"Zdaj imamo priložnost, da ujamemo zadnji vlak za rešitev te države!"

V Ljubljano ste prišli s predstavo Lepa Brena Project, ki sta jo zasnovala in režirala Olga Dimitrijević in Vladimir Aleksić (slednji igra eno od petih podob estradnice – Brena seksualnosti). Sami igrate Breno poslovno žensko. In čeprav se na prvi pogled zdi, da je to predstava o pevki, katere pesmi so in jih še vedno nekateri obožujejo, medtem ko jih drugi prezirajo, je ta predstava veliko več od tega. Je tudi zgodba o Jugoslaviji, do katere imamo enak odnos; eni se je še vedno spominjajo z naklonjenostjo, medtem ko drugi v njej ne vidijo ničesar dobrega. Kaj je vas pritegnilo, da ste sprejeli vlogo?

Prav imate. Naša predstava je in hkrati ni predstava o Lepi Breni. Avtorjem predstave je pravzaprav kariera te velike jugoslovanske zvezde služila zgolj za izhodišče pripovedovanja zgodbe o naši nekdanji skupni državi, o tem, kdo smo bili, kaj smo postali v teh novonastalih državicah na tleh nekdanje Jugoslavije in kdo bomo morda nekoč v prihodnosti.

Gotovo veste, da sem v zadnjih dveh desetletjih igrala like, ki so intrigirali in prek katerih sem odpirala teme, ki so odpirale občutljiva vprašanja, tako na ravni posameznika kot družbe, zato sem takoj, ko me je poklical Vlada Aleksić (eden od avtorjev in režiserjev predstave, op. p.), pristala, da odigram eno od vlog. Sama nisem bila nikoli oboževalka Lepe Brene, tudi te vrste glasbe nisem nikoli poslušala, a je bila Jugoslavija tako velika država, da je bil v njej prostor za vsakogar. Vsaj moj vtis je, da nihče nikogar ni ogrožal in tudi nihče nikomur ni vsiljeval, kakšno zvrst glasbe, kulture, umetnosti naj bi poslušal, gledal, občudoval, medtem ko je danes drugače. Danes nam želijo vsiljevati ne le določenih okusov, ampak tudi, kako naj bi razmišljali in kaj naj bi delali. In prav zaradi tega, kar ste omenili; da je bila tako oboževana kot tudi, da so prezirali njeno glasbo, podobno, kot je zdaj s pogledom na Jugoslavijo in vse, kar se je s to državo zgodilo – me je lik Lepe Brene pritegnil. Rada imam provokativne teme.

Nekako se mi zdi, da sem zadnjih dvajset let v projektih, kjer se nenehno sprašujem, kaj se nam je pravzaprav zgodilo. Dolgo časa sem osebno iskala odgovore na vprašanja, zakaj in kako smo prišli do sem, kjer smo, tako Srbi kot tudi drugi narodi, ki smo skupaj živeli v nekdanji državi.

Vojni dobičkarji narekujejo okus

Do kakšnih odgovorov ste se dokopali?

Gre za zelo kompleksno temo, ki bi ji lahko namenili ves pogovor, a za to nimava časa. Obe veva, da je bilo narejenih milijon napak in da bi se lahko razpletlo povsem drugače, a očitno ljudje, ki smo živeli v tej regiji, nismo bili kos situaciji. Dopustili smo, da so iz steklenice ušli zli duhovi, ki so na teh prostorih počeli vse mogoče. In ti isti ljudje so po koncu vojne postali podjetniki in del vladajoče družbene, politične in gospodarske elite. Iz vojnih dobičkarjev so postali poslovneži in zdaj že njihovi otroci, ki so se izobraževali v tujini, postajajo poslovneži, ki si gradijo cele imperije in so nepredstavljivo bogati ter to jemljejo kot nekaj samoumevnega. Menim, da je cela regija takšna in da je to nekaj, kar nam je skupnega.

Majhen krog ljudi, ki jim ni uspelo pridobiti veliko izobrazbe ne v Jugoslaviji ne v tujini, temveč so znanje pridobivali na bojiščih in ves čas trgovali ter poslovali med vojno, ter na tuji nesreči obogateli s krajami, ropi in nepredstavljivimi zločini, zdaj tvorijo vladajoče strukture in v te vključujejo že tudi svoje otroke. Ti isti ljudje, ne bom rekla, da vsi, ampak večina, vodijo največje posle, nam narekujejo okuse, o katerih sem že govorila, gradijo nekakšna mesta in stavbe, potem ko porušijo vse, kar je obstajalo, sekajo gozdove, uničujejo naravo. To ne velja le za Srbijo, temveč tudi za Bosno in Hercegovino in Hrvaško. Pri vas, ki ste v Evropski uniji, je le ta razlika, da se vse to počne na bolj prefinjen, subtilen način. Vsaj tak je moj vtis.

Lahko se strinjam z vami, vendar je tudi dejstvo, da se nihče ne postavi na oblast sam. Vsaj v evropskih državah je tako, da si oblast izbiramo na volitvah?

Sama ne želim soditi o slovenskem primeru, za svoj narod lahko rečem, da nismo bili kos situaciji, in to se kaže skozi vsa leta po koncu vojne v 90. letih prejšnjega stoletja. Samo poglejte, kakšne ljudi si izbiramo za voditelje. V srbskem narodu je nekakšno čudna potreba po vodji, ki naj bi ga vsi morali imeti radi in ki je nekakšen oče naroda. To kaže na nedoraslost naroda, da bi naredil konec temu. Iz vsega tega izvzemam študente, ki so se pojavili pred dvema letoma.

Kot zombiji, zaradi lastnega udobja

Do študentov bova še prišli, a če se še nekoliko vrneva k predstavi Lepa Brena, s katero prihajate v Slovenijo po tem, ko ste jo že 150. odigrali po vseh drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Se ljudje povsod smejejo ali mogoče spustijo tudi kakšno solzo na istih točkah predstave ali so razlike med državami pri odzivih?

Povsod je enako, s smehom in jokom se odzivajo na istih mestih. Čeprav se naši politiki zgrozijo že ob omembi Jugoslavije in bi zrušili in izbrisali vse, kar je ostalo kot dediščina Jugoslavije, v narodih te nekdanje skupne države vsi ti spomini še živijo. Ta država je imela celo kopico težav, a imela je tudi veliko kvalitet, če hočete nekakšnega kozmopolitizma. Ko govorim o Jugoslaviji, izhajam iz sebe. Ta država ne obstaja že več kot trideset let, ampak moja bit je še vedno polna te države. Ta država me je oblikovala in tega ne morem in tudi ne želim izbrisati.

Zelo sem jezna, ko od nas zahtevajo, da bi se temu delu sebe odrekli. Če bi pohodila to, kar mi je dala Jugoslavija, bi pohodila samo sebe. Če je človek iskren do sebe, bo, če je nekaj lepo, to tudi priznal in ne vem, zakaj si ne bi priznali, da je bilo v Jugoslaviji tudi mnogo lepega. Ljudje to prepoznavajo. Ne nazadnje, čeprav je slovenski jezik nekoliko drugačen, se še vedno razumemo. To govorim samo zaradi vala nacionalizma, na katerem vztrajajo politiki v regiji, zgolj zato, ker se s podžiganjem nacionalizmov ohranjajo na oblasti. Včasih se mi celo zdi, da jim je popolnoma uspelo ljudi zavesti z nacionalizmom, ampak potem so trenutki, ko vidim, da ni tako in da vsaj pri določenem deležu ljudi obstaja spoznanje, da to ni prava pot.

V Srbiji potrebujemo veliko časa, da se odzovemo na določeno krivico. Težava je v konformizmu, ki ni značilen le za ljudi v Srbiji, temveč je zajel ves svet in zaradi katerega se zaradi lastnega udobja ljudje obnašajo kot zombiji, gledajo stran ali se pustijo manipulirati. Tipičen primer pri nas so upokojenci. Oblast jim je pred volitvami razdelila nekaj moke, makaronov, sladkorja in večina njih zdaj trdi, da je njim povsem dobro, tako kot je. Razumem, da ljudje načeloma ne marajo velikih pretresov, sprememb, vendar če ravnanja oblasti škodijo večini, to ni dobro za prihodnost države. In zdi se, da se od epidemije kovida vse samo še pospešeno slabša. K temu pa dodatno prispevajo tudi družbena omrežja, umetna inteligenca. Domišljamo si, kako na družbenih omrežjih sami izbiramo vsebine, dejansko pa nam jih na perfiden način ponujajo algoritmi in tako vplivajo na naša mnenja, okus.

Za umetnost je pogubno, če je zaprta, če ni na prepihu

Sami sodelujete v filmskih projektih, ki odpirajo naše skupne boleče točke, zamolčano preteklost oziroma resnico, še posebej, ko gre za vpletenost srbske strani oziroma delovanje tamkajšnjega režima. Ste imeli kdaj zaradi tega težave, ste bili deležni napadov? Vsi se še spomnimo igralke Mire Furlan, ki je po začetku vojne na Hrvaškem postala nezaželena zgolj zato, ker se je poročila s Srbom in ker je kljub vojni želela živeti in delati v obeh državah, ali igralca Radeta Šerbedžijo.

Za umetnost je pogubno, če je zaprta, če ni na prepihu, če ni nove energije, kajti umetnost temelji na raznolikosti, pestrosti idej, kultur, pristopov, zato sem vesela, da se je po vojnah sodelovanje ponovno vzpostavilo. Mira in Rade, ki ju omenjate, sta bila prva generacija umetnikov, ki so imeli zaradi svojih stališč o pogubnosti nacionalizmov resne težave. Sama sem bila ob začetku vojn na začetku svoje kariere. Zaenkrat takih težav, kot sta jih imela omenjena, nisem imela. Ponavljam, za zdaj. A če bomo nadaljevali v desno, bo imel vsak, ki vsaj malo razmišlja svobodomiselno, težave. Res pa je tudi, da zelo malo sodelujem v srbskih produkcijah. Ni me oziroma zelo malo snemam v Srbiji, saj me spremlja določen sloves. Vsi bodo rekli: "Ona je izvrstna igralka, vendar je bolje, da je ne izbereš!"

Po padcu nadstreška v Novem Sadu pred skoraj dvema letoma in začetku študentskih protestov je vsak, ki si drzne povedati resnico, razglašen za sovražnika, tujega plačanca, nezaželeno osebo, ne samo jaz. Vse to so nazivi, s katerimi nas označujejo vladajoči politiki.

Težava že pred študentskimi protesti je bila, da veliko ljudi, tudi iz mojega poklica, ne le povsem preprosti ljudje, niso vedeli in ne vedo, kaj se je dogajalo v času vojne v 90. letih prejšnjega stoletja in jih to tudi ne zanima. V šolah se tega ne učijo. Imamo generacije mladih, ki o tem pravzaprav, razen nekih drobcev, ne vedo ničesar, medtem ko se po drugi strani vsakodnevno ljudem streže nacionalistični narativ, ki je pripeljal do revizije zgodovine, ki slavi kot junake četnike in ne partizane. Enako je na Hrvaškem.

Morate vedeti, da smo v 90. letih, v času vojn v Srbiji živeli v medijskem mrku. Kdor je imel srečo, je lahko poslušal B92, sicer pa je bila na voljo le Radio televizija Srbija in narativ po volji Slobodana Miloševića. Vedeli smo, da sto kilometrov od Beograda poteka vojna, pri čemer so nam pripovedovali, da izdajalci rušijo Jugoslavijo, in so zato ljudje misleč, da gredo branit Jugoslavijo, šli v vojno. Nismo pa vedeli za zločine, ki so se tam dogajali. In dolgo je trajalo, da smo, vsaj nekateri, dojeli, kaj se dejansko dogaja.

Film Quo Vadis, Aida je film o vseh genocidih tega sveta, o vseh materah in njihovih umorjenih otrocih

Lahko razumem medijski molk takrat, vendar smo tudi danes, leta 2026, ko so informacije dostopne vsakomur, videli, kako je ob smrti vojnega zločinca Ratka Mladića del Srbije slavil njegova dejanja in genocid ter vzklikal Nož, žica, Srebrenica in izobešal napise "Smer Potočari!".

To je zato, ker so še danes na oblasti ljudje, ki so bili del temnih sil v 90. letih. V Srbiji je to bila Srbska radikalna stranka. In cela naša trenutna oblast je izšla iz te stranke. Na žalost smo imeli v moji državi, Srbiji, le tri leta, v katerih smo se nadejali svetle prihodnosti. To je bil čas Zorana Đinđića in ni naključje, da je bil umorjen.

Tako rekoč ves svet vas je lahko spoznal leta 2021, ko je bil film Quo Vadis, Aida bosanske režiserke Jasmile Žbanić nominiran za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film. V njem igrate glavno vlogo - prevajalko modrih čelad Aido, ki si v tistih julijskih dneh 1995 pred genocidom v Srebrenici prizadeva, da bi rešila svojo družino. Za vlogo ste prejeli nagrado za najboljšo evropsko igralko tistega leta v Berlinu, prav tako je nagrado prejela režiserka in film kot tak. V Srbiji si ga prebivalci do danes v kinu niso mogli ogledati.

Vse, kar lahko rečem, je, da mi je iskreno žal, da ljudje v Srbiji filma niso mogli videti v kinematografih. Kako lahko nekdo ljudem ne dovoli, da bi si nekaj ogledali? Česa se bojijo vladajoči, ki ves čas trdijo, da vse to, kar se je dogajalo v Srebrenici, ni res? Zakaj jih skrbi, da bi ljudje videli ta film?

Ko si nekdo ogleda dober film ali prebere dobro knjigo, je to vredno več kot deset strokovnih zgodovinskih knjig. Film namreč deluje na čustva in to razume vsak. Ob ogledu filma ne potrebuje učbenikov in mentorja, ki bi mu povedal, kaj se je zgodilo. In Quo Vadis, Aida je eden takih filmov. To je univerzalen film, ki je presegel meje lokalnega. To ni le film o genocidu v Srebrenici, to je film o vseh genocidih sveta, o vseh materah in njihovih otrocih, ki so jim vzeli življenje v vojni. In tudi zato menim, da gre srbskim oblastem v nos, da je nastal tako dober film.

Ravnokar ste končali nadaljevanje filma, ki se posveča času po genocidu, po koncu vojne, o trpljenju mater, ki upajo, da bodo našli vsaj posmrtne ostanke njihovih najdražjih in da bodo zločinci kaznovani.

O tem vam ne moremo govoriti, saj projekt še ni zaključen.

Želela sem vas vprašati, kako ste sami doživljali srečanja s srebreniškimi ženami in materami.

Še preden sem se srečala z njimi, sem si ogledala ves videomaterial, ki je na voljo, tako da sem imela občutek, da jih poznam. Težko je govoriti o tem, kaj vse so te ženske dale skozi. Jaz sem bila samo nekdo, ki je ljudem poskušal prek svoje vloge približati njihovo bolečino. Hkrati so premogle neizmerno moč, da so se borile za resnico. Brez njih ne bi bilo ne Spominskega parka Potočari ne resolucij OZN in vsega, kar je v Srebrenici danes. Te ženske so junakinje, ki jih v borbi za resnico ni bilo ničesar strah in ki so brez vsakršne zadrege ali treme sedele z vsemi državniki tega sveta in zahtevale pravico. To jim je dajalo moč, sicer bi že davno odšle za svojimi sinovi, možmi, brati, očeti.

Tudi sicer ste znani po kompleksnih vlogah, v katerih se dotikate občutljivih družbenih, pa tudi osebnih notranjih dilem, pred katerimi se znajde posameznik. Pri nas smo lahko nedavno gledali serijo Vem, kako dihaš, kjer igrate tožilko, ki med preiskavo smrti najstnika posumi, da je v primer vpleten njen sin in zato bije svoje notranje boje. Igrali ste v seriji Sablja, ki govori o umoru srbskega premierja Zorana Đinđića, gledali smo vas v filmu Lost country, v kateri igrate visoko funkcionarko Miloševićeve stranke, katere sin se pridruži protestom proti režimu. So vse te vloge našle vas, ali tudi sami čutite potrebo, da bi ljudi skozi svoje vloge silili v razmišljanje o lastnih dejanjih in času, v katerem živimo?

Oboje. Seveda si igralci izbiramo svojo pot, a po drugi strani je tudi igralec tisti, ki ga izberejo. To je pač poklic, v katerem te pokličejo, izberejo za določeno vlogo ali te pač ne. Sama sem imela že od samega začetka srečo, da sem igrala kompleksne vloge, tudi v gledališču, kjer sem začela svojo igralsko pot. Takrat sem igrala veliko v komedijah, kar je za večino današnjih gledalcev, ki me poznajo skozi filmske vloge, nepredstavljivo. Veliko je tudi odvisno od življenjskega obdobja, v katerem je igralec, kaj te v tistem trenutku zanima, kako takrat razmišljaš … Ko stopiš na oder ali pred kamero, ne moreš ničesar skriti. Na tvojem obrazu je mogoče razbrati vse, osebnost, s čim se duhovno hraniš, kaj gledaš, poslušaš, bereš.

Gledališče je bila vaša prva ljubezen. Bili ste prvakinja Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu, kjer ste preživeli prvih petnajst let. Kako bi opisali čar gledaliških desk v primerjavi s filmskim trakom?

V gledališču imaš živi stik z občinstvom. Niti ena predstava ni enaka drugi, saj je vsak večer drugo občinstvo in tudi sam se počutiš drugače. To je tista čarovnija, ki nastane samo tisti, en večer. Iz večera v večer deliš z drugimi ljudmi neko zgodbo, gledališče postaja prostor srečevanja, kjer si podariš trenutke v želji, da bi vsi vsaj za trenutek postali boljši ljudje, se kaj naučili, mogoče prek predstave pomagali razrešiti neki problem, ali razmišljali o problemu nekoga drugega. Vse to je zelo navdihujoče, zato menim, da bi vsak mlad igralec moral prvih deset let preživeti v gledališču.

Komercialne nadaljevanke in poneumljanje ljudstva

V enem intervjuju ste dejali, da ste vedno želeli, da se vas dojema kot resno igralko in da ste bežali od površnosti. Kako gledate na različne serije, ki preplavljajo komercialne TV-programe?

Zame je to neresna vsebina. Strinjam se, da moramo imeti vsebino za vse okuse, a če nekaj delam, želim pustiti sled. In tega manjka v tej regiji. Omenili ste serijo Vem, kako dihaš. Ta serija neposredno govori o tem, kar danes živimo v državah, na območju nekdanje Jugoslavije, in zato je serija tudi tako gledana v celotni regiji, saj govori o našem vsakdanjiku, o boju s sistemom, o tem, kako težko je biti starš, in ne nazadnje, kako težko je biti danes otrok. To so resne vsebine.

V demokratični družbi je treba zadovoljiti okuse vseh gledalcev, a to ne pomeni, da jim je treba na vseh kanalih, ob brezobzirnem uvažanju turških nadaljevank, postreči z nadaljevankami, ki poneumljajo. Tudi to nas, kot sem že omenila, spreminja v zombije, ki si po službi, ob nekaj hrane in dveh pivih ne želimo razbijati glave s sporočilnostjo dobrih filmov, temveč se zadovoljimo s strmenjem v kadre, ki se nizajo, dokler ne zaspimo. In naslednji dan ponovimo vajo in tako iz dneva v dan.

Z izjemo otroštva vse svoje življenje bivate v Novem Sadu. Kako je bilo uveljavljati se kot igralka, ki ne prihaja iz prestolnice?

Ni bilo lahko. Mi iz manjših krajev, čeprav Novi Sad sploh več ni majhen, moramo prehoditi dvojno pot. Imela sem občutek, da se moram v primerjavi s kolegi iz Beograda veliko bolj dokazovati in da moram biti veliko boljša od njih, saj je bilo samoumevno, da so tisti, ki so že tam, nekaj najboljšega, kar ima država. To nikakor ni res. V mojem času je bilo tudi zelo težko dobiti možnost zaigrati v nekem filmu ali seriji, če si bil iz Novega Sada. Bilo je skoraj nepredstavljivo, saj se je vedelo, kdo snema filme in katere ekipe bodo sodelovale. Sama sem dobila svojo prvo filmsko vlogo v filmu Beli, beli svet pri svojih 40 letih.

Novi Sad je ranjeno mesto

Vendar od takrat blestite na filmskem platnu.

Morda je celo dobro, da nisem snemala v mladosti, saj tako svojega obraza nisem iztrošila. A ne glede na to se sama nisem nikoli pritoževala nad svojo igralsko kariero. Veliko sem delala v gledališču, kjer sem imela čudovite vloge. Imela sem srečo, da sem lahko delala z nekaterimi velikimi gledališkimi režiserji. Hkrati sem ves čas verjela, da bo tudi filmski del prišel na vrsto, a ne za vsako ceno. Nisem človek, ki bo hodil na družabne dogodke, premiere, s ciljem, da spoznam ljudi, ki bi mi pomagali do določene vloge. Ne, jaz tega nisem nikoli počela. Enostavno vedela sem, da če si me bo nekdo želel v svojem filmu, me bo poiskal. In natanko tako se je zgodilo.

Hkrati ste se po petnajstih letih odločili, da pustite službo v gledališču in postanete umetnica na svobodi. Pogumno.

Dejansko mi je profesura na Akademiji za umetnost v Novem Sadu vseskozi zagotavljala neko varnost. Je pa res, da ko sem, kot pravite, odšla na svobodo, so se začele dogajati številne lepe in kreativne vloge. Vedno, ko se človek prisili vsaj malo tvegati, dobiš v zameno nekaj dobrega, pa čeprav sem bila dolgo prepričana, da če bom pustila službo v gledališču, me ne bo nihče več poiskal za vloge.

Srbija je trenutno v predvolilni kampanji pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, ki so rezultat študentskih zahtev in prizadevanj po vsej državi. Sami ste kot igralka in profesorica večkrat podprli študente. Kaj vas je pri tem gnalo in kako se je Novi Sad spremenil v teh dveh letih od tragedije na železniški postaji, ki je bila sprožilec vsega.

Novi Sad se je spremenil v vseh pogledih. Novi Sad je ranjeno mesto in težko je bilo doumeti, kaj se je zgodilo 1. novembra 2024. Še težje je bilo razumeti odgovor, ki smo ga dobili, ko smo zahtevali, da morajo biti odgovorni za padec nadstreška kaznovani. Ko so se začeli protesti na ulicah, blokade fakultete, je Novi Sad dobil neki nov obraz, novosadske ulice so zacvetele, pojavil se je neki novi svet, za katerega sem mislila, da ga ni več. To niso bili samo mladi ljudje, temveč tudi srednja generacija, naša generacija in starejši od nas. Do takrat sem mislila, da so nas tisti, ki so na oblasti, s svojimi manipulacijami že povsem premagali in da je apatija popolna. Strašljivo je, da se je moral zgoditi padec nadstreška, da se je zgodil ta tektonski premik v ljudeh in so stopili na ulice ter rekli: "Tako ne gre več naprej!"

Zame kot za profesorico igre ni bilo nobenega dvoma, ali bom podprla študente, saj je to profesorska dolžnost. Dolžnost profesorja je zaščititi svojega učenca, stopiti pred njega, saj s tem izkažeš vero v mladost, v mladega človeka, ga podpreš v idejah. Seveda mu tudi poveš, ko se moti, a ključna je podpora. To, da smo jih množično podprli profesorji umetniških fakultet, je prav tako nekaj povsem naravnega, saj je umetnost subverzivna, umetniki pa smo tisti, ki preizprašujemo družbo, družbene pojave in smo zelo občutljivi za krivice, neenakost, zato je bil takšen odziv edini mogoč.

S študenti smo velikokrat hodili, bili na ulicah, snemali videospote podpore. Bili so vzponi in padci, ko sem mislila, da je konec in da nam ne bo uspelo, a so vsi ti čudoviti mladi ljudje delali, ohranjali ogenj in bili vedno korak pred nami vsemi. To je bila zanje življenjska šola.

In tako smo zdaj pred volitvami, ko se bo, kot pravijo študentje, odločalo o prihodnosti Srbije. Zdaj imamo priložnost, da ujamemo zadnji vlak za rešitev te države. Izbira, ki je na voljo, je "Srbija ali mafija!", kot pravijo mladi.