Slovenska strokovnjakinja pojasnjuje, kdaj je otrok lahko sam doma

Slovenija 21. Jun. 202218:04 > 22. Jun. 2022 08:12
Delite:
koliko morajo biti stari, da so lahko otroci sami doma
Foto: Profimedia

Številni starši se pred začetkom poletnih počitnic znajdejo v stiski, saj so soočeni z vprašanjem, kako zagotoviti varstvo za otroka, medtem ko so sami v službi. Programi subvencioniranega počitniškega varstva so omejeni, plačljive dejavnosti pa si starši lahko privoščijo zgolj za krajši čas, še posebej, če imajo več šoloobveznih otrok. Kdaj je otrok pripravljen biti osem in več ur sam doma? Kako ga starši lahko pripravijo na ta korak in s kakšnimi varovalkami ga lahko opremijo? Na te in druge dileme odgovarja zaslužna profesorica za razvojno psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Ljubica Marjanovič Umek.

Ali lahko govorimo o okvirni starosti, pri kateri so otroci sposobni biti sami doma ves dan, medtem ko so starši v službi? Na kakšen način lahko ocenimo njihovo pripravljenost? Predvidevam, da je po drugi strani lahko problem tudi nezaupanje oz. strah staršev, čeprav je otrok lahko že zrel.

Večina otrok je v času, ko so starši v službi, lahko sama doma okoli devetega leta starosti. Tudi v šoli je večina otrok prvega triletja, torej približno do devetega leta starosti v podaljšanem bivanju, kasneje so odločitve staršev in otrok različne. Zakaj? Ker so med enako oziroma podobno starimi otroki velike razlike v njihovi zrelosti, ki so pogojene tako z individualnimi značilnostmi otrok kot z izkušnjami oziroma socializacijo. Sicer pa so pomembne tako določene spoznavne zmožnosti otrok – na primer predstave o času in prostoru, poznavanje na uro, zmožnost neposrednega sporazumevanja s sovrstniki, sosedi ali po potrebi na daljavo, samostojno branje z razumevanjem, ustrezna presoja o  tem, katere dejavnosti so varne in katere tvegane ter zakaj – kot tudi socialne spretnosti in izkušnje otrok, na primer vključevanje v skupinske dejavnosti, zlasti igro; razumevanje drugih in sodelovanje z njimi, pogovarjanje, izvajanje rutinskih dejavnosti, ki so podlaga za otrokovo daljše samostojno bivanje doma.

Na kakšen način je smiselno otroka pripraviti na to, da bo ves dan sam? Najbrž je ta čas potrebno podaljševati postopoma? Kdaj in kako začeti? Kakšne varovalke starši lahko še vzpostavijo, ko otrok prvič ostane doma sam?

Vsak starš bo najlažje ocenil, ali je njegov otrok že pripravljen biti sam doma in če je, koliko časa, tako, da bo najprej, že med šolskim letom, nekajkrat otroka pustil samega doma uro ali dve. Če bo vse v redu – predvsem za otroka! – bo ta čas lahko podaljšal in na primer v času poletnih počitnic že prišel do devetih ur oziroma celega dopoldneva.

Pomembno je, da se starš o vsem pogovori in dogovori z otrokom, da mu da vedeti, da mu zaupa in da hkrati otroka “opremi”  s t. i. varovalkami za vsak primer. Otrok mora, na primer, vedeti, na katere telefonske številke lahko pokliče, če se zgodi kaj posebnega, če ga je strah, če ni prepričan, ali je njegovo ravnanje v redu ali ne, če spremeni dogovorjeni načrt dopoldanskega samostojnega bivanja doma. Fino je, če ima več telefonskih številk in lahko v primeru, ko ne dobi mame ali očeta, pokliče stare starše, druge sorodnike, sosede. Starš se lahko tudi dogovori, da bo on na primer dvakrat dopoldne poklical otroka. Otrok mora tudi vedeti, katerih dejavnosti ne sme opravljati sam, ker so lahko tvegane ali celo nevarne, na primer rokovanje z različnimi aparati, morda tudi s plinskim štedilnikom, vožnja s kolesom, ko še nima kolesarskega izpita in podobno.

“V procesu navajanja otroka na samostojno bivanje doma več kot polovico dneva je zelo pomembno tudi širše socialno okolje oziroma medsebojna (tudi medgeneracijska) pomoč in sodelovanje. Sosed, ki mu sicer zaupamo, in smo z njim v dobrih sosedskih odnosih, lahko takrat, ko je doma, “popazi” še na našega otroka, starejši sorojenci ali starejši otroci v naselju lahko prav tako pomagajo mlajšim, da bolj pestro in varno preživijo dopoldne. Vendar je potrebno tovrstne socialne odnose oziroma socialno mrežo graditi že mnogo prej kot le nekaj dni pred otrokovim prvim samostojnim bivanjem doma, ko nas pograbita panika in strah.”

Kako ocenjujete trenutno situacijo, ko za vse otroke – najmlajši niso dopolnili niti sedem let – ni zagotovljenega subvencioniranega varstva za vsaj del počitnic? Najkrajšo tudi tukaj potegnejo tisti iz socialno šibkejših okolij, saj so za nekatere edina alternativa počitniška varstva, ki so plačljiva. 

Res je, otroci, ki prihajajo iz socialno šibkega okolja, imajo praviloma malo ali nič možnosti, da bi si dopoldneve v času počitnic popestrili z izbranimi interesnimi dejavnostmi, ki so praviloma plačljive. Bojim se, da smo še daleč od sistemsko urejenega subvencioniranega varstva šolskih otrok v času počitnic, kar so prepoznala tudi številna civilna združenja in posamezniki, ki na različne načine zbirajo denar za krajša organizirana bivanja otrok v novih in zanimivih okoljih. Vsekakor priporočam, da starši ne prikrivajo socialnih stisk in otroke, če le imajo priložnost, prijavijo na tovrstne dejavnosti.

Kako je otrokom – predvsem mlajšim – smiselno organizirati počitnice? Je to res čas, ki je popolnoma namenjen počitku in brezdelju, ali pa je dobrodošlo, da vendarle imajo določene obveznosti in zadolžitve? 

Počitnice so primarno namenjene počitku otrok in predvsem umiku od vsakdanje šolske rutine. Preživeti dva meseca v popolnem brezdelju pa bi vodilo v dolgočasje in praviloma naveličanost. Prav je, da imajo otroci tudi določene obveznosti in zadolžitve, seveda primerne njihovi starosti. Zakaj ne bi pripravili zajtrka, pospravili posode, pospravili svoje sobe, večkrat obiskali babice, …

Ali naj se otroci v času poletnih počitnic pripravljajo na šolo? “Krpajo” luknje, utrjujejo znanje, se pripravljajo na novo šolsko leto, …? Ali pa je to lahko kontraproduktivno in je bolje, da je ta čas namenjen počitku od šole?

Priprava na šolo ne sodi v čas počitnic. Morebitne luknje v znanju bodo “krpali” jeseni v šoli ob strokovnem vodenju in pomoči učiteljev in učiteljic, posebne priprave na šolo prav tako niso potrebne. Odlično pa je, če otroci veliko veliko berejo, in to knjige, ki jih sami želijo brati, če uživajo v risanju, oblikovanju in na sploh v ustvarjanju in raznolikih igrah (domišljijskih, družabnih), če se veliko pogovarjajo in gibajo, če eksperimentirajo v naravi in tudi veliko sprašujejo.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

PREBERITE ŠE

Komentari

Vaš komentar