Ministrstvo za delo je ustavilo ponovno oceno podeljenih pravic osebne asistence. Revizije so se bali številni invalidi, ki zdaj pravico do osebne asistence imajo, brez nje pa bi bili v veliki stiski. Sistem osebne asistence je po prepričanju mnogih neustrezen in neurejen, a se večina strinja, da je treba nepravilnosti odpravljati šele, ko bo uveljavljen sistem dolgotrajne oskrbe.
Ministrstvo za delo, ki ga od začetka meseca vodi Luka Mesec, je ustavilo ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence. Kot so pojasnili, je ustavitev revizije predlagal inštitut za socialno varstvo, ki ima pri ocenjevanju upravičenosti najpomembnejšo vlogo. “Podlaga za odločanje je zakon o osebni asistenci, ki je slab,” pravijo na ministrstvu. “Spremembe zakona, ki so bile sprejete v preteklem mandatu, pa so bile v večini škodljive in namenjene varčevanju, ne vzpostavitvi robustnega, kvalitetnega in dostopnega sistema.”
Na inštitutu do zakonodaje niso tako ostri. Ne nazadnje so sodelovali pri pripravi zadnjih sprememb. Menijo pa, da bi bilo treba s ponovnim odločanjem o uporabnikih osebne asistence počakati do uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi. Na ministrstvu se s tem strinjajo in napovedujejo strukturne spremembe na področju skrbi za najranljivejše. Med drugim bodo pisali nov zakon o dolgotrajni oskrbi, zato sistem dolgotrajne oskrbe še ne bo uveden z začetkom prihodnjega leta, kot je odločila prejšnja koalicija.
Najboljša pravica
Osebna asistenca je, kot piše na spletni strani ministrstva, zbir storitev, ki ljudem, ki v vsakdanjem življenju potrebujejo pomoč drugega, omogoča neodvisno in bolj kakovostno življenje. Dobijo jo lahko polnoletni invalidi, mlajši od 65 let, ki ne živijo v celodnevni institucionalni oskrbi.
Inštitut je vlogo v sistemu osebne asistence dobil šele pred kratkim. Od takrat je presoja upravičenosti do osebne asistence veliko strožja, kot je bila pred tem, kažejo informacije, ki smo jih zbrali. Osebna asistenca je samo ena od pravic na področji skrbi za invalide oziroma osebe, ki potrebujejo pomoč. Načeloma naj bi bila namenjena tistim, ki potrebujejo pomoč za to, da bi bili aktivni v izobraževanju, na delu ali v družbi.
Vendar je država pri financiranju osebne asistence veliko bolj radodarna kot pri financiranju drugih primerljivih pravic, kot so oskrba v domih za starejše, pomoč na domu ter storitve družinskega pomočnika. Ker do zdaj ni bilo enotnih kriterijev pri podeljevanju pravice do osebne asistence, po mnenju mnogih pa je manjkal tudi nadzor, je število uporabnikov osebne asistence zelo hitro raslo. Stroga revizija podeljenih pravic bi pomenila, da bi se življenje mnogim poslabšalo.
“Naj vlada raje napolni vlak z invalidi in jih odpelje”
Uporabniki se zato ponovnega pregleda bojijo, nam je povedalo več izvajalcev osebne asistence, ki organizirajo pomoč. “Ne samo nezadovoljstvo, upravičeno nezadovoljstvo, to je eksistenčni strah, občutek krivice,” pravi Sonja Mehlin iz Zavoda Sreča moja, prek katerega 40 uporabnikom pomaga več kot 90 asistentov.
“Naši uporabniki pravijo: če bo država ukinjala osebno asistenco, naj raje napolni vlak z invalidi in naj jih odpelje po načelu nacistične Nemčije,” pa trdi Jelica Bizjak iz Društva 3RRR, ki ima 23 uporabnikov in 50 redno zaposlenih asistentov. “Dogovarjajo se tudi, da bodo v primeru izgube pravice odšli pred ministrstvo in zahtevali, naj tam poskrbijo zanje,” je dodala.
Revizija, ki bi se morala po zakonu končati do oktobra 2024, se še ni zares začela. So pa centri za socialno delo več uporabnikom osebne asistence že poslali zahtevo za dokazila o upravičenosti do te pravice. Tudi odločbe o pravici izdajajo centri za socialno delo, vendar pri tem po dosedanjih izkušnjah vedno sledijo mnenju komisij, ki jih imenuje inštitut in ki na terenu preverijo izpolnjevanje pogojev za osebno asistenco.
Stroški 15-krat višji od napovedanih
Zakon o osebni asistenci je bil sprejet v času vlade Mira Cerarja, ko je ministrstvo za delo vodila Anja Kopač. Pravica do osebne asistence pa je bila uvedena šele z začetkom leta 2019, torej je relativno nova. Širši javnosti je osebna asistenca znana predvsem zato, ker je dejansko izvajanje pravice tako zelo drugačno od tega, kar sta državni zbor in vlada napovedovala, ko sta jo uvajala. Pred uvedbo so namreč ocenili, da bo zakon stal osem milijonov evrov na leto, a so stroški zdaj več kot 15-krat večji. Marca letos, torej v enem samem mesecu, je šlo za plače osebnih asistentov in režijske stroške izvajalcev te storitve 14 milijonov evrov.
Napovedali 40 odstotkov manj uporabnikov
Kaže tudi, da letošnje pomladi ni bilo enotnih kriterijev za podeljevanje pravice do osebne asistence. V nekaterih delih Slovenije, na primer v Pomurju, naj bi bilo namreč veliko več pozitivnih odločb kot drugje. “Teh razlik ni mogoče razložiti z demografskimi ali drugimi objektivnimi podatki,” pravi Barbara Kobal Tomc, direktorica inštituta za socialno varstvo. Zato nikogar ni presenetilo, ko je ministrstvo za delo lani zapisalo, da je nujno treba ponovno oceniti vse uporabnike osebne asistence. Ministrstvo, ki ga je takrat vodil Janez Cigler Kralj iz NSi, je predlagalo spremembe zakona, ki naj bi za kar 40 odstotkov zmanjšale število uporabnikov osebne asistence oziroma obseg ur pomoči, ki jim pripada.
“Asistenti v resnici pomagajo v gospodinjstvu, delajo v podjetju …”
Ministrstvo nikoli ni pojasnilo, kako je prišlo do ocene, da je potrebno tako veliko zmanjšanje. Omenjali so samo nekaj anekdot o zlorabah oziroma izkoriščanju. “Slišali smo, da je sorodnik podučil uporabnika, kako mora odgovarjati na vprašanja, da bo dobil zadostno število ur osebne asistence,” je lani v državnem zboru povedal Cveto Uršič, ki je kot državni sekretar na ministrstvu v prejšnjem mandatu skrbel za to področje.
“Slišali smo tudi, kaj vse je moral osebni asistent delati v družini, biti gospodinjska pomočnica celi družini. Slišali smo tudi, kako je moral v podjetju delati, ker imajo sorodniki uporabnika firmo,” je še dodal.
Barbara Kobal Tomc pa je takrat poudarila, da težko govorimo o zlorabah. Po njenem je sistem dopuščal “različne možnosti”, saj je temeljil na zaupanju. “Zelo se je šlo na zaupanje, da si nihče ne bo ničesar izmislil, vsi bomo karte dali na mizo, vsi bomo govorili po resnici,” je pojasnila.
Nihče ni glasoval proti spremembam
Za spremembe zakona je oktobra lani glasovalo 50 poslank in poslancev, tudi nekateri iz takratne opozicije, proti pa nihče. Glasovanje proti je napovedal samo Jani Möderndorfer iz opozicijske LMŠ, vendar ga ob glasovanju ni bilo v dvorani. Odsoten je bil tudi sedanji minister Luka Mesec, drugi poslanci in poslanke Levice pa so se vzdržali.
Te spremembe sicer niso spremenile definicije upravičencev do osebne asistence. Kljub temu pa mnogi uporabniki in izvajalci opozarjajo, da je zdaj marsikaj drugače kot prej.
Po novem morajo namreč prosilci za to storitev upravičenost dokazovati z dokumentacijo o stopnji in vrsti invalidnosti, o uporabi medicinsko tehničnih pripomočkov, o izobraževanju ali zaposlitvi … Poleg tega o pravici do osebne asistence ne odločajo več centri za socialno delo samostojno. Zdaj ima bistveno vlogo inštitut za socialno varstvo, saj usposablja in imenuje komisije izvedencev, ki pripravljajo mnenja o upravičenosti do osebne asistence. Ker centri za socialno delo vedno sledijo mnenju komisij, te dejansko odločajo o pravici.
Včasih je register izvedencev vodilo ministrstvo za delo, angažirali pa so jih centri za socialno delo. Takrat naj bi bilo izvedencev okoli 120, zdaj pa jih je veliko manj. Po spremembi zakona in pravilnika je marca letos izvedenski oddelek vzpostavil inštitut za socialno varstvo. Barbara Kobal Tomc nam je povedala, da je devet izvedencev zaposlenih na inštitutu, še nekaj pa je zunanjih. V komisijah za pripravo mnenj pa sta po dva izvedenca.
“Čakajo tudi več kot sedem mesecev”
Po spremembah se na odločitve o upravičenosti do osebne asistence čaka mnogo dlje kot prej, nam je povedalo več osebnih asistentov. Ko do odločitev pride, pa so te redkeje kot prej pozitivne, še dodajajo. Na ministrstvu trdijo, da po njihovih podatkih večjih zaostankov pri odločanju ni. Vendar nam je več izvajalcev zatrdilo, da nekateri prosilci čakajo že od začetka leta in dlje. Nov način odločanja o pravicah, v katerem ima glavno vlogo inštitut, je sicer zaživel “šele” letos spomladi, torej pred tremi meseci.
“Vse nove vloge se obravnavajo absolutno predolgo, tudi več kot sedem mesecev” pravi Gregor Herega iz Zavoda asistenca in oskrba Maribor, prek katerega 45 uporabnikom pomaga 100 asistentov. “Za uporabnike je zdaj dosti slabše kot prej, saj smo že konec junija, v Podravju pa komisije še ne delujejo in uporabniki, ki tudi nujno potrebujejo pomoč, čakajo na milost in nemilost,” pravi Nataša Karneža iz Zavoda Lanin Svet Apače.
Strožje ocenjevanje
Tisti izvajalci osebne asistence, ki so v zadnjem času pomagali pomoči potrebnim pri uveljavljanju pravice, so nam večinoma povedali, da prosilci pogosteje dobijo zavrnilne odločbe. Kadar so odločbe pozitivne, pa uporabniki dobijo odobrenih manj ur pomoči, kot bi jih dobili po prejšnjem sistemu odločanja, še pravijo.
“Pred kratkim smo s pomočjo koordinatork invalidskega varstva prišli do informacije, da so prej komisije podelile pravico osmim od desetih prosilcev, zdaj pa dvema od desetih,” pravi Nataša Gadnik iz Društva pomoč.
Na ministrstvu in na inštitutu so potrdili, da je manjši delež vlog rešen pozitivno. “Ljudje ne vedo, da se je zakon spremenil in da je večji poudarek na aktivnosti,” pravi Barbara Kobal Tomc. Na ministrstvu pa menijo, da je razlog za manjši delež pozitivno rešenih vlog v poenotenju ocenjevanja potreb po storitvah osebne asistence.
Podatkov o deležu pozitivnih in negativnih odločb na ministrstvu in inštitutu nimajo, saj odločbe izdajajo posamezni centri za socialno delo. Na ministrstvu so nam povedali samo, da je bilo od marca vloženih 520 vlog, ki so v fazi reševanja. V tem času je bilo zoper odločbe vloženih 40 pritožb.
Po informacijah prosilcev za osebno asistenco, ki so nam jih posredovali izvajalci, je ocenjevanje potreb in pogojev za pravico zdaj strožje. Komisije naj bi zdaj invalidom, ki potrebujejo pomoč, večkrat odrekle asistenco oziroma jim dodelile manjši obseg tedenski obseg ur asistence.
Zakon že ves čas določa, da so do osebne asistence upravičeni tisti invalidi, ki potrebujejo pomoč za bolj samostojno življenje ter vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev. Od zadnje spremembe zakona in pravilnika pa tisti, ki odločajo o podeljevanju pravic, veliko bolj odločno zahtevajo izkazovanje “aktivnosti”. Takšen pogled, ki ga deli tudi inštitut za socialno varstvo, na primer odločno zagovarja društvo YHD, ki je tudi izvajalec osebne asistence in je v veliki meri sodelovalo pri pripravi sedanjega zakona.
“Osebna asistenca je za družbeno aktivne ljudi,” pravi predstavnica YHD Elena Pečarič, “Prej pa je šla pravica zelo široko, preko mej tistega, čemur naj bi sledil zakon. Dajala se je tudi ljudem, ki so odvisni od alkohola in droge.”
Zaposlovanje kot na dražbi
Tudi izvajalci osebne asistence pravijo, da uporabniki včasih zlorabljajo sistem. Na primer tako, da se oseba, ki potrebuje pomoč, dogovori z znancem, da bo ta njen osebni asistent, potem skupaj kot na dražbi poiščeta izvajalca, ki asistenta zaposli in mu z javnim denarjem izplačuje plačo. Izvajalec tako pridobi novega uporabnika in novega zaposlenega, onadva pa v zameno zahtevata, da se nihče ne vtika v to, koliko in kaj asistent dela.
“Večkrat smo bili v situaciji, ko bi lahko pridobili nove uporabnike, pa so se ti premislili, ko smo jim jasno povedali, da bomo izvajanje preverjali,” pravi na primer Verona Šuštar iz Zavoda Lepa si.
Predstavniki uporabnikov pa trdijo, da se zlorabe dogajajo na drugi strani, saj po njihovih besedah komisije odločajo nepravilno in netransparentno. Takšne govorice smo slišali tudi od nekaterih izvajalcev, a drugi priznavajo, da je zdaj odločanje bolj strokovno. “Ni razlogov, da bi dvomili o pravilnosti odločitev in mnenj inštituta,” so poudarili na ministrstvu.
Večina naših sogovornikov priznava, da zlorabe niso pravi razlog za zmanjšanje deleža pozitivnih odločb o osebni asistenci. Ključen je očitno prav večji poudarek na aktivnosti in strogosti presoje pogojev. Predstavniki uporabnikov so poročali o več primerih, ko so komisije prosilcem napovedale zavrnilne odločbe zaradi premajhne aktivnosti. Tako naj bi na primer komisija zavrnila umirajočo rakavo bolnico, ker naj bi povedala, da noče niti v kino, nam je povedala Nataša Gadnik. Vendar osebna asistenca sploh ni namenjena rakavim in drugim bolnikom, ampak invalidom, poudarja Elena Pečarič.
Vse alternative so slabe
Načeloma se vsi strinjajo, da bi morala biti osebna asistenca namenjena aktivnim. Problem je v tem, da morajo tisti, ki osebne asistence ne dobijo, pomoč poiskati drugje. Vse alternative pa so slabe, nam je povedalo več poznavalcev tega področja. Povprečen prejemnik osebne asistence od države dobi povprečno več kot 3.600 evrov mesečno. Ta znesek pokrije skoraj dve povprečni slovenski bruto plači. Država torej financira relativno visok nivo storitve.
Le redke osebe, ki potrebujejo takšno pomoč, si lahko tako storitev plačajo same. Komisije, ki naj bi jim zavračale pravico do osebne asistence, naj bi jim na primer svetovale, naj si pomoč zagotovijo v domovih za starejše ali prek pravic do pomoči na domu oziroma do družinskega pomočnika.
Za najvišjo raven oskrbe v domovih za starejše je treba ponekod plačati več kot 1500 evrov na mesec, poleg tega pa mnogi, ki potrebujejo pomoč, svojih domov sploh ne želijo zapustiti. Zakon o dolgotrajni oskrbi naslavlja ta problem, vendar ga aktualna vlada ne bo uveljavila.
Družinski pomočniki in pomočniki na domu pa so plačani veliko slabše kot osebni asistenti, zato ni čudno, da so po nekaterih informacijah mnogi pomočniki v zadnjih letih postali asistenti.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje