Ker na slovenskem najemnem trgu vlada izredno neravnovesje med številom oseb, ki iščejo stanovanje, in številom kakovostnih stanovanj, ki jih lastniki ponujajo v najem, morajo najemniki – da bi si zagotovili streho nad glavo – nekako izstopati. Predvsem na Facebooku lahko tako opazujemo poplavo oglasov, ki s fotografijami in osebnimi opisi nagovarjajo lastnike stanovanj. Iskalci stanovanj so prisiljeni v samopromocijo in tekmovalnost, v kateri zaradi omejene izbire in časovne stiske postopoma opuščajo svoje standarde, opisujejo sogovorniki, dinamiko pa primerjajo tudi s sodobnimi zmenkarijami.
Ob občutno višjem številu ljudi, ki na najemnem trgu iščejo primerno stanovanje za bivanje, ter veliko nižjem številu kakovostnih in dostopnih stanovanj, ki jih lastniki ponujajo na najemnem trgu, se morajo iskalci stanovanj karseda potruditi, da v množici sebi podobnih izstopajo. Zato ne preseneča pojav oglasov s fotografijami in podrobnimi ter osebnimi opisi iskalcev stanovanj, s katerimi predvsem na družbenih omrežjih nagovarjajo lastnike in jih skušajo prepričati, da so prav oni primerni za bivanje v njihovem stanovanju.
Tak oglas je med iskanjem stanovanja v priljubljeni skupini na Facebooku “Stanovanjce, stanovanjce, kje si?” objavila tudi Sanela Kšela. “Najprej sem iskala primerna stanovanja preko spletne strani nepremicnine.net in v omenjeni skupini na Facebooku. V dveh tednih sem kontaktirala pet najemodajalcev, pri čemer mi tri stanovanja niso odgovarjala, pri dveh pa sem žal dobila odklonilen odgovor na vprašanje, če bi lahko z mano prebivala psička. Nazadnje sem se odločila za lastno objavo, s katero sem poskušala prikazati svojo prijazno (in tudi profesionalno) plat ter z opisom prepričati potencialne najemodajalce, da sva obe odgovorni, čisti, mirni in podobno,” nam je zaupala.
Pravi, da se je za iskanje stanovanja z oglasom odločila, saj je ocenila, da je tak način bolj oseben. “Verjela sem, da s tem lahko pridobim ponudbe, ki jih najemodajalci še niso javno objavili in to se je tudi zgodilo.” Sanela pravi, da je v nekaj urah dobila ponudbe štirih najemodajalcev, med njimi pa je bila tudi ponudba, ki jo je na koncu izbrala. “Menim, da je to veliko boljši način iskanja stanovanja, kot pa če sami kličemo – vendar moramo paziti na to, kako je oglas oblikovan: kakšne besede uporabljamo, da je slovnično pravilen, s šumniki, vejicami in pikami, kakšnim smeškom. Če je besedilo napisano nerodno, slovnično nepravilno in podobno, bo bralce kvečjemu odvrnil,” meni.
Medtem ko Sanela v procesu ni imela nobene slabe izkušnje, pa je zapisu, ki ga je na Facebooku objavila Nuša Dovečar s partnerjem, sledil pogrom. “Pod oglasom se je vsulo zelo veliko komentarjev. Število negativnih komentarjev naju je zelo presenetilo, komentirali so od cene najema, ki sva jo želela plačati, do najinega videza in drugih osebnih zadev, ki niso imele nobene povezave z objavljenim oglasom. Iskreno so naju ti komentarji prizadeli, čeprav sva pričakovala, da bo kak komentar neprimeren. Iskanje novega doma in selitev je vedno stresno in ob tako negativnem odzivu se človek res vpraša v kaki državi živi,” je opisala za N1 in poudarila, da smo država prav ljudje, ki v njej živimo.
Kljub temu sta s partnerjem stanovanje hitro našla; Dovečar pravi, da je bilo ponudb v kratkem času veliko, ponudbo, ki sta jo na koncu sprejela, pa sta dobila v približno enem tednu po objavi oglasa. “Gospa je želela najti nekoga na tak način kot midva, brez velikega števila telefonskih klicev in ogledov, saj zanje ni imela ne časa ne volje,” je opisala. Nuša pravi, da je izkušnja zanju kljub vsemu pozitivna, saj sta imela veliko več izbire za dom po njunih željah in zmožnostih, kot bi jo imela z brskanjem po nepremičninskih spletnih straneh.
“Za objavo svoje poizvedbe sem se odločila, ker sem iskala dolgoročni najem in sem želela nagovoriti tudi tiste, ki morda raje sami najdejo najemnico oziroma najemnika, ki jih nagovori. Odziva ni bilo veliko, a ena resna ponudba mi je dala več zadoščenja, kot če bi klicalo deset neresnih ponudnikov,” je za N1 opisala Ilona Jerič, ki je stanovanje v omenjeni skupini iskala že drugič. Primeren dom je sicer našla na manjšem portalu, ki zajema razpoložljive nepremičnine na Primorskem. “Poskusila sem in imam občutek, da je to malo povečalo možnosti, da najdem to, kar sem iskala. In sicer zato, ker sem ljudi nagovorila na način, ki sem ga izbrala sama. Pri najemu stanovanja mi je namreč pomembno, da je na obeh straneh odnosa že od začetka določeno zaupanje in simpatija,” pravi.
Ilona negativnih izkušenj s tovrstnim iskanjem stanovanja ni imela – ravno obratno – pravi, da je dobila občutek odobravanja in podpore skupnosti, ki si želi, da najde dom, ki ji bo ustrezal. Kljub temu pa je iskanje opisala kot precejšen podvig, med katerim moraš imeti nekaj sreče, da najdeš urejeno bivališče “za normalno ceno”.
Lastnik je tisti, ki svobodno izbira, ne najemnik
Tovrstni osebni oglasi kažejo, da so iskalci primernega stanovanja, kljub temu da imajo dovolj denarja za plačevanje najemnine, prisiljeni v tekmovanje in samopromocijo, da bi do stanovanja vendarle prišli. Predstavnik Inštituta za študije stanovanj in prostora Uroš Mikanovič omenjeni trend pripisuje “temeljnemu neravnovesju moči” med najemniki in najemodajalci. “Najemodajalec je lastnik redke in splošno potrebne dobrine, o kateri prosto odloča in lahko preživi tudi, če njegovo stanovanje ostane prazno. Na drugi strani pa najemnik nujno potrebuje stanovanje za osnovno preživetje in si ne more privoščiti, da bi ostal brez njega,” opiše. Lastnik ima tako veliko izbire, najemnik pa v pomanjkanju izbire išče primeren dom.
“Iskanje stanovanja za najemnika ni sproščeno tehtanje kakovosti posameznih enot, ampak izjemno stresno opuščanje potreb, prilagajanje in nenehno nižanje standardov, ki pogosto poteka pod časovnim pritiskom in nujnostjo najema,” opiše Mikanovič. Poudari, da podrejeni položaj med najemniki vzbujajo tekmovalnost, ta pa jih vodi v samotrženje oziroma prodajanje svoje podobe kot idealnega in neproblematičnega najemnika. “Prodaja se podoba najemnika, ki bi rad živel v tvojem stanovanju, ampak obljublja, da se sploh ne bo poznalo, da tam živi. Obljublja, da ne bo kadil, ne bo imel obiskov, ne bo imel otrok, hišnih ljubljenčkov, ne bo zahteval popravil …”
Najemnik se postopoma odpove vsem pravicam oziroma standardom, ki bi jih sicer pričakovali od prostovoljnega razmerja med dvema svobodnima posameznikoma. “Tovrstne samopromocije, pa tudi zelo osebnih vprašanj lastnikov, ki so velik poseg v zasebnost, pri kakšnih drugih kupoprodajnih ali najemnih pogodbah ne bi pričakovali. To se dogaja predvsem na stanovanjskem področju, kjer si lastniki to lahko privoščijo,” poudari Mikanovič.
Inštitut za študije stanovanj in prostora je v sodelovanju z organizacijama Danes je nov dan ter Pravnim centrom za varstvo človekovih pravic in okolja pripravil obsežno poročilo o stanju najemnega trga v Ljubljani z imenom “Neznosna negotovost bivanja: stanje na ljubljanskem najemnem trgu”. V poročilu navajajo, da je kakovostnih in dostopnih stanovanj občutno premalo, medtem ko število iskalcev in cene najema naraščajo. V obilici izbire najemodajalci omejujejo možnost najema ravno družbenim skupinam, ki so najbolj ranljive in najpogosteje bivajo v neprimernih razmerah – denimo tujim državljanom, materam samohranilkam in staršem z majhnimi otroci – s tem pa se njihova ranljivost samo še povečuje. Omenjene organizacije so pozvale h krepitvi gradnje javnih stanovanj in državni ter občinski regulaciji najemnega trga.
Tudi Erasmus študentka Tabea Kottek, ki se je v slovensko prestolnico iz Nemčije preselila pred kratkim, se spominja, da je oglas, s katerim je v Ljubljani iskala stanovanje, oblikovala skrbno. “Seveda sem se predstavila v najboljši luči, nisem pa spremenila svojih lastnosti, ker si želim živeti z ljudmi, ki so mi podobni. Napisala sem, da sem urejena in zanesljiva – in to res drži. Če sem pisala lastnikom stanovanja, sem pogosto napisala, da ne rada žuram, ker sem želela, da verjamejo, da ne bom preglasna in da doma ne bom imela žurov. Sicer drži, da nisem toliko za žure, ampak ko sem pisala študentom (potencialnim cimrom), ki načeloma radi žurajo, pa tega nisem napisala, ker nisem želela, da mislijo, da sem nedružabna. To je bila edina stvar, ki sem jo nekoliko skrila,” je opisala.
Tabea pravi, da je bilo iskanje stanovanja težje, kot je pričakovala. V enem dnevu je klicala približno 30 ljudi in poslala vsaj 50 elektronskih sporočil, pa so bila že vsa stanovanja zasedena ali pa lastniki niso govorili angleško oziroma se ji ni nihče oglasil. Oglas z osebnim opisom je tako objavila prvič, nanj pa dobila lepe odzive. “Nekateri ljudje so me hitro kontaktirali in tako sem dobila povezave, ki jih brez oglasa ne bi dobila. Včasih ljudje na Facebooku iščejo tudi sostanovalce in ker je v mojem oglasu že bil opis in fotografija, so do neke mere že izvedeli, kdo sem. Če bi sama iskala cimre in bi videla takšen oglas, bi prej upoštevalo osebo, ki ga je objavila, kot nekoga, ki bi mi samo napisal – ali je soba še prosta.”
Zmenkarije v sodobni dobi
Nepremičninski agent Alen Komić iz ABC nepremičnine je za N1 opisal, da je neravnovesje na najemnem trgu tako veliko, da lastniki stanovanj v roku ene ure, odkar so na spletu začeli oglaševati svoje stanovanje, pogosto prejmejo že vsaj deset telefonskih klicev. “Kar vidijo, je samo telefonska številka, o iskalcu stanovanja nimajo nobenih drugih podatkov. Mogoče je kakšnemu najemodajalcu vseeno bližje, da najemnika že pred srečanjem malo bolje spozna, ga posledično lažje kontaktira in se zanj odloči.”
Sploh med starejšimi lastniki nepremičnin opaža, da je nekaterim iskalce stanovanj nerodno že po telefonu vprašati vse, kar jih o njih zanima. Oseben oglas tako lahko razumemo kot vmesnik med najemnikom in najemodajalcem, ki ga sicer predstavlja nepremičninska agencija. “To je tako kot zmenkarije v sodobni dobi. Tudi, ko nekoga spoznaš zunaj, sploh ne veš, kdo je. Dandanes pa se lahko že prek spleta vnaprej pozanimaš oziroma napišeš nekaj stvari o sebi in potem že praktično veš, s kom greš na zmenek.”
Če bi bilo najemnikov več kot najemodajalcev, pa meni, da bi bila situacija ravno obratna. “V takšnem primeru pa bi se lastniki borili in množično objavljali oglase. Tako pa jim tega ni treba,” še opiše Komić in poudari, da takšnega obrata za zdaj ni zaznati, saj še vedno opažajo nenehno rast povpraševanja.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje