Današnja slovesnost ob 78. obletnici osvoboditve podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen pod Ljubeljem je služila kot opomin na grozote vojne in kot svarilo, da se ne bi več ponavljale. Govorci so izpostavili pomen ohranjanja zgodovinskega spomina in prizadevanj za mir ter pomen solidarnosti in sodelovanja.
Slovesnost na mestu edinega koncentracijskega taborišča na Slovenskem vsako leto pripravijo Občina Tržič, koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Združenje borcev za vrednote NOB Tržič. Slovesnost na isti dan poteka tudi na avstrijski, severni strani taborišča.
Taborišče je bilo med drugo svetovno vojno vzpostavljeno za gradnjo predora, ki naj bi izboljšal prometne poti nemške vojske do Jugoslavije. Pod budnim očesom stražarjev je v izredno težkih razmerah 23 mesecev garalo okoli 2.000 političnih internirancev 13 evropskih narodov.
Današnje slovesnosti so se tako med drugim udeležili veleposlaniki različnih držav, med visokimi gosti pa je bila tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Delegacije so k spomeniku žrtvam položile vence.
Kot je v nagovoru zbranim izpostavil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, mora biti prva misel na komemoraciji namenjena spominu na žrtve taborišča, na njihovo trpljenje ter na njihove svojce in potomce. Druga misel pa je namenjena domačinom, ki so nesrečnim jetnikom pomagali, kolikor so le lahko. “Sem so prihajali interniranci iz vse Evrope, govorili so različne jezike, pripadali različnim kulturam in veroizpovedim. Marsikateri od njih je po vojni s hvaležnostjo pripovedoval o človečnosti in naklonjenosti domačinov. Nikoli ne smemo podcenjevati moči solidarnosti, moči ene same prijazne besede, prijateljskega pogleda, ponujene dlani,” je dejal minister.
Ob ostankih taborišča danes stoji obeležje z napisom J’Accuse – Obtožujem. “Prav je, da smo v našem pogledu na preteklost odločni. Prav je, da je naša obsodba dejanj nacističnega režima absolutna in nedvoumna,” je poudaril Arčon. Kot je dodal, je naša odgovornost, da nedvoumna zgodovinska dejstva ohranimo za prihodnje generacije ter da se upremo vsakršnemu poskusu relativizacije ali zmanjševanja zgodovinske krivde tistih, ki so to taborišče postavili in vzdrževali.
Kot je dejal minister, smo danes v Evropi soočeni z novo vojno, v Sloveniji pa marsikdaj z občutkom nemoči in obupa, ker kar ne moremo prenehati z medsebojnim obtoževanjem. “Sodelovanje je morda naporno, terja ogromno časa in energije, sodelovanje je strma pot, ampak druge poti ni,” je pozval. Kot je navedel, so se mnogi interniranci v ljubeljskem taborišču znašli kot politični zaporniki zaradi svojega antifašizma, zaradi svojega boja za človečnost in svobodo. “To, da s sodelovanjem gradimo in ohranjamo solidarno, vključujočo, humano Slovenijo in Evropo, je najmanj, kar jim dolgujemo,” je sklenil.
O ponavljanju zgodovine
Vsakoletna spominska slovesnost pod Ljubeljem je namenjena tudi spominu na osvoboditev vseh koncentracijskih taborišč okupirane Evrope. Ob tem je predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Marijan Križman izpostavil pomen tovrstnih slovesnosti. “Tisti dan, ko bomo nehali hoditi k spomenikom in na grobove padlih, tisti dan bomo pozabili na zgodovino in ta se bo ponovila,” je opozoril.
Tržiški župan Peter Miklič je poudaril, da četudi se zgodovina ponavlja, o čemer priča tudi vojna v Ukrajini, nas to ne odvezuje naše dolžnosti, da se z vso močjo trudimo proti vsakršnim poskusom, ki napeljujejo v vojne, “da obsodimo tudi vsakršno lahkotno govorjene o vojnah, da vseskozi opozarjamo, da je to neumno in nevarno, ter da takoj ustrezno reagiramo na nestrpnost, diskriminacijo in sovražni govor, kajti besede so močno orožje in spodbujanje k nasilju je nevarno in necivilizirano početje”.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje