“Grozno je, ko se vračaš domov v prazno hišo”

Poglobljeno 11. Dec 202206:003 komentarji
Kavč
Foto: N1

Čeprav si starši želijo, da njihovi otroci odrastejo in se osamosvojijo, je njihova selitev od doma za mnoge starše velik stres. "Prazno gnezdo" nemalokrat prinese potrtost, žalost, tesnobnost, izgubo smisla. Gre za veliko spremembo v življenju družine, zato so tovrstni občutki do neke mere pričakovani in normalni. Kako si lahko pomagamo sami in kdaj poiskati pomoč? Mladi v Sloveniji se sicer odseljujejo relativno pozno. Razlogov za to je več. Eden od njih je tudi "osrediščenost slovenskih družin na otroke", kar ima tako za starše kot za otroke lahko visoko ceno. Posledica pa je lahko ne prazno, ampak "nagneteno gnezdo".

Marjeta iz Štajerske se je s strahom pred praznim gnezdom prvič soočila, ko je najmlajši od treh sinov zaključeval osnovno šolo. Skrivaj si je želela, da ne bi odšel v dijaški dom kot njegova brata, za kar je, kot pravi, takrat našla vrsto racionalnih razlogov. V resnici pa jo je takrat prvič prešinilo, da bosta z možem mogoče ostala sama. “Sin se je nato odločil, da ne bo šel v dijaški dom. Čeprav bi podprla tudi drugačno odločitev, sva bila neizmerno srečna, da se je odločil tako,” se spominja.

Srednješolska leta je tako preživel v domači hiši, nato pa je s študijem prišel trenutek, ki se ga je sogovornica bala. Odselil se je v mesto. Na začetku se je vračal vsak konec tedna, zdaj, po nekaj letih, čedalje bolj poredko. Marjeta živi za te dneve. “Za vikend sinovi pridejo na obisk in takrat je hiša polna. Potem gre vsak po svoje in spet je vse prazno. Od srede si tako spet v pričakovanju vikenda,” opiše. To, da vikende včasih preživijo po svoje, razume, a iskreno pove, da to zelo težko sprejme.

Osamljenost
Profimedia

Na to, da sta z možem ostala sama in da je nihče več ne potrebuje, se ni še povsem privadila. “Grozno je, ko greš iz službe in se zaveš, da nimaš komu kuhati. Ko grem v trgovino, nakupim poln voziček, čeprav doma ni nikogar. Čez teden ne kuham, ker ne znam skuhati majhnih količin. Majhnih loncev nimam,” pravi.

Težko ji je, ko pride v prazno hišo. “Prej, ko so bili otroci doma, mi je bila hiša premajhna, zdaj mi je prevelika.” Ker sta bila kot mlada starša v stanovanjski stiski, sta z možem zgradila dovolj veliko hišo, da bi lahko vsak od treh sinov imel dovolj veliko sobo za prvih nekaj let, preden bi  rešil svoj stanovanjski problem. “Zdaj ugotavljava, da verjetno nihče ne bo živel tukaj in da bova sama. Včasih kar gledam, v kateri kot hiše naj se dam. Kaj bomo s toliko prostora? O tem bi morala razmišljati, a še ne morem.”

Občutek nemoči

Nelagodja ob odhodu dveh otrok, ki sta šla v Ljubljano študirat, se še zelo dobro spominja tudi Marija s Primorske, čeprav je od takrat minilo že več kot dvajset let. “Ko je dve leti za hčerko odšel še sin, je bilo nenadoma ogromno časa, tudi za razmišljanje. Čutila sem nemoč, ker sem imela občutek, da ne morem otroku v vsakem trenutku pomagati, če bi potreboval mojo pomoč. Čeprav je mogoče ne potrebuje.” Skrbelo jo je tudi, da se bodo oddaljili in da se bo njihov odnos, ki je bil do takrat topel in iskren, ohladil.

Mama in hči
Egon Parteli/N1

Kljub stiski se je zavedala, da je odhod od doma za njena odraščajoča otroka to, kar najbolj potrebujeta. “Lepo je, če imaš na vrtu posajene rože in jih gledaš, kako cvetijo. A če te rože presadiš nekam, kjer imajo več sonca, svetlobe, prostora in kisika, zacvetijo še lepše. Tako sem razmišljala tudi ob odhodu otrok. Po eni strani sta mi res strašno manjkala, po drugi strani pa sem tudi vedela, da je tako prav. Da živita svoje življenje, se učita in spoznavata nove stvari in da je to zanju najbolje.”

Marija še vedno razmišlja, da bi lahko za svoja otroka naredila več in jima bolj pomagala, če bi živela bližje. “Tudi po vseh teh letih, kar živita v Ljubljani, še vedno mislim, da bi jima lahko bolj pomagala, če bi bila doma. Po drugi strani pa si mislim, da je prav, da živita svoje življenje v svojem ritmu. Tudi če bi živeli v istem mestu, bi bil naš ritem življenja povsem drugačen,” je prepričana.

Potrtost in izguba smisla

Krizi, ki jo opisujeta naši sogovornici, psihologi pravijo sindrom praznega gnezda. Kot pravi klinična psihologinja Katja Belšak z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, gre za pojav, ki odraža normalno prilagajanje na novo življenjsko obdobje tako staršev kot otrok. Ob tem dodaja, da je izkušnja, ko otroci zapuščajo dom, za starše včasih še posebej čustveno zahtevna.

Katja Belšak
Klinična psihologinja Katja Belšak (foto: osebni arhiv)

“Starši lahko postanejo potrti, lahko se počutijo osamljeni, po odhodu otrok lahko žalujejo, čutijo izgubo. Lahko so tesnobni in jih bolj skrbi za dobrobit otrok v tem novem obdobju, ko več ne živijo tam, kjer je bil dolgo njihov dom. Lahko občutijo izgubo smisla v življenju. Lahko se tudi povečajo napetosti v partnerskem odnosu,” pojasnjuje.

Odhod otrok od doma v vsakem primeru predstavlja veliko spremembo v življenju, poudarja Belšak. Normalno je, da se (predvsem) starši v tem obdobju soočajo z občutki potrtosti.

Kdaj je odhod otrok še posebej zahteven

Za nekatere družine je sicer ta prehod lažji, pri drugih pa so stiske posebej velike. To se zgodi predvsem v družinah, kjer so bili odnosi že prej problematični. “Če je bil odnos med staršem in otrokom prej stabilen in z varno navezanostjo otroka na starša, bo ta prehod stekel z nekaj potrtosti, ne bo pa imel posledic za stabilno čustvovanje obeh vpletenih, torej starša in otroka. Če pa je bil njun odnos konflikten, morda sovražen ali pa odvisen, potem bo prehod za obe strani zelo težek,” opozarja Belšak.

V takšnem primeru se pri otrocih lahko pojavijo občutki krivde, da so zapustili starša in da ta ne bo mogel brez njih funkcionirati, pri staršu pa se lahko pojavijo hudi občutki zapuščenosti, strah jih je samote in otrokom zamerijo njihov odhod, pojasni psihologinja. “Skušajo jih povleči nazaj, jih pogosto kličejo, želijo, da jih redno obiskujejo ali da jim otroci rešujejo raznorazne njihove težave. In jim pravzaprav ne dajo dovoljenja, da odrastejo in živijo samostojno.” Sogovornica poudarja, da so to pogosto starši, ki so odvisni od svojega otroka in so ga v času odraščanja vpeli v odnos, v katerem so bile vloge glede tega, kdo skrbi za koga, obrnjene.

Večje težave imajo pogosto tudi starši, ki so za otroka skrbeli sami, tisti, ki so imeli oziroma imajo konfliktni partnerski odnos, pa tudi tisti, ki jim je starševstvo predstavljalo skoraj celotno identiteto in morda nikoli niso bili zaposleni, še pojasnjuje.

Kdaj poiskati pomoč

Ko nastane prazno gnezdo, ni nič neobičajnega, če smo nekoliko žalostni, potrti, tesnobni … Ker tako velika sprememba terja prilagajanje, si moramo dati čas in ne pričakovati prehitro preveč od sebe, pravi psihologinja Katja Belšak.

Žalostna ženska
Egon Parteli/N1

“Če so ta čustva izrazitejša, je del pomoči že v tem, da to prepoznamo, da razumemo, kaj se nam dogaja in da se o tem lahko pogovarjamo s partnerjem, prijatelji. In da se usmerimo ravno na tisto, za kar prej nismo imeli časa – na prostočasne aktivnosti, na obujanje starih odnosov, na vzpostavljanje novih prijateljstev, na ponovno večjo povezanost v partnerskem odnosu, …”

Če pa je stiska ob odhodu otrok hujša, je treba poiskati strokovno pomoč, opozarja sogovornica. “Če se pojavi bolj izražena tesnoba in depresivno razpoloženje, denimo globlja potrtost, izguba veselja, težave s spanjem, težave s koncentracijo, splošen upad vsakodnevnega funkcioniranja ali celo samomorilne misli, se je treba obrniti na osebnega zdravnika ali neposredno k psihiatru oziroma kliničnemu psihologu. Pomagajo lahko zdravila, psihološke terapije ali kombinacija obojega.”

Na prazno gnezdo se lahko pripravimo

Čeprav gre za veliko spremembo v življenju družine, se na to obdobje po besedah psihologinje do neke mere lahko tudi pripravimo.

“Starši lahko delujejo preventivno tako, da z odraščanjem otrok vedno več časa namenijo svojim prostočasnim aktivnostim, zato da potem ne nastane naenkrat praznina in ne vedo, kam bi s svojim časom. Pomembno je, da skrbijo za partnerski odnos, ga ohranjajo živega in funkcionalnega. Pa tudi to, da sprejmejo odraščanje svojega otroka, ki se bo enkrat končalo z njegovim odhodom od doma,” svetuje Belšak.

“Če zmore starš otroka doživeti kot samostojno osebo in je otrok v takšno osebo odrasel, je to lahko tudi lepo obdobje vzpostavljanja novega odnosa med dvema odraslima osebama. Ob tem je pomembno, da se spoštujejo obojestranske potrebe, želje in tudi meje glede pogostosti stikov, obiskovanja, pomembna je medsebojna podpora.”

“Kot otrok, ki ga vse novo navduši”

Marija pravi, da si je čas po selitvi otrok od doma zapolnila z rekreacijo. “Mož se je že prej ukvarjal s tekom, jaz pa sem takrat začela hoditi na dolge sprehode. Dvakrat tedensko sem začela obiskovati tudi vodeno vadbo. Z možem pa sva si omislila tudi gledališki abonma in začela bolj redno obiskovati gledališče.”

sprehod
simbolna fotografija (Profimedia)

Marjeta medtem priznava, da je z vključitvijo v prostočasne aktivnosti, s katerimi bi zapolnila praznino, pretiravala. “Ne vem, kje sem živela zadnjih 20 let, da nikoli nisem pomislila na kakšne dejavnosti. Zame to sploh ni obstajalo,” se spominja. Vedno je bila doma, pripravljena, če bi jo kdo potreboval. Po odhodu otrok se je naučila, da si lahko vzame čas tudi zase. “Kot bi odkrila neki novi svet, ki me je v teh nekaj letih posrkal. Postala sem kot otrok, ki ga vse novo navduši. Vključila sem se v likovno društvo, v risanje, slikanje, razna izobraževanja in tečaje, kup stvari. Ugotovila sem, da mi je postalo vsega preveč. Manjka mi tisto, na kar sem bila bolj navajena, skrb za dom, za družino,” pove. A tega zdaj žal nihče več ne potrebuje, doda z grenkobo.

Slovenski starši čutijo odgovornost, tudi ko otroci odrastejo

Slovenske družine so osrediščene na otroke, pravi socialna psihologinja dr. Mirjana Nastran Ule. Zanje je značilen zelo zaščitniški odnos ter zelo močan občutek odgovornosti staršev do otrok, ki se v življenjskem poteku ne zaključi. “Marsikje drugje je življenjski potek otrok, potem ko odrastejo, njihova stvar. Pri nas pa se čutimo odgovorni še naprej – da pomagamo poiskati službo, stanovanje in tako naprej, zato se močno vpletamo v odločitve otrok.”

Mirjana Nastran Ule
Socialna psihologinja dr. Mirjana Nastran Ule (foto: Daniel Novakovič/STA)

Ule kot slovensko specifiko izpostavlja tudi velike hiše, ki jih pogosto vidimo na podeželju. “Tega v drugih državah ni. Pri nas pa gradimo z mislijo na prihodnje generacije, ki bi lahko živele v tej hiši.”

Razlogov za to, da starši svoje življenje gradijo okrog otrok, je več, pravi. “Po eni strani bi lahko rekli, da so možnosti za individualno promocijo v tako majhni državi omejene, zato starši svoje cilje usmerjajo tudi v otroke in ne le vase. Družinsko življenje je tako močna kvaliteta življenja, da ljudje ne vidijo druge možnosti smiselnega bivanja. Raziskave so tudi pokazale, da so otroci neke vrste kompenzacija za lastne neuspehe ali zdrse. In glede na to, da veliko nudimo otrokom, tudi pričakujemo veliko od njih – da imajo dobro izobrazbo, da nam omogočijo imeti vnuke … Kot da je to daj-dam, neka recipročnost,” opisuje Ule.

roke
Egon Parteli/N1

“Ko otroci odrastejo in si ustvarijo lastno življenje, pride strah pred praznino. Namreč ta osrediščenost na otroke lahko tudi škodljivo vpliva na partnerski odnos, partnerja pozabita na svoje življenje, dejavnosti, prosti čas, druženje. Vse to se pri nas pogosto dogaja prek družinskega kroga. Ko otroci odidejo, zato ne znamo živeti sami.”

Problem ni le prazno, ampak tudi nagneteno gnezdo

Mladi v Sloveniji se v povprečju relativno pozno selijo iz skupnega gospodinjstva. Po podatkih Eurostata se s povprečno starostjo 29 let in pol uvrščamo na sedmo mesto, za Hrvaško, Portugalsko, Slovaško, Bolgarijo, Grčijo in Italijo. Povprečje v Evropski uniji je sicer 26 let in pol. Na Švedskem, ki je na zadnjem mestu, se mladi odselijo že pred dopolnjenim 20. letom.

Študentski dom
Srdjan Živulović/BOBO

Po podatkih raziskave Mladina 2020 je med mladimi od 25 do 29 let v Sloveniji kar 44 odstotkov takšnih, ki si gospodinjstvo še vedno delijo s starši.

Vodja raziskave in izredni profesor na mariborski filozofski fakulteti dr. Miran Lavrič pravi, da je ključno ozko grlo v Sloveniji nepremičninski trg. “V raziskavah ugotavljamo, da se mladi zelo individualizirajo, želijo si avtonomije in samostojnosti. Večina tistih, ki po 25. letu še živijo doma pri starših, ima glede na ugotovitve raziskave močno željo, da bi se odselila. Zakaj se torej ne? To je povezano predvsem s prekarnostjo na trgu dela in s tem povezano stanovanjsko problematiko. Tisti, ki se odselijo, se večinoma odselijo v stanovanja, ki so jih podedovali, ki so jim jih kupili starši ali pa so jim jih vsaj pomagali kupiti starši,” pojasnjuje sociolog.

Miran Lavrič
Dr. Miran Lavrič. (foto: Miloš Vujinović/Bobo)

Če mladim začne iti za nohte, pomoč pogosto spet poiščejo pri starših. Ta tako imenovani bumerang efekt je značilen predvsem za obdobja gospodarske recesije. Kot pravi Lavrič, je v ZDA v starostni skupini 25–34 let takšnih, ki so se vrnili domov, celo več kot tistih, ki se še niso odselili. “Pri nas tovrstnih podatkov nimamo, je pa odseljevanje pri večini bolj enosmerna ulica. Določen delež – ocenjujem, da približno petina – pa se tudi pri nas vsaj začasno vrne domov, nekateri v isto stanovanje, drugi v ločeno, a pod isto streho.”

V ZDA tako avtorji ne pišejo več le o sindromu praznega gnezda, ampak tudi o sindromu nagnetenega gnezda, pravi sogovornik. “S konceptom bumerang otrok se je vzpostavila tudi psihologija nagnetenega gnezda, torej nasvetov, kako shajati z odraslimi otroki v skupnem gospodinjstvu. Prazno gnezdo je problem, s katerim se je treba soočiti, a nagneteno gnezdo prav tako. Prepričan sem, da v Sloveniji takšnih družin ni malo.”

“Včasih razmišljam, da bi se odselila kar sama”

Mojca (ime je na željo sogovornice spremenjeno) iz Ljubljane si dom še vedno deli z 38-letnim sinom. “Po eni strani bi ga najraje nagnala in za njim zaklenila vrata, po drugi strani pa je to vendarle moj otrok in skrbi me, kako bi se znašel.” Kot pravi Mojca, je njen mož vztrajal, da se mora sin odseliti že, ko je bil star 18 let, sama pa v to ni privolila, saj ta ni imel nobenih prihodkov.

Bloki Ljubljana
Slika je simbolična. (foto: Borut Živulović/BOBO)

Zdaj ji je žal. “Jasno mi je, da sem bila preveč popustljiva. Privadil se je na hotel mama in nič mu ne manjka. Včasih omeni, da se bo, ko najde službo, odselil. Potem pa včasih reče, da bo raje primaknil 300 evrov za stroške,” opiše situacijo, ki jo zelo pogosto spravlja v jezo in tudi obup. Včasih ji to tudi ponoči ne pusti spati, pravi. “A kam bo šel, če ga vržem ven?”

Tričlanska družina živi v majhnem stanovanju, premajhnem za sobivanje treh odraslih ljudi. Mojca meni, da je edina realna možnost, da bi sin najel sobo v stanovanju, ki bi si ga delil še z drugimi sostanovalci, saj je najemnina za lastno nepremičnino v prestolnici preprosto previsoka za nekoga s povprečno plačo, kaj šele za nekoga z manj rednimi prihodki. Vprašanje pa je, ali bo imel motivacijo za to.

“Včasih imam tako dovolj, da razmišljam, da bi se odselila kar sama,” pravi Mojca. “A najemnine so visoke. Poleg tega pa se mi zdi res trapasto, da bi bila v tej situacija jaz tista, ki bi se umaknila iz lastnega stanovanja.”

Tudi obratne okoliščine – ko že odrasli otroci ne odidejo od doma – torej lahko sprožajo stiske in frustracije.

Za mlade pomembna udobje in varnost

Dekle z mačko
Profimedia

Ostajanje mladih doma pri starših je (lahko) povezano tudi z udobjem in varnostjo, ki ju mladi v Sloveniji po besedah Mirana Lavriča visoko cenijo. “V raziskavi se je pokazalo, da je kakovost stanovanj za mlade pomemben dejavnik osamosvajanja. Doma so navajeni na relativno dobre stanovanjske razmere in ne želijo se odseliti kamorkoli. Lahko bi rekli, da sta udobje in varnost pomembnejša od želje po osamosvojitvi, ki običajno prinaša določena tveganja.”

Mirjana Nastran Ule meni, da gre za povratni učinek (pretirane) starševske skrbi do otrok. “Če so starši zelo varovalni, se otroci na to navadijo. Od malega rastejo z mislijo, da bodo, ko se pojavijo težave, starši pomagali.”

Da takšna starševska skrb ni univerzalna in samoumevna, priča tudi primer mame samohranilke iz ZDA, ki jo je Ule spoznala v 90. letih. “Njeni starši so svojo hišo preuredili v apartmaje in jih oddajali študentom, sami pa so se preselili na Florido. Njihova hčerka je s svojim otrokom, za katerega je torej skrbela sama, živela v enem od teh apartmajev in je enako kot vsi drugi študenti staršem plačevala najemnino. Njej se je to zdelo popolnoma normalno in ni razumela, zakaj sem tako začudena nad tem. Ko otrok začne študirati, se mora osamosvojiti, takšna je bila njena logika. Otrok s tem prevzame drugačne vrednote – biti moram samostojen, se osamosvojiti, se boriti, to je moje življenje,” opisuje Ule.

Mama in hči
Egon Parteli/N1

Pretirana skrb in varovanje po drugi strani lahko povzročita, da otroci ne razvijejo strategij za težke preizkušnje, in ko se te pojavijo, klecnejo, še opozarja.

Starše vrnitev otrok domov lahko obremeni

Marjeta, ki je po odhodu treh sinov od doma potrta in se – kot številni drugi starši – spopada z izgubo smisla, neizmerno pogreša čas, ko je bila hiša polna, a si ne predstavlja, da bi se sinovi spet preselili domov. “Skregali bi se v nekaj dneh. Zdaj ko le občasno prihajajo, vidiš, kako jih imaš rad, a hkrati si tudi vesel, ko gredo. Če smo dlje časa skupaj, se že skregamo in moramo iti vsak malo po svoje,” je iskrena.

Copati
Profimedia

Ponovno življenje pod isto streho lahko prinese nekatere pozitivne učinke, denimo medsebojno pomoč in podporo med generacijama, meni Katja Belšak. Vendar pa staršem, ki so se že privadili na prazno gnezdo, vrnitev odraslih otrok lahko prinese tudi ponovno breme, saj menijo, da morajo zanje skrbeti in zato opustiti lastne aktivnosti, ki so si jih oblikovali, potem ko so ostali sami.

Britanska mednarodna longitudinalna raziskava je, denimo, pokazala, da se je po vrnitvi otrok kakovost življenja staršev pomembno znižala. Poročali so o zmanjšanem občutku nadzora v življenju, avtonomije, zadovoljstva ter samorealizacije, pojasnjuje psihologinja.

Tudi sicer se zdi, da se vrednote, povezane z družinskim življenjem, počasi spreminjajo, meni Mirjana Nastran Ule. “Vedno bolj je vrednota kvaliteta življenja, vse bolj prevzemamo individualizem, vse bolj je pomembno to, da je meni dobro. Predvsem ženske oziroma matere doslej nismo gledale na lastno dobrobit, nismo si znale vzeti časa in poskrbeti (tudi) zase.” Mlajše generacije imajo na srečo do tega drugačen odnos, še ocenjuje sogovornica.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar