V Sloveniji smo lani v povprečju zavrgli okoli 68 kilogramov hrane na prebivalca. To je enako teži poltretje košarice osnovnih živil, katere ceno lahko v zadnjih mesecih spremljamo na vladnem portalu. Kljub temu je količina zavržene hrane v Sloveniji neprimerno nižja od svetovnega povprečja in povprečja EU.
Po podatkih statističnega urada (SURS) je lani na povprečnega prebivalca Slovenije nastalo skupaj okoli 68 kilogramov odpadne hrane. Ta se je v pretežni meri ustvarila v slovenskih gospodinjstvih, znaten del pa tudi v gostinstvu. Okoli petina odpadkov hrane se je ustvarila med distribucijo, v trgovini in proizvodnji hrane.
V koš vržemo vsaj za kakšen krajši oddih
Če podatek pretvorimo v košarico osnovnih živil, katere cene lahko zadnje mesece spremljamo na vladnem portalu nasasuperhrana.si in vsebuje za okoli 27 kilogramov hrane, ugotovimo, da je bila na povprečnega prebivalca Slovenije lani zavržena poltretja košarica osnovnih živil.
V primerjalno košarico na vladnem portalu je zajetih 29 artiklov: moka (1 kg), kruh (1 kg), testenine (1 kg), goveje meso (1 kg), svinjsko meso (1 kg), kislo zelje (1 kg), orehi (1 kg), piščančje meso (1 kg), mleko (1 l), jogurt (1 l / 1 kg), sir (300 g), zamrznjen grah (1 kg), zamrznjeni gozdni sadeži (1 kg), banane (1 kg), maslo (250 g), jajca (10 jajc), jabolka (1 kg), krompir (1 kg), olje (1 l), sladkor (1 kg), limone (1 kg), mandarine (1 kg), trajno mleko (1 l), poltrdi polnomastni sir (1 kg), med (1 kg), zelje (1 kg), korenje (1 kg), solata (1 kg) in cvetača (1 kg). Teža košarice je približno 27 kilogramov.
Ob zadnjem popisu cen osnovnih živil pri največjih slovenskih trgovcih je bila cena povprečne košarice 45,13 evra. Če upoštevamo hrano, ki je bila zavržena samo v gospodinjstvu, smo v Sloveniji na prebivalca zavrgli približno 60 evrov na leto, če dodamo še zavrženo hrano v gostinstvu, dobimo znesek 92 evrov na prebivalca.
Povprečna slovenska štiričlanska družina tako letno v smeti vrže 368 evrov oziroma 240 evrov, če upoštevamo samo odpadno hrano, zavrženo v gospodinjstvih. Torej vsaj za kakšno nočitev z zajtrkom nekje na morju ali v toplicah.
V EU in svetu v koše roma veliko več hrane
Slovenci smo sicer glede zavržene hrane daleč od evropskega povprečja. Zadnji podatki Eurostata kažejo, da je bilo leta 2020 na povprečnega prebivalca Evropske unije (EU) zavrženih 127 kilogramov hrane, kar predstavlja skoraj dvakratnik slovenskega povprečja. Če vemo, da EU premore 446,8 milijona prebivalcev, se samo tukaj letno zavrže 57 milijonov ton hrane.
Na globalni ravni se zavrže še bistveno več. V smeti gre okoli 30 odstotkov vse proizvedene hrane. To je okoli 1,3 milijarde ton hrane oziroma okoli 170 kilogramov na posameznega Zemljana.
Glavne spremembe je treba narediti na ravni gospodinjstev
Količina zavržene hrane v posamezni državi je sicer zelo odvisna od strukture prebivalstva, gospodarstva, prehranskega sistema in drugih dejavnikov. Tudi pristopi in natančnost merjenja še niso poenoteni, saj se človeštvo tega problema zaveda šele zadnje desetletje.
Glede na dostopne podatke pa lahko ugotovimo, da količina zavržene hrane v Sloveniji ni ekstremno velika. “Ne sodimo med države, kjer bi bil ta rezultat, če ga damo v mednarodni kontekst, zelo zaskrbljujoč,” pravi agrarni ekonomist Aleš Kuhar, a v isti sapi opomni, da to še ne daje razlogov za skrivanje pred odgovornostjo.
Kot meni Kuhar, bo treba za dosego cilja po zmanjšanju količin odpadne hrane največ sprememb narediti na ravni gospodinjstev. “Meritve namreč kažejo, da so ekonomski subjekti razvitih držav, ki so del prehranskega sistema (kmetije, živilska podjetja, trgovine), zelo uspešno optimizirali procese, zato se veliko hrane ne zavrže več. Ta krožnost je v prehranski industriji že močno prisotna,” pove. “Največ izzivov, predvsem vedenjskih, je na ravni gospodinjstev in v delu, ki je močno odvisen od tega, kako se ta vedejo, torej ko smo doma ali v restavraciji.”
Prvi korak pri odpravljanju, kot ga poimenuje Kuhar, pretiranega potrošništva je treba narediti v smeri močnejšega komuniciranja o tem problemu. Hkrati pa tudi pri spodbujanju podjetij v trgovini in gostinstvu, da potrošnikom ponudijo določene rešitve, ki bodo vodile do manjših količin zavržene hrane. “Ljudje smo na žalost leni. In ker kot posamezniki tega ne naredimo z lahkoto, je treba motivirati ekonomske subjekte, da se začnejo spreminjati, s ciljem spreminjati vedenje posameznikov in gospodinjstev.”
Določene spremembe dosegljive relativno hitro
Ob omembi prilagojenih sprememb, ki bi jih lahko gostinci in trgovci ponudili ljudem, Kuhar našteje nekaj primerov, ki bi že pomenili manjše korake k izboljšanju stanja.
“Na nivoju hotelov je to denimo dejavnost cateringa, pri kateri se zavrže ogromno hrane. Najmanjša stvar, ki se jo lahko pri tem stori, je, da catering družbe omogočijo ljudem, da hrano po koncu pogostitve odnesejo še domov. V trgovinskih sistemih bi lahko omogočili predhodno naročanje prehrambnih artiklov,” navede dva od mnogih na videz majhnih korakov, ki bi lahko pripeljali do relativno hitrih sprememb.
Prav tako obstaja možnost socialno-družbenih inovacij, kjer se vzpostavijo omrežja, ki omogočajo podajanje sprotnih informacij o viških hrane. “V istem trenutku namreč nekje obstajajo ljudje, ki hrano potrebujejo in bi lahko dobili te viške,” še poudari.
Trajnostni pristop kupovati sezonsko in direktno od lokalnega kmeta pa po oceni Kuharja ni najbolj realno izvedljiv. “Gre predvsem za romantično rešitev,” pravi.
Kuhar poudari še, da je težava tudi v prepoceni hrani, zaradi česar je hrana tudi podcenjena. “Hrana je prepoceni predvsem v smislu, da cena ne pokrije vseh stroškov v obliki okoljskih in zdravstvenih eksternalij. Ena od okoljskih eksternalij je tudi zavržena hrana,” zaključi.
Po podatkih Svetovnega sklada za hrano (WWF) je bila tržna vrednost vse zavržene hrane na svetu v letu 2021 ocenjena na okoli 8,5 bilijona evrov. Okoljski, zdravstveni in ekonomski stroški, ki zaradi te hrane nastanejo, pa so več kot dvakrat tolikšni in znašajo okoli 18,8 bilijona evrov. Več kot polovica teh stroškov je zdravstvenih, dobra tretjina pa okoljskih.
Z zavrženo hrano zavržemo tudi vse, kar smo porabili za njeno proizvodnjo, predelavo in transport (voda, energija, obdelovalna površina …). Z zmanjševanjem količin zavržene hrane zmanjšujemo tudi količino toplogrednih plinov. Zavržke lahko zmanjšamo tudi s premišljenim nakupovanjem, shranjevanjem in pripravo hrane.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje