Kako pomembno vlogo pri spopadanju s težavami v življenju ima stil vzgoje? V naši družbi še vedno marsikdo verjame, da do otrok ne smemo biti “premehki”, da se morajo otroci malo tudi bati staršev, da je povzdigovanje glasu vzgojno in celo, da bi bilo otroka treba kdaj vzgojno po zadnjici. Kakšne posledice ima lahko takšen stil vzgoje?
Trije najpogosteje navajani stili vzgoje so permisivni, avtoritativni in avtoritarni. “Če izpostavimo samo tri najpogosteje navajane sloge vzgoje – permisivni, avtoritativni in avtoritarni – lahko prvega in tretjega z vidika koristi za otroka samo prečrtamo in se osredotočimo na avtoritativnega,” je v rubriki Poglobljeno pojasnila razvojna psihologinja.
Avtoritarni slog vzgoje, ki je bil prevladujoč v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, je predvideval nekoliko vojaško vzgojo. A kot pojasnjuje razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, se to z vidika poznejše socializacije otrok ne izkazuje kot primerno. Kazen sama po sebi namreč ni dolgoročno vzgojen ukrep, saj se otrok nanjo navadi in jo pričakuje.
Takšna vzgoja pa je problematična tudi, ker nima razlagalnih elementov, ampak se samo odziva na problematična dejanja in je pogosto nedosledna. Otroku s tem onemogočamo, da bi izoblikoval podobo o svetu – kaj je sprejemljivo, kaj je dobro – prav tako pa ne razvije občutka za družbene vrednote.
Medtem je bistvo avtoritativne vzgoje, da postavljamo meje, ki jih otrok nujno potrebuje. Permisivna vzgoja postavljanje mej prepušča otroku, kar je popolnoma neodgovorno. To postavljanje mej pogosto postane problem po 9. ali 10. letu, ko je potreb, želja in interesov otrok zelo veliko zaradi načina delovanja možganov. Naučiti se morajo, da se o določenih stvareh dogovorimo, da upoštevamo tudi njihove želje in interese in se pogovarjamo, zakaj je to potrebno. Vse to vodi v otrokovo razumevanje družbenega prostora, v katerem živijo.
Zelo pomemben je element pogovarjanja in ustvarjanja možnosti za čustveno izražanje, značilen za avtoritativno vzgojo. Otrokom moramo vzpostaviti poti, da se lahko čustveno izrazijo, da zaupajo in da ne potlačijo stvari. “Pomembno je, da so nam pripravljeni povedati tudi stvari, ki zanje niso najboljše, recimo, da v šoli niso znali, da so nekomu škodovali … O vsem tem se je treba pogovoriti. Če ustvarimo klimo, kjer je to mogoče, je to povsem drugače, kot če starši za takšen dogodek izvemo naknadno in otroka zanj kaznujemo,” poudarja razvojna psihologinja.
Ključno je, da reguliramo samo vedenje, ne osebnosti. Otrok ni dober ali slab, ampak je samo nekaj dobro ali slabo naredil. Otrok mora vedeti, da lahko govori, vedeti, da ga poslušamo in da skupaj iščemo rešitev, še dodaja psihologinja.
Celoten intervju z dr. Ljubico Marjanovič Umek, razvojno psihologinjo, preberite v članku “Pretirano zaščitniška vloga staršev je nekaj najslabšega za otroka”.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!