Menu Item
Premier Robert Golob in predsednica države Nataša Pirc Musar sta se na prvem delovnem srečanju sredi januarja dogovorila, da se bosta mesečno sestajala. A sta se doslej sešla šestkrat, nekatera srečanja pa so odpadla. Pregled dogajanj nakazuje, da so premori posledica zaostrenih odnosov med njima. Tako sta se zadnjič sestala v začetku septembra ...
Dobra dva tedna po zaprisegi Nataše Pirc Musar sta nova predsednica države in premier Robert Golob januarja letos prvič sedla za skupno mizo. “Oba prepoznavata pomen odkritega in rednega dialoga. Zavezala sta se k tvornemu sodelovanju tako pri domačih zadevah kot pri usklajevanju mednarodnih aktivnosti v dobrobit Slovenije,” je na družbenih omrežjih po srečanju zapisala vlada. V uradu predsednice republike so ji pritegnili.
Po takratni zamisli naj bi se se premier in predsednica države na delovnem zajtrku ali kosilu sestajala enkrat mesečno. Tako imata po naših informacijah v koledarju določeno, da se srečata sredi vsakega meseca, konkretni datum pa naj bi prilagodila delovnim obveznostim enega in drugega.
Vendar pa je iz seznama, ki so nam ga posredovali iz urada predsednice republike, razvidno, da sta se doslej na delovnih zajtrkih oziroma kosilih sešla šestkrat. Pa tudi, da je včasih prišlo do daljšega izpada teh srečanj, kar je mogoče povezati z zaostritvijo odnosov med premierjem in predsednico države. Tako je do daljšega premora prišlo spomladi – po 14. februarju sta se sestala šele 10. maja. Po 7. septembru pa se vse do danes sploh nista sešla.
“Predsednica se je odzvala vsem vabilom na skupne sestanke, nobenega vabila ni nikoli zavrnila ali udeležbe naknadno odpovedala. Predsednik vlade je srečanja nekajkrat odpovedal,” so za N1 povedali v uradu predsednice republike. Na vprašanje, kaj je premier navedel kot razloge za odpovedi, nam niso odgovorili, temveč so nas napotili na kabinet predsednika vlade.
A so bili tam zelo redkobesedni. Poudarili so le, da se predsednik vlade in predsednica republike “za ohranjanje dialoga in dobrega sodelovanja redno sestajata”, ob tem pa potrdili, da je bilo njuno zadnje srečanje v začetku septembra. Izognili pa so se tako odgovoru na vprašanje, kolikokrat doslej je predsednik vlade odpovedal srečanje s predsednico države, kot tudi odgovoru na vprašanje, ali so bile premierjeve odpovedi povezane s poslabšanjem odnosov med njim in Natašo Pirc Musar.
Toda ne gre spregledati, da je do spomladanskega premora prišlo po tem, ko se je 1. marca v uradu predsednice države zaposlila Tatjana Bobnar, kar Goloba zagotovo ni razveselilo. Kot je znano, se nekdanja notranja ministrica in premier nikakor nista prijateljsko razšla – Bobnar je ob odhodu iz vlade Goloba obtožila nedopustnega vmešavanja v kadrovanje v policiji.
Kmalu po zadnjem, septembrskem srečanju predsednika vlade in predsednice republike pa so se odnosi med njima najprej zaostrili zaradi imenovanja Samuela Žbogarja za vodjo slovenske posebne misije za članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov. Predsednica republike je postopek Žbogarjevega imenovanja označila kot “nenavaden” in s prstom pokazala proti predsedniku vlade. Po besedah naših virov naj bi jo vznemirilo, ker ni bila obveščena, da bo oblikovana posebna misija, temveč naj bi ji bilo rečeno, da bo Žbogar postal posebni odposlanec. Menda naj bi ocenjevala tudi, da so ji v premierjevem kabinetu prevzeli del pristojnosti v tej zadevi.
Ko je Nataša Pirc Musar v začetku oktobra prekinila sodelovanje z mlado aktivistko Saro Štiglic, ker je ta sodelovala pri protestnem podiranju zastavic nasprotnikov pravice do splava, je sledila ostra Golobova reakcija. “Postaviti se za temeljne svoboščine, kot je odločanje o rojstvih svojih otrok, je dejanje poguma in odraz razumevanja demokratičnih vrednot v naši družbi. Mladi imajo svoje načine izražanja stališč in prav je, da jih pri tem podpremo,” je dejal.
Le dober teden kasneje je sledil še bolj oster odziv Gibanja Svoboda na besede predsednice republike med njenim obiskom na Tržaškem, da je domovina tamkajšnjih zamejcev Italija. “Žal smo po stotih letih doživeli nepredstavljivo, da je predsednica Republike Slovenije našim rojakom Primorcem odrekla njihovo domovino, ki je lahko le Slovenija,” so poudarili v Golobovi stranki. Predsedničino izjavo so označili za nespoštljivo do vseh Slovencev, ne zgolj tistih v zamejstvu, ki so “umirali, trpeli in se bojevali, da imamo svojo domovino in državo”.
Pirc Musar ni ostala dolžna. Po oktobrskih aferah, ki so obremenile vlado, slovesu nekaterih ministrov in zaostritvah v največji vladni stranki je v slavnostnem govoru na državni proslavi ob dnevu reformacije poudarila: “Skušnjave pri vladanju so velike. Ampak dober namen ni ustrezna protiutež nedemokratičnemu ravnanju. Vsakemu politiku bi zato morala biti vsakodnevna mantra ravno vrstica: in ne vpelji nas v skušnjavo.”
V Golobovih krogih je močno odmevala tudi izjava Pirc Musar ob policijskem posredovanju pri odprtju centra Rog. Predsednica države je ocenila, da načelo sorazmernosti pri uporabi policijskih pooblastil ni bilo ustrezno upoštevano. Kot je mogoče slišati v vladnih vrstah, bi lahko Pirc Musar notranjega ministra pozvala k nadzoru uporabe prisilnih sredstev, kot neprimerno pa ocenjujejo, da je nesorazmernost ukrepov ugotovila, preden so delo opravile pristojne nadzorne institucije. V ozadju njenih navedb prepoznavajo prišepetavanje Tatjane Bobnar. Ta je sicer v oktobrskem pričanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo postregla z nekaterimi konkretnimi podatki, ki po njenih navedbah kažejo na nedopustno vmešavanje Roberta Goloba v kadrovanje v policiji, in je torej premierja dodatno obremenila. Predsednik vlade je njeno pričanje označil kot lažno in kot halucinacijo.
Napetosti tudi med bivšimi premierji in predsedniki države
Odnosi so bili sicer tudi med preteklimi predsedniki države in predsedniki vlade pogosto napeti – v javnosti je bilo to še najmanj opazno, ko je bil na čelu vlade in kasneje države prislovično spravljivi Borut Pahor. Tone Rop in Janez Drnovšek sta se takoj na začetku svojih mandatov na čelu vlade in države zapletla v prestižne spopade, ki so prišli najbolj do izraza pri dogovarjanju, kdo bo govornik ob podpisu pristopne pogodbe k EU v Atenah. V “iskanju najboljše rešitve”, kot je dogajanje označil Drnovšek, sta se za slavnostno mizo nato stiskala oba, govorništvo pa je pripadlo predsedniku države.
Janez Drnovšek kot predsednik države je Janezu Janši kot premierju večkrat očital, da ga poskuša disciplinirati, a hkrati zagotovil, da mu to ne bo uspelo. Leta 2007 je Drnovšek Janšo označil celo kot “princa teme”. Izrazito hladni so bili odnosi med Danilom Türkom in Janezom Janšo, ko je bil prvi na čelu države, drugi pa na čelu vlade. Janša je v Türku prepoznaval “globoko državo”, Türk je ocenjeval, da je (Janševe) tranzicijske navlake dovolj. “Napetost na srečanjih med njima je bila tolikšna, da bi jo lahko rezali z nožem,” pravijo nekateri naši sogovorniki, ki so bili navzoči na teh srečanjih. Po neuspelem poskusu Zorana Jankovića leta 2012, da zasede premierski položaj, Türk prvaka SDS ni želel predlagati za mandatarja. Ocenil je, da Janša, ki ga je takrat bremenil pravnomočni obtožni predlog, nima polne legitimnosti za sestavo vlade.
Zaostrene odnose med prvim predsednikom samostojne Slovenije Milanom Kučanom in takratnim premierjem Janezom Drnovškom pa so večkrat ponazorili z dejstvom, da so bila vrata, ki vodijo iz predsedniškega dela v premierski del zgradbe zaklenjena. Kučan je sicer v intervju za Dnevnik po koncu predsedniškega mandata dejal, da vrata niso bila zaklenjena zaradi odnosov med njim in Drnovškom, temveč ker je z Gregorčičeve do parlamenta najkrajša pot vodila po hodnikih predsedniške palače. Je pa priznal, da je do napetosti prihajalo. Na pripombo novinarja, da se je Drnovšek včasih na Kučanove klice odzval šele po treh mesecih, pa je prvi predsednik samostojne Slovenije dejal: “Situacije so bile različne. Pomembno je, da nesporazumi niso prerasli v problem, s katerim bi se ukvarjala vsa država ter ne nazadnje tudi tujina.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje