Komentar: Ko gre opoziciji bolj na roke Janša, kot si gre sama

Slovenija 28. Sep. 202120:00 > 20:523 komentarji
Delite:
Foto: Žiga Živulović jr./Bobo

Opozicijskim strankam kot bloku je pot do zmage na prihodnjih volitvah precej široko odprta. Če je ne bodo znale izkoristiti, si vladanja niti ne zaslužijo.

Sporazum, ki so ga podpisali prvaki opozicijskih LMŠ, SD, Levice in SAB, je prva pisna zaveza o povolilnem sodelovanju levosredinskih političnih strank doslej. Še najbliže takšnemu dogovoru so bili na levi polovici političnega prostora pred volitvami leta 2008, ko so predsedniki SD Borut Pahor, Zaresa Gregor Golobič in LDS Katarina Kresal napovedali povolilno koalicijo. Vendar pa kakšne zaveze tedaj niso podpisali – zvestobo so si obljubili le ustno na zborovanju na Prešernovem trgu dva dni pred volitvami.

Nekaj več povezovanja je bilo doslej na politični desnici. Najbolj prelomno je bilo oblikovanje koalicije Demos pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990. Deset let kasneje sta SDS in SKD podpisali dokaj obroben sporazum o koaliciji Slovenija.

Razlogov za današnji podpis sporazuma je več. Eden od njih je želja četverice opozicijskih strank, da bi si povrnile zaupanje volilcev, ki so ga s svojim ravnanjem v preteklih mesecih pomembno omajale. Po nenehnih prepirih je namreč v javnosti močno prisotna ocena, da levosredinske stranke niso sposobne stopiti skupaj in izpeljati za državljane pomembnih projektov.

Tako na primer prvaka LMŠ Marjana Šarca čaka naporno delo, če bo hotel omiliti oceno, da že ob prvi resnejši težavi vrže puško v koruzo in da se pri svojem ravnanju ne ozira na koalicijske partnerje. Levica bo morala, če bo želela nagovoriti tudi manj skrajno leve volilce, prikazati, da njen domet ni nezrela opozicijska drža, temveč je sposobna prevzeti odgovornost za vodenje tudi najbolj zahtevnih vladnih resorjev …

Foto : Egon Parteli/N1

Drugi razlog za sklenitev sporazuma je želja, da se v levosredinskem političnem prostoru ne bi (spet) pojavila kakšna nova stranka; še zlasti ne takšna, ki bi nagovorila pomemben delež neopredeljenih volilcev, na katere računajo sedanje opozicijske stranke. Sam podpis sporazuma sicer še ni garancija, da novi obrazi na levosredinsko politično prizorišče ne bodo vstopili, se bo pa v primeru povečanja zaupanja v obstoječe stranke trenutno precej velika želja volilcev po njihovem prihodu zmanjšala.

Nedvomno je k dogovoru o povolilnem sodelovanju prispevala tudi težnja levosredinskih strank, da bi zapahnile vrata za prehod katere od njih k morebitni prihodnji Janševi koaliciji. Možnosti, da bi se to zgodilo, je sicer malo – vsaka od četverice strank se namreč zaveda, da je volilci za to ne bi nagradili, in bi se torej premaknila na politično margino. Vendar pa druga drugi povsem vendarle ne zaupajo, spomin na vstop Desusa in SMC v Janševo vlado pred poldrugim letom je še močno živ.

Pri sklenitvi dogovora ni bilo nepomembno niti to, da se po skupnem nastopu v okviru koalicije KUL in po odločnih pozivih civilne družbe po nadaljevanju tega sodelovanja nobena od četverice strank podpisu sporazuma ni mogla izogniti. Čeprav navdušenje nad takšno potezo ni bilo enotno, odhod s skupnega vlaka na volitvah zagotovo ne bi ostal nekaznovan.

Stranke LMŠ, SD, Levica in SAB bodo sicer na volitvah nastopile vsaka s svojo listo, prav tako bodo v predvolilnih nastopih predstavljale različne poglede. Enoumje na levici na srečo ni mogoče. Podpis sporazuma pa četverico zavezuje, da druga druge (vsaj javno) ne bodo napadale in si ne bodo metale polen pod noge. Če bodo njihovi vodilni predstavniki nadaljevali stare zamere in egov ne bodo vsaj nekoliko pomaknili ob stran, jim današnji podpis sporazuma ne bo koristil. Nasprotno, nezadovoljstvo pri njihovih (potencialnih) volilcih se bo povečalo, s tem pa bo zrasla možnost za novo stranko oziroma za veliko abstinenco med levosredinskimi volilci.

janez Janša
Foto : Žiga Živulovič jr. /BOBO

Nedvomno gre sedanjim opozicijskim strankam marsikaj na roke. Na primer to, da slepega zaupanja volilcev morebitne nove stranke ne morejo več pričakovati. Prav tako jim gre na roko dejstvo, da prepričljivega novega obraza, ki bi se mu obetala izvolitev v slogu Mira Cerarja, ni na obzorju. Predvsem pa jim gre na roke premier Janez Janša. Ta je namreč s svojim zmerjanjem nevladnih organizacij in civilne družbe, s šikaniranjem medijev, s poniževanjem drugače mislečih … naredil vse, da se je zameril širokemu krogu volilcev. Na Janševi liniji so ostali le njegovi zvesti privrženci. Opozicijskim strankam kot bloku je torej pot do zmage na prihodnjih volitvah precej široko odprta. Če je ne bodo znale izkoristiti, si vladanja niti ne zaslužijo.

Komentari

Vaš komentar