Zgodba Matica Novaka: zaradi hude nesreče so se mlademu reševalcu sesule sanje

Slovenija 19. Feb 202206:58 > 08:154 komentarji
Matic Novak
Foto: Denis Sadiković/N1

S hudimi življenjskimi preizkušnjami se vsak spopada na svoj način. Matic Novak je iz svoje iztisnil največ, kar se da. Po prometni nesreči, ki jo je doživel na nujni vožnji z reševalnim motorjem, se je moral spopasti s tem, da ne ve, kdo je, ko ni reševalec. Zdaj je našel novo pot, na kateri bo prav tako pomagal drugim. O rehabilitaciji uma in telesa, travmi, ljubezni do gora in o psički Nyx.

Reševalec na motorju, reševalec Slovenske vojske, oseba, ki je druge vedno postavljala na prvo mesto – vse to je bil Matic Novak. Težnja, da pomaga drugim, je bila vse njegovo življenje tako močna, da je bilo zdravstvo edina logična izbira, urgenca pa prostor, kjer je vedno zares zaživel. Reševanje na motorju je bilo zanj vrhunec, izpolnitev sanj, ki jih je vedno imel. Do hude prometne nesreče, ki se je 5. junija 2019 okoli 9. ure zjutraj zgodila na križišču Slovenske in Dunajske ceste v Ljubljani, ko je bil Matic na nujni vožnji.

Prometno nesrečo, ki mu je spremenila življenje, je sprva nenavadno dobro sprejel. V UKC Ljubljana, kjer se je zdravil, so mu dodelili psihologa, a sta po petih minutah ugotovila, da se nimata o čem pogovarjati. “Delovalo je, kot da se me zadeva sploh ni dotaknila. In ko se vrnem v spominu, se me takrat res ni, saj sem bil močno hvaležen za drugo priložnost, za to, da lahko še živim,” se je vrnil k prvim občutkom po nesreči.

A sčasoma je prišla tudi psihična stiska, ki se je pojavila skupaj z izgubo stvari, ki so mu do takrat pomenile največ. “Služba v vojski, funkcionalnost moje roke, ugotovitev, da ta ne bo nikoli več ista, kot je bila pred nesrečo, imel sem težave z nogo, izgubil pa sem tudi vse aktivnosti, ki sem jih počel pred nesrečo. Takrat je prišla druga realnost, novo življenje,” je opisal trenutek, ko so ga posledice zadele.

Pri Maticu so se pojavile težave z identiteto, ki je bila vse do trka nekako povezana z njegovim delom, z reševanjem in pomočjo ljudem. Kar naenkrat se ni mogel več povezati niti s svojim imenom, ni več vedel, kdo je, če ni reševalec. “Pol leta ali leto po nesreči sem se začel soočati s travmo,” je nadaljeval. Obrnil se je na dnevni oddelek psihiatrične klinike, a potreboval je predvsem pogovor, metode, kako se spoprijeti s travmo, in pa neko gotovost, da bo vse v redu. “Seveda je nisem dobil, saj se morajo dogodki odviti sami po sebi,” je povedal z nasmehom.

Bližnji za nesrečo izvedeli na internetu

Ker se je nesreča zgodila na delovni dan na enem večjih prometnih križišč v Ljubljani, je bilo tam ogromno ljudi, kaj hitro so fotografije preplavile tudi družbena omrežja in medije. Matičevi svojci so tako za to, kar se je zgodilo, izvedeli na internetu. “Predstavljajte si, da zagledate svojega bližnjega, sina, partnerja, kako leži na tleh, zraven popolnoma sesut motor, ti pa si brez konkretnih informacij, kaj se je zgodilo. Skozi glavo ti gre samo ena misel: Ali je živ? Jaz sem negibno obležal na tleh, in videti je bilo, da ne bo vse v redu,” nam je pripovedoval o travmi, ki so jo ob nesreči doživeli njegovi svojci.

Zmeda je nastala tudi zaradi igre usode, saj tisti dan Matic sploh ne bi smel biti v službi. Imel je dopust, a jim je šef poslal sporočilo, ali bi lahko kdo prišel delat. Javil se je, saj ni imel posebnih načrtov, prav tako pa je bil naravnost zaljubljen v svojo službo. Tako nihče ni vedel, da je tisti dan na delu, saj bi moral biti doma.

Ko so ga pripeljali na urgenco, pa je bil zdravnik, ki je bil dežuren, njegov zelo dober prijatelj. “Hvala bogu so informacije potem hitro stekle in moji so izvedeli, da je z glavo in hrbtenico vse v redu. Najprej so vprašali, ali sem živ, potem pa, kakšne so poškodbe.” Ko je njegov prijatelj povedal, da gre za roko in nogo, so si vsi oddahnili. Pred nesrečo je bil Matičev tempo življenja vseskozi zelo divji, nikoli se ni ustavil, gore so bile njegov drugi dom, zato so se svojci na smrt bali, da bi ostal hrom. “Tega si tudi jaz ne upam predstavljati,” se je za hip ustavil.

Tudi o najbolj temnih trenutkih po nesreči lahko Matic spregovori z nasmehom. Kot je dejal, je takrat premagal strah pred iglami. “Seveda se nisem bal igel samih, saj sem z njimi neprestano delal, ampak na smrt sem se bal vbodov. /…/ Nisem se mogel znebiti strahu iz otroštva do tistega trenutka,” je pripovedoval. “Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko so mi rezali kombinezon in sem vedel, kaj sledi, sem rekel: Ne! Stoj!” je v smehu pripovedoval.

En korak čez mejo, tri korake nazaj

V prometni nesreči je Matic doživel zlom zapestja oziroma glavo koželjnice, zlom sredinca in odprt zlom goleni z zlomljeno mečnico. “Sklep je bil tam, kjer ne bi smel biti,” se spominja. Bolniški stalež je zaključil pred približno enim mesecem, tako da je po dveh letih njegova rehabilitacija uradno zaključena. A pot do tega trenutka je bila dolga, saj je zapestje na začetku komaj premikal. Poškodoval si je desno roko, ki je za reševalca na motorju ključna, saj je na tej strani ročica za “gas”.

Zdaj je funkcionalnost zapestja skoraj popolnoma povrnjena, a hrustanec, ki se ne obnavlja, je zdrobljen. “Skozi vso rehabilitacijo je šlo za preizkušanje mej, do kod lahko greš. Nagnjen sem k temu, da jih prestopam. Šel sem do končne točke in še naprej, kar me je nato vrnilo tri korake nazaj,” je povedal o mesecih in mesecih okrevanja. Največ težav mu je povzročala noga, saj je imel na mečnici vstavljeno še ploščico. Tega po navadi ne rekonstruirajo, a pri njem so se odločili drugače, saj je imel težavo s hojo. “Nisem mogel niti navzdol po stopnicah, kaj šele, da bi se vračal iz gora. Zadeva je škrtala, skelela, se vnela, bolela in zatekala.” Operacijo noge je imel 18. januarja letos in zdaj težav nima več.

Hitro po zaključku bolniške je zbral kolege, s katerimi pleza, in se podal v gore, da bi videl, ali gre. “In gre. Preplezali smo dva slapova, enega kar precej zahtevnega,” je povedal sogovornik in ob tem kar zasijal.

Matic se je odločil, da bo najprej pozdravil telo, saj mu vse poškodbe niti niso omogočale, da bi se takoj posvetil še psihi. Ko je bil dovolj pri sebi in sposoben krajših sprehodov, je začel opazovati sebe in svoje misli. “Opazil sem, da je bilo v ozadju ogromno strahov in negativnih misli, ki so izvirale iz negotovosti, nevednosti, iz travm in nervoze, ki je bila konstantno v meni, a sem jo utišal, saj sem moral najprej k sebi spraviti telo. Nisem se mogel psihično zlomiti, dokler nisem bil fizično opravilen,” se je ozrl na začetek svojega psihičnega okrevanja. Kot je dejal sogovornik, se fizično bolečino da potrpeti, obstajajo tudi protibolečinske tablete. “Da se odmisliti del fizične bolečine, a ko pride do psihične, tega ne moreš nikakor omiliti. Vedel sem, da bom moral pljuniti v roke in začeti delati.”

Osredotočil se je na stvari, ki so mu vedno prinesle dobro počutje pred nesrečo, ob tem pa ugotovil, da ga pomirja narava, k sebi ga je vlekla predvsem voda. “Usedel sem se ob kakšnem žuborečem potoku in opazoval, kakšne misli me bodo preplavile. To sem naredil čisto spontano, nikjer se nisem učil meditacije,” je dejal. Ta terapija, ki si jo je zase izbral sam, je trajala. “Sprostilo se je ogromno nerazčiščenih travm, tega je bilo res veliko, a zadal sem si cilj, da to moram speljati.”

Na najnižjo točko spirale, kot je dejal, je padel, ko je prvič doživel panični napad in ni razumel, kaj se z njim dogaja. Takrat ga je zadelo, da bo treba začeti z ničle in da bo pri tem morda izgubil določene ljudi, svojo karierno pot in predstavo o tem, kdo sploh je Matic Novak. Zavestno se je osamil, čeprav je hrepenel po družbi. “Želel sem sam najti točke v svojem življenju, na katere je imela travma največji vpliv,” je dejal.

Prepoznal je, da se sooča z anksioznostjo, danes pa je že tako daleč, da se z njo dobro spopada. V okviru magistrskega študija promocije zdravja, ki se ga je lotil med okrevanjem, ko “ni imel kaj drugega početi”, je posnel tudi video, v katerem poda nekaj nasvetov oziroma trikov za druge. Projekta se je lotil resno, zanj si je vzel en mesec. Ker video na Zoomu med predstavitvijo ni delal, si je rekel, da “korajža velja” in ga naložil na Facebook, nato pa še na Instagram. “Anksioznost je prišla zelo počasi, kot neki zajedalec. Enako, kot da bi šel v gore s kamenčkom v čevlju. Na začetku si misliš, da te ne bo motil, in ko hodiš, hodiš, hodiš, se vname in naredi rano. Isto je bilo pri meni, svojih simptomov nisem prepoznal vse do pojava paničnih napadov,” je opozoril.

Poglejte si Matičeve nasvete za spopadanje z anksioznostjo

Hodi tudi, kot temu pravi sam, na budne sprehode. “Ne hodiš tako, da gledaš v tla in si ujet v glavo. Če greš na tak sprehod, moraš poznati celo pot, ki si jo opravil do najmanjših podrobnosti,” je navedel še nekaj, kar mu pri skrbi za mentalno zdravje najbolj pomaga. Do vseh metod, ki so mu pomagale, je prišel popolnoma spontano, a sčasoma je ugotovil, da so vse velik del hatha joge, v katero se je pozneje poglobil. “Če mi je karkoli res pomagalo na potenco, da se je zgodil res velik preskok, je bilo to, ko sem se začel aktivno ukvarjati z jogo.”

Matic prihaja iz vasice na Gorenjskem, ki leži pod goro Stol. “Če od majhnega rasteš pod tako mogočno zadevo, kot je gora, se ti to tako močno zapeče v podzavest, da si niti ne predstavljaš,” je začel z opisom svoje vseživljenjske ljubezni. Njegov oče je bil strasten gornik, a kot otroku so se Maticu gore zamerile, ker je bilo to nekaj, kar je moral početi. A z odraščanjem so se stvari spremenile. “Še danes, kjerkoli sem, kamorkoli se peljem, gledam v gore in se ne morem naužiti vse te mogočnosti, vseh teh sten. Kar vidim poti, kje bi se dalo iti in plezati. Takšne občutke doživljam že v dolini, kaj šele, ko sem v gorah,” je zažarel ob pripovedovanju.

Tudi on ima občutek, da te gore kličejo. “Neka močna vez je med tabo in goro, ki je zasidrana tako globoko, da je ne moreš prerezati. Z bratrancem sva kot najstnika začela raziskovanje, in sicer tako, da sva šla plezat z najbolj poceni štrikom, ki se je strgal, jaz pa sem zgrmel okoli pet metrov v globino. Takrat sva rekla, da se je treba vpisati na tečaj in kupiti pravi štrik, saj je varnost na prvem mestu. Ko sva začela, je ta ljubezen eksplodirala,” je povedal o začetkih.

Dislektik, ki piše knjigo

Ko se je zgodila nesreča, se je Matičev svet drastično spremenil. Kot je dejal, tega pravzaprav ne more opisati z besedami. “Kot bi živel isto življenje na istem svetu, a bi bila izkušnja vsega samo polnejša, bogatejša, vsega je več,” je kljub vsemu hudemu poudaril pozitivno. Pot, ki jo je prehodil, si je zaželel deliti z drugimi, saj je na njej srečal veliko ljudi, ki so jih travme zaznamovale in spremenile njihovo življenje, osebnost. “Vsem bi dal ta pogled na svet, to možnost, da se pride ven iz tega. Da se, ampak je treba delati. Mama mu je predlagala, naj se loti pisanja knjige. “Pisanje in jaz sva dva različna pojma. Jaz kot otrok dislektik s težavami s pozornostjo in koncentracijo, ki ni mogel biti pri miru … A ko sem enkrat padel notri, je začelo teči iz mene,” je dejal. A ni še čas, da bi knjiga ugledala luč sveta, je dodal.

Najboljša prijateljica in velika ljubezen Nyx

Poleg ljubezni do soljudi je bil Matic že od malih nog naklonjen psom. Doma so imeli labradorca, potem pa še dva manjša psa, ko se je odselil na svoje, pa je bila imeti kosmatinca njegova prva in največja želja. Ko je doživel prometno nesrečo, je bil v pričakovanju mladega avstralskega ovčarja. Ravno na dan nesreče so mu sporočili, da se parjenje na Češkem ni posrečilo in psa ni bilo. Sicer je dejal, da se je vse izteklo dobro, saj za živahnega psa s svojimi poškodbami takrat tako ali tako ne bi mogel poskrbeti.

Rejci so se odločili, da bodo še enkrat poskusili in v drugo je uspelo, a nenavadno – samička je nosila le enega mladička. Njena lastnika sta se odločila, da ga bosta dala Maticu, čeprav sta enega psa sprva želela obdržati sama. “Na svet je Nyx prišla 25. decembra, tako da jo je prinesel Božiček,” se je zasmejal Matic. Nastala je močna vez. “To je en kup kosmate sreče, vedno te spravi v dobro voljo. Ve, kdaj si slabe volje, saj se drugače ne stiska rada. A ko je bila z mano v slabih trenutkih, je ležala z glavo na mojih prsih. Ko so mi tekle solze po obrazu, jih je polizala. Vse je bilo toliko lažje.”

Skupaj sta šla tudi skozi rehabilitacijo in fizioterapijo, saj si je Nyx poškodovala desno zadnjo nogo. “Zelo podobno zgodbo si deliva, pravijo, da sva ista, tudi v smislu energije in živahnosti,” se je zasmejal. Zdaj se Nyx uči reševanja ljudi iz plazov, opravila je že prvi izpit, jo je pohvalil lastnik. Kot je dejal, ima dober nos in smisel za to delo. “Zdaj sva sodelavca.”

Tudi na novi poti prva misel pomagati ljudem

Matic Novak je po dobrih dveh letih in pol od nesreče našel nove sanje. Včasih je mislil, da jih je izpolnil s tem, ko je postal reševalec na motorju. Ta teden je dal odpoved in zdaj začenja novo pot. “Začel bom delati na psihiatriji na oddelku za odvisnost od prepovedanih drog. /…/ Vprašal sem se, kaj več še lahko dosežem. Če se usmerim v preventivo in začnem poudarjati pomen zdravja, še preden nastanejo težave, lahko rešiš veliko več življenj. Ko ti neka substanca poda laž, da je to največ, kar lahko doživiš … To je zame spet izziv. Človeku želim pokazati, da ne potrebuje nobene droge, da je v življenju zadet, od vsega, kar lahko ponudi,” je za konec še povedal Matic, ki bo tudi na svoji novi poti pomagal številnim.

Komentari

Vaš komentar