanje življenjske dobe pohištva.
V Ikei so poudarili še, da so zavezani vsem sodelavcem in sodelavcem poslovnih partnerjev “zagotavljati dostop do varnega in zdravega dela, delavskih pravic in socialne zaščite”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje