Urad za meroslovje, ki bdi nad količino živila posameznih izdelkov, vsako leto prejme nekaj pritožb, da je potrošnik kupil izdelek, v katerem je bilo na primer manj moke, kot je to zagotovljeno na embalaži. "Imeli smo primer, ko se je potrošnik pritoževal zaradi prelahkega piščančjega mesa, nadzor pa je pokazal, da pri tehtanju ni upošteval izgube mase mesa zaradi izceje, ki je ostala v zavitku oziroma embalaži." Koliko pritožb je upravičenih in koliko ne?
Kot smo poročali včeraj v članku Je v enem kilogramu moke, ki jo kupimo v trgovini, res en kilogram moke?, je Twitterjev uporabnik delil fotografijo pšenične moke. Na embalaži je pisalo, da je neto količina moke en kilogram, a ko je doma izdelek stehtal, je tehtnica pokazala 150 gramov manj. Spraševal se je, ali prodajalec na tak način poskuša ogoljufati potrošnike.
Urad za meroslovje vsako leto prejme nekaj pritožb potrošnikov, ki so kupili izdelek, lažji od količine, navedene na embalaži. “V večini primerov naš nadzor pri proizvajalcu neskladnosti ne potrdi in je imel potrošnik smolo, da je kupil ravno zakonsko dovoljen lažji izdelek.” Določena odstopanja namreč Pravilnik o količinah predpakiranih izdelkov dovoljuje, “a ta ne smejo iti vedno v škodo kupca” in morajo ustrezati sistemu povprečja. (Za primer vzemimo kilogram moke. V celotni seriji izdelkov je lahko vsebnost moke nižja ali celo višja od neto količine, ki je navedena na embalaži, a mora biti povprečje mase vseh izdelkov vsaj en kilogram.)
Pomembna je tudi tako imenovana meja hibnosti, torej za koliko gramov se lahko dejanska vsebina razlikuje od navedene na embalaži. V praksi to pomeni, da je izdelek z neto količino 100 gramov lahko 4,5 grama lažji. Izdelek, ki bi moral glede na oznako na embalaži tehtati en kilogram, pa je lahko lažji za 15 gramov. A v celotni seriji izdelkov je lahko 2,5 odstotka produktov pod mejo hibnosti. Torej so lahko ti izdelki še lažji, dejanska vsebina pa navzdol ni omejena in so odstopanja lahko še večja. Pri nekaterih izdelkih, ki so označeni z oznako EGS “e”, denimo ribji izdelki Delamarisa ali otroška hrana, ki jo proizvaja Fructal, je ureditev drugačna. Zakonska meja je tam določena z dvakratnikom dovoljenega odstopanja, a proizvajalec na trg ne sme dati 2,5 odstotka produktov pod mejo hibnosti.
Urad za meroslovje količino izdelkov vedno preverja pri podjetju, ki izdelke pakira. “Zakonska zahteva je, da morajo biti mase ustrezne pri proizvajalcu. Če so taki izdelki, denimo moka, dlje časa v trgovini, kjer je vroče, se lahko zgodi, da bodo občutno izgubili maso.” Enako velja za meso. “Imeli smo primer, ko se je potrošnik pritoževal zaradi prelahkega piščančjega mesa, nadzor pa je pokazal, da pri tehtanju ni upošteval izgube mase mesa zaradi izceje, ki je ostala v zavitku oziroma v zavitku.”
Urad za meroslovje nadzor izvaja tako, da pod drobnogled vzame serijo denimo 450 izdelkov, pri čemer jih naključno izbere in pregleda 30. “Če je en izdelek v tem konkretnem primeru lažji od neto mase, je celotna serija sprejemljiva.” Če pa v seriji odkrijejo tri ali več tovrstnih izdelkov, urad prodajo prepove. Tovrstne nadzore lahko urad opravlja le, če je na voljo dovolj veliko število izdelkov, saj “dejanske vsebine predpakiranih izdelkov nihajo, nekatere so lahko višje, nekatere nižje. To je odvisno od narave izdelka, kakovosti polnilne naprave in ne nazadnje tudi od točnosti oziroma natančnosti tehtnice.”
Prav zato na uradu opozarjajo, da tehtanje doma s kuhinjsko tehtnico ne pove nič. “Tehtnice, ki jih uporabljajo v gospodarstvu in trgovinah, morajo izpolnjevati posebne zahteve. To pomeni, da moramo še pred uporabo ugotoviti, ali so sploh skladne in ali zares merijo oziroma kažejo točno. Te tehtnice pa morajo biti nato na vsaki dve leti tudi redno overjene.” A prav s kuhinjskimi tehtnicami potrošniki navadno preverjajo, ali so kupili mačka v žaklju.
“Vsako leto na račun premajhne količine prejmemo nekaj posameznih pritožb. Tu velja tudi omeniti, da meritev, ki jo potrošnik doma izvede s kuhinjsko tehtnico, ni primerljiva z meritvijo, ki jo mora izvesti proizvajalec na overjeni tehtnici, ki izpolnjuje predpisane meroslovne zahteve.” Na uradu so pojasnili, da so obravnavali tudi nekaj upravičenih pritožb. “Proizvajalec je denimo zaznal težave na polnilni napravi in ni ustrezno reagiral, na trgovskih policah pa so tako pristali izdelki z manjšo količino. Spet drugi proizvajalec je pomotoma zamenjal etiketo.” Na izdelek z manjšo količino je namreč nalepil etiketo, na kateri je bila zapisana večja neto količina.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje