Umrl je gledališki in filmski igralec Radko Polič - Rac, so sporočili iz Združenja Dramskih Umetnikov Slovenije. Bil je igralec, ki je ustvaril čez sto gledaliških, prek petdeset filmskih in več deset radijskih vlog.
Radko Polič je bil rojen med drugo svetovno vojno v Črnomlju. Iz dramske igre in umetniške besede je diplomiral leta 1965 na AGRFT. Bil je igralec, ki je ustvaril čez sto gledaliških, prek petdeset filmskih in več deset radijskih vlog. Radko Polič Rac je pustil neizbrisen pečat v gledališču na Slovenskem. Seznam njegovih vlog, po katerih bo ostal v spominu občinstvu in poslušalstvu, je zares dolg in neprecenljiv. Rac je bil tudi eden najbolj cenjenih filmskih igralcev tako v Sloveniji kot v državah bivše Jugoslavije, so zapisali v Združenju Dramskih Umetnikov Slovenije.
Ko je prejel Borštnikov prstan, so zapisali, da je Radko Polič med slovenskimi igralci “najizrazitejši intuitivni igralec, ki ustvarja s pomočjo popolnega zlitja /empatije/ z dramsko osebo, ki jo predstavlja. Racova posebnost je, da se igri predaja scela, z vsem svojim bitjem, njegova igra je nedeljiva od njegove osebnosti….” V skoraj štirih desetletjih trajajoči igralski karieri je Radko Polič oblikoval okoli sto gledaliških in petdeset filmskih vlog. Večino dramskih vlog je ustvaril v slovenskem gledališču od Trsta in Nove Gorice preko vseh profesionalnih odrov Ljubljane do Celja in Maribora. Na odrih in na gledaliških festivalih nekdanje Jugoslavije je bil vselej iskan in cenjen igralec. S prvim velikim priznanjem strokovne kritike in občinstva ga je leta 1970 nagradilo Borštnikovo srečanje, sledila je nagrada Prešernovega sklada (1972), nato so se kar vrstile nagrade za filmske vloge ter nove Borštnikove nagrade (1979, 1981, 1988, 1991), so še zapisali.
Kot so dodali, je bil nagrajen z dvema Sterijevima nagradama za igralsko stvaritev (1979 in 1982), sarajevski festival MES je njegovo igro ovenčal z Zlatim lovorjevim vencem (1987). Prejel je Župančičevo nagrado (1991) in nagrado za najboljšo uprizoritev na Festivalu monodrame na Ptuju (2001)…
V SNG Drama Ljubljana so ob smrti igralca zapisali, da si sodobnega slovenskega gledališča brez njega “ni mogoče niti predstavljati. V naših življenjih je pustil neizbrisen pečat,” so zapisali in dodali, da jih je vest o smrti kolega pretresla.
Hrvaški režiser Georgij Paro pa je, kot spominjajo v Drami, o enem svojih najljubših igralcev zapisal: “V njegovi igri je nekaj ganljivega: pred vami je nemočen človek, igrača v rokah usode, ki trpi in bo propadel, pa ne naredi ničesar, da bi se zaščitil ali ubranil, pač pa mučeniško spije svojo čašo do dna. Pri tem skoraj ni pomembno kakšen lik igra – pozitivca ali negativca – obema vsadi svojo ranljivost in šibkost, nekakšno obsojenost na propad.” In še: “Rac je sveti igralec, ki izgoreva za svojo gledališko vero. Fanatik. Ne kalkulira. Izgoreva kot sveča. Ni ga težko upihniti: dovolj je že, da ga ne sprejmeš in nimaš rad, pa bo ugasnil. In kam pobegnil. Raca, torej, moraš imeti rad.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje