Vojna vihra je mnoge Ukrajince prisilila, da so zapustili svoje domove. Mariborčan Grega Krajnc se je z ženo Maryno, Ukrajinko, ki že 13 let živi v Sloveniji, le pol dneva po začetku ruskega napada odpravil na tisoč kilometrov dolgo pot do ukrajinsko-slovaškega mejnega prehoda po njeno mamo. Ta je od petka v Sloveniji, medtem ko je Marynin oče, čeprav mu zaradi starosti nad 60 let ne bi bilo treba, ostal in kot prostovoljec brani svojo državo.
Ukrajina je od četrtka v vojni. Vojaki in vsi vpoklicani moški prebivalci se borijo proti ruskim vojakom, ki z več strani poskušajo prodreti v prestolnico Kijev. Ta je bil po navedbah župana Vitalija Klička danes zjutraj še vedno pod ukrajinskim nadzorom. Medtem se ostalo civilno prebivalstvo – ženske, otroci, starejši – množično umika v sosednje države. Po zadnjih podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je mejo do včeraj prečkalo 120 tisoč Ukrajincev, ocena ukrajinske vlade je 150 tisoč.
Dogajanje na ukrajinsko-slovaški meji je v živo doživel tudi Mariborčan Grega Krajnc, ki je šel z ženo Maryno tja po taščo. “Tam se zaveš, da se vojna res dogaja,” opisuje svoje občutke z mejnega prehoda Vyšné Nemecké, kjer je bilo sicer, kot pravi, vse kar presenetljivo mirno in organizirano, tudi zaradi mnogih prostovoljcev.
Mama odšla, oče ostal
“Ko smo v četrtek izvedeli, kaj se dogaja, smo takoj začeli iskati možnosti, da Marynina starša spravimo na varno,” opis tega, kaj se mu je dogajalo v zadnjih dneh začne Grega. Starša živita v Vinici, mestu s 370 tisoč prebivalci, ki leži na pol poti od Kijeva do moldavske meje. Prav lokacija zahodno od reke Dneper je po Gregovih besedah prebivalce do zdaj utrjevala v prepričanju, da ruska grožnja zanje ni tako velika. “Po aneksiji Krima leta 2014 smo vsi pričakovali, da bo režim Vladimirja Putina nadaljeval s prisvajanjem ozemlja, a so bili do zdaj v Vinici prepričani, da se bo to dogajalo na vzhodu države,” pravi. V četrtek se je vse spremenilo. Putinova vojska je napadla vojaške baze po vsej državi, od petka dalje z domačini bije boj za Kijev in prevzem oblasti. “Vsi so šokirani,” pravi sogovornik.
Marynina starša sta se najprej upirala ideji, da bi se umaknila v tujino. “Dokler ni mama v četrtek dopoldne zaslišala prvih pokov. Takrat si je premislila in klicala vse ljudi, ki jih pozna, da bi si uredila prevoz do meje,” razlaga Grega. V Vinici ima ukrajinska vojska skladišče orožja, kar je verjetno en od razlogov, da je bila ena od prvih tarč Rusov. Marynin oče se je medtem odločil, da bo ostal doma in se boril, čeprav mu zaradi njegovih let – ima jih več kot 60 – tega ne bi bilo treba.
Zastoji v prometu, zastoji na meji
Po Gregovih besedah so cel četrtek porabili za analizo, na kateri meji bo najmanj težav. “Največji naval smo pričakovali na poljskih mejnih prehodih, Madžarski smo se želeli izogniti, ker nismo vedeli, ali bodo spuščali ljudi čez mejo.” Potem so do njih prišle novice, da Slovaki spuščajo čez mejo vse, celo tiste brez osebnih dokumentov, zato so se odločili za to možnost. “Po celem dnevu histerije sva šla z ženo na pot v četrtek med 10. in 11. uro zvečer in se vozila celo noč, na ukrajinsko-slovaški meji sva bila okoli 9. ure zjutraj.”
Mamo sta 600 kilometrov oddaljeni prehod s Slovaško peljala znanca. Za prvih 100 km so zaradi velikih zastojev, o katerih smo poročali, potrebovali štiri ure, potem se je promet sprostil. V petek zjutraj, dan po začetku ruskega napada, so bili tudi oni na meji.
Grega pravi, da se je čudil, da tik pred mejnih prehodom Vyšné Nemecké na cesti ni bilo nobene gneče. “Izkazalo se je, da mejni postopki trajajo zelo dolgo. Informacija, da Slovaki čez mejo spuščajo vse, se je izkazala za neresnično, saj so preverjali ustreznost dokumentov.” Gregova tašča je tako več ur čakala za prehod meje. V petek okoli 14. ure so se z avtomobilom odpravili nazaj proti Sloveniji.
Iz Ukrajine z mislijo, da je to le začasno
Dogajanje na slovaški strani meje Grega sicer opisuje kot precej mirno in tudi organizirano. “Dvakrat sem opazil letalo na ukrajinski strani, verjetno je šlo za mejno patruljo. Okoli nas je bilo nekaj vojakov, a ne veliko. Videli pa smo veliko prostovoljcev, ki so ponujali brezplačen prevoz, drugi so prinesli vodo in prigrizke,” pravi in opisuje ganljive prizore, ko so uniformirani moški (verjetno vojaki) ljudem, ki so prihajali na slovaško stran, pomagali nositi prtljago. “Slovake lahko samo pohvalim,” pravi. Opazil je tudi različne medije, od lokalnih slovaških, do čeških, nemškega ZDF in mednarodne tiskovne agencije Reuters.
Izbira mejnega prehoda se je izkazala za dobro, saj so na nekaterih drugih precej večje gneče. “Ko gledam prizore ujetih diplomatov, tudi slovenskih, se mi vse bolj zdi, da je pravi čudež, da nam je uspelo.” Po 25 urah in dva tisoč prevoženih kilometrih so se skupaj s taščo v petek ponoči pripeljali v Slovenijo. Na vprašanje, kaj sledi, pa še ne vedo. “Tašča je Ukrajino zapustila z mislijo, da se bo v dveh tednih vrnila v domače mesto. Vprašanje pa je, kaj bo,” pravi sogovornik.
Njegova žena se je včeraj slišala tudi z očetom, ki je dejal, da je videl rakete, sicer pa kot prostovoljec teritorialne obrambe ne sme dajati veliko informacij. “Vsi skupaj upamo, da se bodo razmere čim prej umirile tudi s pomočjo Zahoda. Tisti, ki danes še podpirajo Ruse, so po mojem mnenju žrtve lažne propagande,” za konec pove Grega.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje