Najsodobnejši ljubljanski avtobusi na sto kilometrov porabijo za skoraj 300 evrov goriva

Kot vihar se je na družbenih omrežjih razširila objava, da novi hibridni vodikovi avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa zaradi visoke cene vodika vozijo zgolj na elektriko. Objavo avtomobilskega novinarja so namreč v predvolilnem obdobju začeli deliti številni posamezniki, ki opozarjajo, da gre za še enega od ekonomsko nesmiselnih projektov občine. Imajo na Ljubljanskem potniškem prometu res težavo?
Avtomobilski novinar Primož Lemež je v nedavni objavi na Facebooku kritiziral odločitev Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) za nakup hibridnih vodikovih avtobusov in načrtovano 5,75 milijona evrov vredno naložbo v proizvodnjo vodika.
Opozoril je, da po njegovih informacijah iz LPP ti avtobusi zaradi visoke cene vodika vozijo zgolj na elektriko. Po njegovih izračunih naj bi pri porabi okoli šest kilogramov vodika na 100 kilometrov strošek tega energenta znašal približno 132 evrov, medtem ko naj bi elektrika za približno 90 kilovatnih ur stala od 13,5 do 18 evrov, kar predstavlja desetkratno razliko.
Soočeni z astronomsko ceno vodika so zato po njegovem sklepanju na LPP in Energetiki Ljubljana rešitev poiskali v lastni proizvodnji vodika. "Avtobuse smo kupili za vodik, vodik je predrag, zato jih vozimo na elektriko, zdaj pa bomo za več milijonov zgradili še lastno proizvodnjo vodika. Bravo. To je že skoraj umetnost," je sarkastično zapisal.
Cene vodika so še bistveno višje
Preverili smo, kaj od tega drži in kje se je Lemež zmotil. Zanimivo je, da njegove številke večinoma držijo, tiste, ki ne držijo, pa so za LPP celo še bolj problematične. Podatek, da Mercedesovi električni avtobusi z vodikovimi gorivnimi celicami, ki so na ljubljanske ceste zapeljali konec lanskega leta, na 100 kilometrov porabijo približno šest kilogramov vodika, drži.
Ne drži pa več navedba, da kilogram vodika brez DDV stane 22 evrov. Njegova cena se je namreč v zadnjih mesecih več kot podvojila in trenutno brez DDV znaša 39 evrov, z davkom vred pa kar 48 evrov za kilogram. Če k temu prištejemo še približno 66 kilovatnih ur električne energije, ki jo avtobus na 100 kilometrov porabi poleg vodika, ugotovimo, da se skupni strošek približa 300 evrom.
"Veliko številk v tem zapisu je točnih, a težava je v izpeljavah, ki ne držijo," je za N1 zapis o vodikovih avtobusih komentiral direktor LPP Rok Vihar, ki je dodal, da avtobusi kljub visoki ceni vodika ne vozijo samo na elektriko in da jih zaradi visokih stroškov ne uporabljajo nič manj, kot bi jih sicer.
Opozoril je, da se cena vodika iz meseca v mesec spreminja, saj je po pogodbi vezana na ceno zemeljskega plina, ki je trenutno zelo visoka. "Še prejšnji mesec je kilogram vodika stal nekaj čez 30 evrov. Pri primerjavi stroškov posameznih pogonskih tehnologij je treba upoštevati primerljivo metodologijo obračuna in celotne stroške uporabe vozil, ne zgolj trenutne cene energenta."
Po podatkih LPP je povprečni strošek energentov pri 18-metrskih vodikovih avtobusih v prvih devetih mesecih letošnjega leta znašal približno 1,69 evra na prevoženi kilometer, pri 18-metrskih baterijskih električnih avtobusih pa približno 0,43 evra na kilometer.
Pri presoji ekonomske upravičenosti vodikovih avtobusov je treba poleg stroškov energentov upoštevati tudi stroške njihovega nakupa in vzdrževanja. Za nakup desetih vodikovih avtobusov je bilo zagotovljenih približno 6,5 milijona evrov nepovratnih sredstev, kar predstavlja okoli 80 odstotkov vrednosti naložbe in bistveno zmanjšuje investicijsko obremenitev LPP. "Ob tem gre za nova vozila, ki so v garancijski dobi, zato pri njih nimamo nobenih stroškov vzdrževanja. Zato primerjava, ki temelji zgolj na trenutnih cenah energentov, ne odraža celotne ekonomske slike, saj je treba upoštevati stroške vozil v njihovi celotni življenjski dobi," poudarjajo na LPP.

Vihar pravi, da je v tem trenutku bistveno poudariti, da je pogodba za dobavo vodika začasna, saj naj bi sredi prihodnjega leta v sodelovanju z Energetiko Ljubljana vzpostavili lastno proizvodnjo. "Počakati moramo, da končamo projekt samooskrbe z vodikom. Strinjam se, da je po trenutnih cenah vodika uporaba teh avtobusov dolgoročno ekonomsko nevzdržna, vendar projekcije kažejo, da bomo imeli po dokončanju projekta sončne elektrarne s tovarno vodika v Podutiku zagotovljeno ceno 12 evrov za kilogram vodika. Kilometer, prevožen z vodikovim avtobusom, bo takrat kljub dolgi verigi pretvorb in dragi tehnologiji cenejši kot danes kilometer, prevožen z dizelskim avtobusom. To je naš končni cilj," je poudaril Vihar.
Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj so se v Ljubljani sploh odločili za vodikove avtobuse, če je vožnja z baterijskimi električnimi avtobusi bistveno cenejša. "Nekatera mesta so se odločila tako, nekatera drugače. Na Dunaju so se odločili podobno, kot smo se v Ljubljani, veliko mest se je odločilo za izključno električne avtobuse. Ljubljana se je zato odločila, ker njena javna podjetja delujejo kot povezan ekosistem. Naša strategija je bila lokalno proizvesti energijo za mestne vodikove avtobuse. Če pa bi želeli lokalno proizvesti električno energijo za floto z izključno električnimi avtobusi, ki bi jih polnili ponoči, bi imeli težavo, saj bi morali veliko te energije skladiščiti v baterijskih hranilnikih. Shranjevanje vodika je s tega vidika bistveno cenejše in enostavno, saj lahko v velikih posodah stoji tudi več tednov," je pojasnil Vihar.
Do leta 2030 načrtujejo 20 vodikovih in do 90 električnih avtobusov
Druga pomembna prednost vodikovih avtobusov je po Viharjevih besedah hitrejše polnjenje in večji doseg. Medtem ko baterijski električni avtobus v dejanskih razmerah po njegovih navedbah prevozi približno 220 kilometrov, lahko avtobus z vodikovimi gorivnimi celicami prevozi okoli 400 kilometrov. "Kar pomeni, da bi morali prilagoditi sistem in povečati floto avtobusov," je razložil direktor LPP.
Prav zaradi različnih operativnih značilnosti LPP obe tehnologiji obravnava kot dopolnjujoči se. Baterijski električni avtobusi omogočajo energetsko učinkovito izvajanje velikega dela mestnih prevozov, vodikovi avtobusi pa zaradi daljšega dosega in hitrejšega polnjenja zagotavljajo dodatno prilagodljivost pri organizaciji prometa. Kombinacija obeh tehnologij omogoča postopno opuščanje dizelskih vozil ob ohranjanju potrebnega obsega prevozov.
Kot je razložil Vihar, naj bi dolgoročno do konca leta 2030 floto avtobusov posodobili tako, da bi v prometu bilo okoli 20 vodikovih avtobusov, 80 ali 90 avtobusov pa bo izključno električnih.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje