Za ohranitev življenja, kot ga poznamo, je ključnega pomena ohranitev planetarnih meja. Planeta, kakršen je, namreč ne moremo povečati, je bil eden od glavnih poudarkov konference v organizaciji društva Focus. Da smo v zadnjih letih naredili planetu še večjo škodo kot prej, pa je opozorila klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.
Kot je na konferenci, ki je potekala pod okriljem Evropskega podnebnega pakta za Slovenijo, opozorila klimatologinja in predavateljica na ljubljanski biotehniški fakulteti Lučka Kajfež Bogataj, je človek nekje po 2. svetovni vojni vse svoji aktivnosti “na planetu, ki ne raste” spremenil v eksponentno rast. Ob povečevanju pritiskov na planet obstajajo tudi neke meje, do katerih pridemo, potem pa se lahko stvari zelo hitro zlomijo, je opozorila.
“Te meje je treba skomunicirati politikom, odločevalcem in vsem tistim, ki lahko kaj spremenijo,” je poudarila znanstvenica in dodala, da se je ideja o tem pojavila v 70. letih prejšnjega stoletja, potem pa znova dobila zagon na začetku tega tisočletja. Znanstveniki so s skupnimi močmi določili, da je treba poznati dopustne meje delovanja za devet sistemov – podnebne spremembe, biodiverzitetne izgube, porušena cikla ogljika oz. dušika in fosforja, zakisanje oceanov, globalna raba vodnih virov, spremembe tal, kemično onesnaževanje in koncentracija aerosolov v atmosferi.
Medtem ko je bila prva planetarna meja presežena v 70. letih prejšnjega stoletja, pa je bilo leta 2023 preseženih že šest od devetih. “Lani je bilo jasno, da smo uspeli v osmih letih narediti še večjo škodo kot prej. Med mejami, ki so bile presežene na novo oz. definirane na novo, so bile pri kemijskem onesnaževanju in vodi, ki se nahaja v tleh,” je opozorila Kajfež Bogataj in izrazila zaskrbljenost glede ekstremnega povečanja proizvodnje kemikalij za petdesetkrat v zadnjih več kot 70 letih, projekcije pa kažejo, da se bo ta številka v naslednjih 30 letih še potrojila.
“Ob tej rasti, tudi če bi mi imeli 500 inšpektorjev ali celo ministrstvo samo za pesticide, je nemogoče, da imamo kontrolo nad tem,” je poudarila.
Ni pošteno, da se proglašamo za zeleno destinacijo
Kar zadeva preseganja parlamentarnih mej, je stanje po državah oz. celinah različno. Medtem ko v subsaharski Afriki presegajo le eno mejo, pa Evropa na drugi strani samo ene meje ne presega. V Sloveniji smo leta 1992 presegali tri parlamentarne meje, novejši podatki pa kažejo, da je edina stvar, pri kateri nam gre dobro, voda. V luči tega po mnenju Kajfež Bogataj ni pošteno, da se proglašamo za zeleno destinacijo.
Kot je izpostavila Kajfež Bogataj, glede stanja v prihodnosti obstaja več scenarijev, hkrati pa opozorila, da “družba eksponentne rasti ne bomo mogli več biti”. “Če bodo tehnologije zelene, nam mogoče uspe nekako vsaj zajeziti naraščanje problemov,” je povedala in dodala, da je eden od možnih scenarij tudi popolni kolaps.
Eden od poudarkov razprave na konferenci je bil tudi ta, da se moramo za vrnitev k življenju znotraj meja, ki jih dopušča planet, oddaljiti od ideje neskončne gospodarske rasti, za katero se kot glavni kazalnik razvoja uporablja bruto domači proizvod (BDP). Znotraj tega se kot ena od možnih rešitev pojavlja tudi koncept odrasti.
Kot je na konferenci izpostavila direktorica think tanka Policy Lab Ajda Pistotnik, gre za kritiko gospodarske rasti kot političnega cilja. “Odrast resno problematizira razvoj, ki ga poznamo, gospodarsko rast, na kateri temelji trenutni razvoj,” je pojasnila. Namesto BDP odrast predlaga kombinacijo družbenih in biofizičnih dejavnikov kot kazalnika razvoja.
Da gre za smiseln koncept, je na okrogli mizi, ki je prav tako potekala v okviru konference, poudarila tudi Gaja Brecelj iz nevladne okoljske organizacije Umanotera. Kar se ji zdi še bolj pomembno, pa je to, da “pritiskamo na ta prave gumbe” in začnemo zavračati to, da lahko “z majhnimi koraki pridemo do sprememb”. Po besedah Brecelj je na širši družbeni in politični ravni to tudi najlažja pot, ko pa govorimo o ambicioznejših premikih, pa “polovica politike skoči v zrak”. Čeprav govorimo, da pri zavedanju o problemih podnebne in biodiverzitetne krize zaupamo znanosti, pa jo na drugi strani z vsemi aktivnostmi, ki jih počnemo kot družba, zanikamo s tem, ko je ne upoštevamo, je menila.
Da se ob vseh znanstvenih dognanjih in opozoril, ki jih imamo, spremembe malo vidne, pa se je čudila tudi Katarina Trstenjak iz Instituta Jožef Stefan. Z aktivnim državljanstvom lahko zahtevamo določene stvari, težava pa je še vedno najbogatejši sloj ljudi, ki vodi svet. Poleg koncepta odrasti je spomnila tudi na koncept zadostnosti, ki v ospredje postavlja vprašanje, koliko je dovolj, da se znotraj parlamentarnih meja živi kakovostno življenje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje