Kraški ovčarji so edina slovenska avtohtona pasma psa, a znotraj statuta Kinološke zveze Slovenije še vedno niso priznani kot pasma posebnega pomena. "Kraški ovčarji znotraj slovenske kinologije capljajo kot nekakšen nebodigatreba," je dejal Blaž Vehovar, predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije. Dodaja, da oblast do pasme goji precej mačehovski odnos. So edino kinološko zlato, ki nam je še preostalo, zato moramo storiti vse, da nam ne bo spolzelo skozi dlani.
Kraški ovčar je ena najstarejših in ena prvih mednarodno priznanih pastirskih pasem ter edina slovenska avtohtona pasma psa, ki si že zaradi burne preteklosti in negotove prihodnosti zasluži našo pozornost.
Človeška brezbrižnost je pasmo v preteklosti večkrat pripeljala na rob obstoja, s pomočjo kinoloških zanesenjakov, ki so prepoznali pomen kraševcev tudi z vidika ohranjanja naravne in kulturne dediščine, pa se tej pasmi postopno vrača njena prava vrednost in pomen nacionalnega zaklada.
Blaž Vehovar, predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije (KKOS), je poudaril, da edina slovenska avtohtona pasma še vedno nima priznanega posebnega statusa znotraj kinologije. Prav tako v statut Kinološke zveze Slovenije (KZS) ni vpisana kot pasma posebnega pomena. KKOS je na KZS že podal pobudo, da bi se to končno uredilo, a za zdaj kakšnih informacij, da se bo zadeva rešila pozitivno, niso prejeli. Zadnji indici predsednika KZS Harija Arčona sicer kažejo v pozitivno smer.
Kot je še poudaril sogovornik, smo lani obeležili stoletnico delovanja kinološke zveze, kinologija pri nas pa se je znašla v stanju, ko se mora predvsem zazreti sama vase. “Kinološka zveza in kinologija nasploh bosta morali opraviti veliko samorefleksije,” je še dejal Vehovar.
Predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije Blaž Vehovar in njegova kraška ovčarka Cvetka. (Foto: Egon Parteli/N1)
Edini slovenski kinološki biser, ki nam je preostal
“Slovenska kinologija stoji in pade na kraških ovčarjih,” je poudaril sogovornik. Gre namreč za še zadnje kinološko zlato, ki nam je ostalo v Sloveniji. Istrske goniče, planinske goniče oziroma koroške žigce in posavske goniče, ki so bili slovenske pasme, smo praktično podarili in pristali so na tujih kinoloških seznamih. “Kraški ovčar je vse, kar nam je ostalo, in z vsemi kremplji ga moramo zagrabiti ter poskrbeti za to, da bo tudi v prihodnje ostal naš,” je še pozval predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije.
Kakšne velike borbe za preostale izgubljene slovenske avtohtone pasme sicer v preteklosti ni bilo. “Enostavno predali smo jih, kraški ovčar pa nam je ostal kot edini slovenski kinološki biser. Težava je v tem, da se njegovega pomena ne zavedamo, njegov obstoj pa ni rešen sistemsko, temveč žal še vedno ostaja prepuščen entuziazmu posameznikov,” meni Vehovar. “Če pogledamo preostale države, naj se ozremo na Balkan ali severneje, vsi so zelo ponosni na svoje pasme, kljub temu da jih imajo bistveno več kot mi, pri kraškem ovčarju pa država in kinološka zveza, z nekaj svetlimi izjemami, igrata vlogo brezbrižne mačehe in se na kraškega ovčarja spomnita le tedaj, ko jima prinese neko korist,” je še poudaril.
Akademski slikar Blaž Vehovar, ki ga je že od malih nog gnala ljubezen do živali, je poleg umetnosti veliko ljubezen našel tudi v kinologiji. “Začelo se je z ljubeznijo do volkov, medvedov in bizonov. Velike živali so me fascinirale že kot otroka, saj so mi predstavljale neke vrste vez z naravo,” nam je povedal sogovornik. Ker doma niso imeli pogojev za konja, je k hiši prišla dolgodlaka nemška ovčarka Lajka, nato je njega in njegove domače očaral Pančo izpod Debenca in z njim pasma kraškega ovčarja. Danes njegovo družino varuje Tačka Lumivikova, med domačimi znana kot Cvetka, ki v svojem osmem letu pričakuje tretje leglo.
Blaž Vehovar s kraško ovčarko Cvetko. (Foto: Egon Parteli/N1)
“Ta pasma me je začarala, ne le očarala, in postal sem praktično zasvojen z njo,” nam je dejal Vehovar, sicer kinološki sodnik, vzreditelj kraševcev, od leta 2017 pa tudi predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije.
Ko je nastopil funkcijo predsednika KKOS, se je Vehovar sistematično lotil širjenja poznavanja pasme predvsem izven kinoloških krogov. Pri založbi Hart je izdal monografijo Kraški ovčarji – sinovi burje, v kateri sta z vrsto umetniških del, fotografij in z zanimivimi primeri prikazana lepota Krasa ter kraški ovčar, ki sobiva v tej edinstveni pokrajini. Predlani je, na pobudo in v sodelovanju z Vehovarjem, ki je tudi koscenarist, režiser in scenarist Miha Čelar posnel dokumentarni film, ki gledalcu razkrije tudi svet daljnih prednikov te pasme, tj. slovenskih volkov. Film se je predstavil na številnih tujih in domačih festivalih in bil nagrajen na 15. Festivalu gorniškega filma s častno pohvalo žirije.
Dokumentarni film in monografija sta le dva projekta, ki sta najbolj odmevala, je pojasnil Vehovar in dodal, da je tu še kopica drugih iniciativ. “Denimo interaktivna tabla v živalskem vrtu, kjer so nekoč to pasmo tudi vzrejali, pa dan kraškega ovčarja v Štanjelu, ki velja za sinonim Krasa, in od lanskega leta znotraj Muzeja Grad Štanjel tudi stalna zbirka, posvečena naši pasmi,” je našteval sogovornik in dodal, da je ves trud poplačan, če ljudi spodbudi, da se odločijo za to pasmo. Čeprav ljubitelji kraških ovčarjev v ohranitev pasme vlagajo velike napore, bo marsikaj namreč treba storiti tudi izven ovčarskih krogov. Če želiš, da se kraški ovčar obdrži kot pasma, jih morajo ljudje imeti doma.
Monografija Kraški ovčarji – Sinovi burje. (Foto: Egon Parteli/N1)
Številke ne zagotavljajo mirnega spanca
Glavnina kraških ovčarjev je prav v Sloveniji, pojavljajo pa se tudi drugod, predvsem na Poljskem in Češkem. Tudi nekaj mladičev Cvetke, ki trenutno varuje Vehovarjevo družino, je odpotovalo onkraj meja, štirje v Belgijo in po eden v Nemčijo in na Nizozemsko. Po uradnih informacijah naj bi bilo pri nas nekaj čez tisoč kraških ovčarjev, a v KKOS ocenjujejo, da je ta ocena pretirana. Sami menijo, da jih je le okoli 900. Pravo število je težko določiti, saj vse smrtnosti niso zabeležene, hkrati pa so v statistiki tudi psi, ki so brez ustrezne dokumentacije pripeljani iz zavetišč, torej pri njih ne moremo z gotovostjo trditi, ali gre res za čistokrvne ali mešane pse.
Že leta imamo od 800 do 900 primerov edine pasje avtohtone pasme pri nas, je pojasnil Vehovar in dodal, da tovrstna populacija ne zagotavlja mirnega spanca. “Kvaliteto smo izboljšali, pridobiti pa moramo tudi kvantiteto,” je poudaril sogovornik. Rešitev je tako predvsem v načrtnem povečanju genskega bazena ter aktivni vključitvi večjega števila kraševcev v vzrejo.
Kraških ovčarjev, ki izpolnjujejo svojo primarno nalogo – torej so čuvaji drobnice – pa je danes le še med 20 in 25. “Pri nas kmete le stežka prepričaš, da bi imeli psa čuvaja. Bolj utrjena je zavest, da se ob napadih zveri izplača poklicati inšpekcijo,” je pojasnil Vehovar. Kot je dodal, pa vsi, ki imajo na pašnikih pse čuvaje, praktično ne zaznavajo izgube drobnice.
“Zveri so oportunisti, izogibajo se vsakršnih bojev. Čeravno bi psa lahko premagale, bi jim ta lahko zadal ugriz, ki bi otežil njihov nadaljnji lov,” je razlagal. Pravo zaščito pred napadi divjih zveri predstavlja, tako Vehovar, kombinacija metrske elektroograje in psa čuvaja, ki s svojo prisotnostjo in laježem načeloma odvrne divje zveri od napada. Če volk ali medved opozorilu navkljub vztrajata, pa je kraški ovčar tako privržen čredi, da jo je pripravljen obvarovati, tudi če ob tem izgubi življenje.
Kras Pižmohtov s svojo čredo. (Foto: Blaž Vehovar)
Aktualnost pašništva je v zadnjem času v porastu. Tako tudi Zavod za gozdove Slovenije vodi projekt LIFE DINALP BEAR (nekoč SloWolf), v okviru katerega poteka tudi uvajanje psov v pašništvo. “Rezultati so odlični, rejci drobnice, ki svoje črede varujejo s kombinacijo električne ograje in psa, praktično ne beležijo izgube. Stika volka in psa oziroma drobnice praktično ni in ob pogostejši pojavnosti pašnih psov bi bili tudi pozivi kmetov k odstrelu zveri redkejši,” meni sogovornik. Kot je pojasnil Vehovar, bi namreč moral biti odstrel divjih zveri ena zadnjih stvari, ki bi jo lahko narekovali kmetje oziroma laična javnost in politika. “Gre za vprašanje stroke, ki pozna populacijo zveri,” je pojasnil sogovornik in dodal, da bi s tem, ko bi preprečili napade, hkrati zaščitili tudi divje zveri in ohranjali biotsko raznovrstnost.
“Kinološka zveza zadnjih 30 let ni naredila premikov”
Čeprav so kraški ovčarji ena od izjemno neproblematičnih pasem, ki dosegajo tudi visoko starost – rekorder je bil Tarzan Vršniški, ki je dočakal skoraj 17 let – pa so se v želji po dodatni spodbudi odgovornega parjenja na Kinološki zvezi Slovenije odločili, da bodo sofinancirali program preventivnih pregledov. Težave, ki doletijo kraške ovčarje, pa četudi niso pogoste, so v večini primerov namreč povezane s kolki in komolci.
Na pobudo vzrejne komisije in takratnega predsednika KZS Egona Dolenca so tako na upravnem odboru KZS sprejeli sklep, da bodo preglede kolkov sofinancirali za obdobje enega leta, a kot so nam pojasnili na kinološki zvezi, se vzreditelji kljub številnim spodbudam niso odločili za ta pregled, v omenjenem letu so tako denimo prejeli le eno vlogo za sofinanciranje, zato po preteku obdobja sklepa enostavno niso podaljšali. Vehovar je sicer poudaril, da se je za ukinitev sklada odločilo vodstvo KZS, kar da je še en dokaz mačehovskega odnosa zveze, saj bi sklad lahko služil tudi za druge projekte, vezane na pasmo.
Na pobudo državne vzrejne komisije za kraške ovčarje pri KZS so poskrbeli, da je zaživela tudi genska banka za kraške ovčarje. Žal potem podpisa pogodbe ni bilo in zadeva je zastala. Predsednik na KZS se je v vmesnem času zamenjal in trenutne razmere rešujejo z zdajšnjim predsednikom Harijem Arčonom. “Zaenkrat kaže dobro in v prid naši pasmi,” je še dejal predsednik KKOS in dodal, da je težava tudi v tem, da je kraški ovčar v podrejenem položaju, saj za vse preostale avtohtone pasme – od kokoši do konjev – skrbi država. “Odvzem in hrambo semena financira država, kraški ovčar pa je iz tega nabora izpadel,” je poudaril Vehovar. Dodal je, da država financira celo hrambo semena nekaterih tujih pasem, kot je bosanski planinski konj, zato je toliko bolj nepojasnjeno, zakaj je edina slovenska avtohtona pasja pasma prepuščena sama sebi.
Kraški ovčar Nande, predstavnik t.i. marogastega tipa kraševcev. (Foto: Blaž Vehovar)
Slovenski velešampion Naj Srednjedravski. (Foto: Blaž Vehovar)
Tarzan Vršniški. (Foto: Blaž Vehovar)
Kraška ovčarja Tami Pižmohtova in Šak. (Foto: Blaž Vehovar)
Kraški ovčar Taras. (Foto: Blaž Vehovar)
Kraška ovčarka Tisa. (Foto: Blaž Vehovar)
Kot omenjeno, KZS trenutno vodi Hari Arčon, Vehovar pa je dejal, da so z njim dobili relevantnega sogovornika. “Naš skupni cilj je ureditev vseh birokratskih težav za nemoteno delovanje semenske banke in končno vpis kraškega ovčarja v statut KZS kot pasme posebnega pomena, s čimer bi se KZS tudi formalno zavedela obstoja in skrbi za svojo kinološko srebrnino,” je še poudaril Vehovar, ki ni le predsednik KKOS, temveč tudi član državne vzrejne komisije za kraške ovčarje.
Državna vzrejna komisija za kraške ovčarje je za sodelovanje prosila genetika dr. Marka Marca, ki je tudi vzreditelj kraških ovčarjev, da pomaga pri preučitvi in pripravi srednjeročnega plana vzreje. Razmišljanja gredo v smer vzpostavitve dveh do treh t. i. stebrov (odprta “linijska” vzreja), kar poenostavljeno pomeni nadzorovane, sorodstveno bližje paritve, z zgolj najodličnejšimi primerki pasme. Ti “stebri” bi imeli funkcijo vzdrževanja vseh tipičnih lastnosti pasme, vključno z zdravjem in karakterjem. Kot je še pojasnil Vehovar, je tu treba poudariti, da naše avtohtone pasme, ki so izjemno stare, denimo kraški ovčar in lipicanec, prenesejo mnogo več “inbridinga” brez neželenih stranskih učinkov. “Potomci takšnih paritev nosijo s seboj zgolj potencirane pozitivne lastnosti. Ostala, večinska vzreja pa bi genetsko šla v širino,” je še pojasnil sogovornik. Ti stebri bi tako delovali kot opora pasmi, ki bi jo lahko z njihovo pomočjo po potrebi še izboljšali, a kot je poudaril Vehovar, veliko prostora za eksperimentiranje ni. “Za to bi potrebovali večjo populacijo plemenjakov, s trenutno razširjenostjo vrste pa se moramo držati osnovnih pravil. Odstopamo lahko le tu in tam ter vselej skladno z navodili in predpisi, ki jih določijo strokovnjaki,” je še poudaril.
Jasnega pojasnila, zakaj so kraški ovčarji odrinjeni na rob, od pristojnih po mnenju sogovornika doslej še niso prejeli. “Tudi kinološka zveza na to temo v zadnjih 30 letih ni naredila premikov,” je še oster Vehovar. Dodal je, da se je v to zgodbo enostavno zaletel, poslej pa se presenečenja vrtijo drugo za drugim. “Kraški ovčarji znotraj kinologije capljajo kot nebodigatreba, nanje se spomnijo le ob kakšnih državnih proslavah, a jim hkrati ne priznajo niti statusa protokolarnega simbola Slovenije,” meni predsednik Kluba kraških ovčarjev. “Nikakor ne smemo dopustiti, da bo slovensko domoljubje le frajtonarica. Ko je govor o domoljubju, moramo imeti v mislih tudi svoje avtohtone pasme, kamor pa na srečo sodi tudi kraški ovčar,” je zaključil Vehovar.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje