Nedeljski osupljiv severni sij je presenetil marsikoga, saj so bile možnosti, da bi bil viden tudi v naših krajih, relativno majhne. Kaj se je spremenilo, je za N1 pojasnil astrofizik Tomaž Zwitter.
Mnogi opazovalci večernega neba so včeraj ujeli čudovite barve severnega sija oziroma aurore borealis.
Astrofizik in profesor na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko Tomaž Zwitter je v soboto za N1 dejal, da bo sončev izbruh, ki je severni sij povzročil, v nedeljo res povzročil nekoliko več aktivnosti na nebu, a ne dovolj, da bi severni sij videli tudi v naših krajih. Kaj se je torej spremenilo?
“Včeraj se je zgodilo, lahko pa se tudi ne bi”
Danes je Zwitter pojasnil, da so astronomi s posnetkov satelitov vedeli, da se Zemlji približujejo delci sončevega izbruha, a da to, ali bodo Zemljo zares dosegli, izvedo šele kakšno uro, preden se to zgodi – če sploh se.
V tej zadnji uri sta namreč mogoča dva scenarija. Najpogosteje se zgodi, da je magnetno polje delcev glede na magnetno polje Zemlje obrnjeno tako, da delci ne morejo vstopiti v naše magnetno polje in ga zaobidejo. V tem primeru Zemljino magnetno polje deluje kot neke vrste ščit, kar je, je dodal Zwitter, za nas dobro, saj smo tako dobro zaščiteni pred sončevimi izbruhi.
Drug, redkejši pojav, ki smo mu bili priča tudi včeraj, pa je, da sta ti magnetni polji poravnani. Takrat se magnetne silnice “prevežejo” in sončevi delci prek silnic vstopijo v Zemljino magnetno polje.
Kako je obrnjeno Zemljino magnetno polje, je astronomom znano, kako je obrnjeno polje posameznega izbruha – in ali bosta polji poravnani, kar delcem omogoči vstop v atmosfero – pa izvedo šele kakšno uro, preden se to dejansko zgodi. “To je ta zgodba negotovosti, ali se bo ali se ne bo prevezalo. Včeraj se je zgodilo, lahko se tudi ne bi,” je razložil.
Viden s prostim očesom, a v resnici 200 kilometrov nad nami
Zwitter je razložil, da Zemlja, tudi če sta polji poravnani, ne dopusti, da bi sončevi delci kar neposredno trčili v njeno atmosfero. Namesto tega zasedejo prostor okrog Zemljinega magnetnega polja. Kadar ni izbruha in je delcev malo, jih atmosfera nato ustavi in obrne nazaj, preden bi prišli v njeno neposredno bližino.
Pri močnih izbruhih pa je delcev tako veliko, da jim uspe priti tudi v nižja območja, in v skrajnem primeru trčijo tudi v zgornje plasti atmosfere – temu smo bili priča včeraj. To pomeni, da smo na višini okrog 200 kilometrov videli rdeč žar. Ta žar je črta sevanja kisika, ki pa zahteva izredno nizke gostote. Višina 200 kilometrov je namreč “zelo zelo visoko”, je pojasnil Zwitter; le 150 kilometrov višje so že postavljeni prvi sateliti.
Kljub temu da smo ga lahko videli na obzorju, je bil včerajšnji severni sij dejansko neposredno nad Nemčijo.
Zelenega severnega sija, ki je pogost v bližini Zemljinih polov, v Sloveniji praktično nikoli ne vidimo, saj nastaja na še nižji višini, okrog sto kilometrov visoko, in ga običajno vidijo zgolj lokalni prebivalci krajev v bližini polov. Zeleni siji so veliko bolj spremenljivi in intenzivni.
“Imeli smo srečo”
Pri nas je mogoče videti le šibkejše in slabše opazne rdeče sije, pa še ti so zelo redki. Po Zwittrovem mnenju je bil včerajšnji sij najintenzivnejši v zadnjih 20 letih. Prejšnjič smo ga lahko videli aprila letos, a je bil, kot je pripomnil Zwitter, veliko šibkejši in bolje viden s fotoaparati in ne s prostim očesom.
“V tem smislu je bil ta pojav pravzaprav izjemen, zelo zelo močan, sicer relativno kratkotrajen – okrog osmih zvečer je bilo vsega že skoraj konec in nato se je umaknilo. Nekaj malega so imeli še v Ameriki, ampak ne veliko. Tako da smo dejansko imeli srečo,” je o njem povedal astrofizik.
Razlog, da smo lahko v tako kratkem času opazovali kar dva sija, je to, da je Sonce sedaj bolj aktivno kot sicer. Kljub temu pa je v zadnjih letih, ko je Sonce v fazi intenzivnejše aktivnosti svojega 11-letnega cikla, do severnega sija pri nas prišlo le dva- ali trikrat.
Zakaj ga ponekod niso videli?
Včerajšnji severni sij je bil kot sam pojav enak v vseh slovenskih krajih. Kako je torej mogoče, da so ga nekateri videli bolje od drugih – mnogi pa ne? Prebivalcem prenekaterih krajev, tudi prestolnice, je pogled omejevalo trenutno lokalno vreme – Ljubljančanom je, kot je pojasnil Zwitter, pogled proti severu prav tedaj oviral “poreden” oblak –, v večji meri pa je mogoče kriviti močno osvetlitev v večjih mestih. “Na neki način smo kaznovani zaradi teh nesrečnih luči,” meni Tomaž Zwitter.
Ga bomo kmalu spet videli?
Čeprav je severne sije težko z gotovostjo napovedati, Zwitter ocenjuje, da bi v prihodnjih nekaj dneh najbrž lahko videli še kakšnega. Pogoji za opazovanje pojava bodo tudi po navedbah portala Neurje.si v naslednjih dneh dobri. Sončeve nevihte bodo namreč še naprej intenzivne do srede, ko bo sončeva aktivnost dosegla vrhunec.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!