Vrstniško nasilje greni življenje številnih otrok in povzroča vseživljenjske zdravstvene težave. Žrtve nasilja imajo večje tveganje za telesne in duševne zdravstvene težave, težje najdejo prijatelje in redkeje živijo skupaj z življenjskim partnerjem. Kako se lotiti reševanja problema? Skandinavski psiholog Dan Olweus je razvil model, ki vrstniško nasilje obravnava kot posledico širše kulture. Kako naj pristopijo šole? Kaj lahko naredijo starši in skrbniki?
Lady Gaga, Shawn Mendes, Blake Lively, Eminem in Kate Middleton. To je le nekaj slavnih, ki so spregovorili o svojih izkušnjah z vrstniškim nasiljem in težavah, ki so jih zaradi tega imeli kasneje v življenju.
Vsi, ki so bili v otroštvu žrtve, bodo razumeli občutek sramu, ki ga lahko povzročijo tovrstne izkušnje. Posledice pa se ne končajo v otroštvu. Nedavne raziskave kažejo, da ima lahko ustrahovanje, ki ga doživimo v mladosti, posledice še desetletja, žrtve pa so tudi bolj izpostavljene tveganju za duševne in telesne bolezni, poroča BBC. Zaradi tega vse več pedagogov spreminja svoj pogled na ustrahovanje: to ni več sestavni del odraščanja, ampak kršenje otrokovih pravic.
“Ljudje so včasih mislili, da je ustrahovanje normalno vedenje in da je v nekaterih primerih lahko celo dobro, ker gradi značaj,” je pojasnila profesorica razvojne psihologije na londonskem King’s College Louise Arseneault. “Dolgo je trajalo, da so raziskovalci začeli obravnavati ustrahovanje kot nekaj, kar je lahko resnično škodljivo.”
Trpinčenje ogroža telesno in duševno zdravje
Ni dvoma, da ustrahovanje kratkoročno resno ogroža duševno zdravje otrok, pri čemer so najbolj opazne posledice povečana tesnoba, depresija in paranoično razmišljanje. Čeprav nekateri od teh simptomov po koncu ustrahovanja izginejo, je pri mnogih žrtvah tveganje za razvoj duševnih bolezni večje. Ženske, ki so bili trpinčene v otroštvu, imajo 27-krat večjo možnost za panične motnje, izhaja iz članka, objavljenega v Harvard Review of Psychiatry. Med moškimi, ki so bili trpinčeni v otroštvu, pa je 18-krat večja samomorilnost.
Vrstniško ustrahovanje ima dolgotrajne posledice tudi na družabno življenje žrtve: mnogi težko najdejo prijatelje in redkeje živijo s partnerjem. “Otroci, ki so bili žrtve ustrahovanja, si lahko družbene odnose razlagajo na bolj ogrožajoč način,” je za BBC pojasnila Arseneault.
Ne nazadnje so tu še akademski in ekonomski stroški. Žrtve trpinčenja imajo slabše ocene, kar zmanjšuje njihove zaposlitvene možnosti, to pa pomeni, da se bodo pogosteje soočali s finančno nestabilnostjo in brezposelnostjo.
Stres na telo vpliva še desetletja. Podatki študije, ki je trajala 50 let, kažejo, da se je ustrahovanje med sedmim in enajstim letom odrazilo z vnetji pri 45 letih. To oslabi imunski sistem, prispeva k obrabi organov in vodi v bolezni, kot so sladkorna bolezen in bolezni srca ter ožilja.
Kako se lotiti reševanja problema?
Eden najbolje preizkušenih programov za spopadanje z vrstniškim nasiljem je Olweusov program. Razvil ga je pokojni švedsko-norveški psiholog Dan Olweus. Program temelji na ideji, da so posamezni primeri ustrahovanja pogosto posledica širše kulture.
Eden prvih ukrepov je prepoznavanje problema. Šole bi morale pripraviti anketo, s katero bi učence povprašale o njihovih izkušnjah. “Zelo pomembno je vedeti, kaj se dogaja v šoli,” pravi profesorica razvojne psihologije na univerzi Clemson v Južni Karolini Susan Limber.
Olweusov program nato spodbuja šolo, naj določi zelo jasna pričakovanja glede sprejemljivega vedenja in posledice, če pravila kršijo. “Sankcije ne smejo biti presenečenje za otroka,” pravi Limber.
Odrasli morajo biti zgled. Poznati pa morajo tudi lokacije, kjer se najpogosteje dogaja nasilje in jih redno nadzorovati. “Vsak odrasli v šoli potrebuje osnovno usposabljanje o trpinčenju. Tudi zaposleni v kuhinji, vozniki avtobusov in hišnik,” je za BBC dejala Limber. Učenci naj se o ustrahovanju pogovarjajo na razrednih urah. Pogovorijo pa naj se tudi o tem, kako pomagati žrtvam.
V dveh letih 2.000 primerov manj
Limber je v sodelovanju z Olweusom program preizkusila v različnih okoljih. Tako ga je med drugim uvedla v več kot 200 šolah v Pensilvaniji. Rezultati projekta kažejo, da so v dveh letih zabeležili 2.000 primerov nasilja manj. Ob tem so raziskovalci opazili tudi spremembe v splošnem odnosu do ustrahovanja, vključno z večjo empatijo do žrtev.
To potrjujejo tudi druge študije. Znanstveniki ob tem ugotavljajo še, da trajanje programov ne vpliva nujno na njihovo uspešnost. “Že nekajtedensko posredovanje je bilo učinkovito,” je rekel David Fraguas z Inštituta za psihiatrijo in duševno zdravje pri Hospital Clínico San Carlos v Madridu.
Nasilje se ne konča v šoli
Tudi starši in skrbniki morajo biti pozorni na znake težav. “O tej temi se morate pogovarjati proaktivno,” svetuje Limber. “Vključite to temo v pogovor in pri otrocih preverite, ali so v redu. Kako so njihovi prijatelji? Imajo težave sami?”
Odrasli morajo otrokove skrbi obravnavati resno, tudi če se zdijo nepomembne, je še poudarila profesorica. “Temeljito poslušajte in poskušajte obvladati svoja čustva,” je svetovala. Skrbnik se mora izogibati prehitrim predlogom, kako naj se otrok spopade s težavo, saj lahko to včasih ustvari občutek, da je žrtev kriva za izkušnjo. Če je primerno, naj starš ali skrbnik začne pogovor s šolo, ki naj nemudoma pripravi načrt, kako zagotoviti, da se bo otrok počutil varno. “Najpomembnejše je, da se osredotočimo na otroka in njegove izkušnje,” je dodala profesorica razvojne psihologije Limber.
Odraščanje je redko lahko: otroci in mladostniki se učijo krmariti družbene odnose, kar prinaša tudi bolečine in razburjenje, piše BBC. Toda odrasli lahko veliko bolje naučimo otroke, da določene vrste vedenja niso nikoli sprejemljive: nihče ni kriv, razen nasilnežev samih. Takšne lekcije bi lahko imele velik vpliv na zdravje in srečo številnih prihodnjih generacij.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje