Boris Ivanovič, kot razkrije že njegov vzdevek na Twitterju "tekvsakdan", teče vsak dan. S krajšim premorom več kot desetletje. Pred časom je dobil idejo, da bi pretekel vse ljubljanske ulice, in po treh mesecih je izziv končan. Za njim je več kot 300 ur teka, 3.000 kilometrov in 1.623 ulic. "Z ulicami sem za nekaj časa opravil," pravi po zaključku.
Še preden se večina mesta prebudi, Boris Ivanovič ustavi svojo štoparico. Na njej je izpisan rezultat – okrog 30 pretečenih kilometrov. Ivanovič zadnjih 15 let teče, odkar ima otroke, raje zgodaj zjutraj, pred službo. Vsak dan. Ne odvrnejo ga niti slabe vremenske razmere. “Večkrat sem že tekel za plugom po Dunajski cesti, če na cesti ni bilo avtomobilov,” pojasnjuje.
Budilko običajno nastavi ob 4. uri zjutraj. Njegov niz brez prekinitve je trajal devet let in pol, nato pa ga je za štiri tedne ustavila poškodovana rama. Tekmuje na ultramaratonih, kjer je že 30-krat zmagal, tudi na slovitem Balatonu.
Letno preteče med 8.000 in 10.000 kilometri, kolikor jih nekateri posamezniki prevozijo z avtomobilom. Velikokrat priteče tudi na obiske, za svojo družino. “Vprašam jih, ali se lahko pri njih oprham, partnerica in otroci pa mi pripeljejo oblačila, da se preoblečem,” razloži.
Odbijal ga je organizacijski del
V zadnjih letih je v njegovi glavi zorela ideja, da bi osvojil vse ljubljanske ulice. “Tekel sem po ljubljanskih, in vsakič ko sem prišel do nove ulice, sem si rekel: Pa grem še po tej, saj je samo ena ulica,” so bile prve misli, ko se je odločal, da se poda na kljukanje ulic v prestolnici.
Najbolj ga je motil organizacijski del, kako slediti in beležiti, da ne bi vsega zapisoval ročno.
“Ideja je počasi zorela, videl sem nekaj drugih tekačev v tujini in projekt me je znova bolj začel zanimati,” o odločitvi pravi Ivanovič. Zgled iz tujine mu je Rickey Gates, ki je v 47 dneh pretekel vse ulice San Francisca. Vsak dan je tekel sedem ur, med lokacijami se je premikal kar z avtodomom, pri načrtovanju teka pa mu je skice risal prijatelj matematik.
Začel optimistično in tekel tudi v krogih
Najprej je naletel na težavo, ki se jo je bal že od začetka – organizacija. Z aplikacijo City Strides je dobil okvirno sliko in motivacijo, saj je imel 30 odstotkov ljubljanskih ulic že pretečenih, vendar program ni bil povsem natančen, ob tem pa je upošteval le ceste, ki imajo ime, v nekaterih naseljih pa nimajo uličnega sistema.
“Zelo optimistično sem si v program že vnaprej vrisal pot, ki jo bom potem tudi dejansko odtekel, vendar sem bil že po enem kilometru povsem izgubljen. Ko sem prišel do prvega križišča, kjer je bil sistem več ulic in nisem vedel, v katero moram zaviti, GPS pa ni bil povsem natančen.”
Dva tedna se je “lovil”, včasih tekel tudi v krogih in tako nekaj ulic pretekel tudi dvakrat, nato pa je s pomočjo Strave in osebnega “heatmapa” začel risati rdeče črte po Ljubljani.
Končni rezultat: 90 dni, 300 ur in 3.000 kilometrov
Po dobrih treh mesecih je podvig končal. Verjetno bi ga še kakšen teden hitreje, a je vmes skočil še na evropsko prvenstvo v ultramaratonu, med dopustom pa je v petih dneh osvojil še blejske ulice. Za njim je mesečno pretečenih 1.000 kilometrov. Skupno je pretekel 3.000 kilometrov, saj so se nekatere ulice ponavljale, ko je tekel do izhodišča, tekel pa je 300 do 350 ur. Pretekel je tudi poljske ceste in poti med bloki. Tempo po ulicah se je gibal med petimi in šestimi minutami na kilometer, najdlje pa je v enem dnevu pretekel 55 kilometrov.
“Lahko bi rekel, da sem pretekel vse ulice in ceste. Na zemljevidu sta še dve rdeči piki, vendar je kot ulica označeno tudi počivališče Barje. Avtorjem zemljevida sem javil napako. Prazaprav sem se med tekom po ljubljanskih ulicah kar specializiral za prijavljanje napak na zemljevidu (Open street map), sporočil sem jih 40,” pravi o stranski nalogi med tekom.
Večino ljubljanskih ulic je premagoval sam, dvakrat se mu je pridružil tudi prijatelj. Z njim je pretekel tudi zadnjo ulico na Jančah. Sicer pa mu je pri navigaciji največ preglavic povzročalo načrtovanje obrokov med tekom.
“Velikokrat sem se uštel pri tem, koliko hrane in pijače naj vzamem s seboj. To je izviralo iz tega, da sem si vedno rekel, da bom odtekel 25 kilometrov, nato pa me je potegnila še kakšna ulica in sem bil hitro čez 30 kilometrov,” se spominja prigod.
Zadnjih 14 dni zelo napornih
V prvih mesecih so se rdeče črte na zemljevidu, ki označujejo pretečene razdalje, hitro podaljševale, najbolj naporen del pa je prišel v zadnjih dveh tednih.
“Zadnjih 14 dni je bilo kar napornih, vzelo mi je veliko energije. Spal sem po tri, štiri ure, vstajal sem ob 2. ali 3. uri zjutraj, saj sem se moral več časa voziti do izhodišča, nato pa se z avtom vračati v največji gneči,” o zaključku pravi Ivanovič.
Prvo polovico ljubljanske trase je vedno začenjal doma, nato pa se je do izhodišč začel voziti s kolesom, na koncu, ko je moral ciljno popolniti le še nekaj rdečih pik, pa z avtomobilom. Na obrobju občine je tako velikokrat tudi po 15 minut iskal ustrezno mesto, na katerem je lahko pustil avtomobil, saj so bile v okolici le hiše z dvorišči.
Po 3.000 ljubljanskih kilometrih ga je najbolj presenetilo, da v prometu praktično ni imel težav. “Niti enkrat nisem bil v nevarnosti, da bi me kdo zbil. To me je res presenetilo, saj se mi na navadnih treningih to velikokrat zgodi,” pravi. Imel pa je kar nekaj srečanj s štirinožnimi prijatelji.
“Z ulicami sem zaključil za nekaj časa, predvsem zaradi izkušenj s psi. En me je ugriznil, imel pa sem še vsaj 50 bližnjih srečanj in bežanje ter reševanje pred njimi,” se nasmehne ob pripovedovanju prigod.
275 km², 1623 ulic, ~3000 km ✔️ #MOL #vseulice #tekvsakdan pic.twitter.com/znG0WqJBDN
— Boris (@tekvsakdan) October 4, 2022
Naslednja ideja: 1.000 PST
Ivanovič je tek po vseh ulicah prestolnice izkoristil tudi za priprave na evropsko prvenstvo v ultramaratonu, zdaj pa zaključuje hitrostne priprave na Ljubljanski maraton (večinoma je tekel le na stadionu), ki bo 23. oktobra in na katerem redno teče.
Z ulicami je za nekaj časa zaključil, naslednja ideja pa je 1.000 pretečenih Poti spominov in tovarištva (PST). 32,5-kilometrski krog okoli Ljubljane je eden njegovih najljubših “poligonov” za tek, trenutno pa jih ima za seboj nekaj več kot 800. Redno teče tudi na teku trojk, kjer običajno po koncu uradne tekme s prijatelji odtečejo celoten PST.
“Samo ta dan lahko dobiš štampiljke. Če me bo ’prijelo’, jih lahko že prihodnje leto naredim,” napoveduje.
Za tek mu je “kliknilo” med oddajo
Ivanoviču tek pomeni del življenja. Posvetilo se mu je ob gledanju oddaje Dušana Mravljeta, ki je učiteljico pripravljal na polmaraton. “Vedno sem si želel teči, nato pa je nekaj kliknilo in sem začel,” razlaga 49-letnik, ki se je pred tem ukvarjal s hokejem na parkirišču, floorballom in nogometom.
S tekom se je tako začel ukvarjati leta 2006, tekel pa je toliko, kolikor je lahko, saj je imel le štoparico, ki ni merila razdalje.
“Tekli smo s štoparico, na primer 30 minut. Nato sem doma vzel CD s slovenskim imenikom, na katerem si imel zemljevid in si lahko vrisal razdalje. Potegnil sem črte, kje sem tekel, in podatke vpisal v Excel,” se spominja svojih začetkov.
Mnogi Ivanoviča poznajo z družbenega omrežja Twitter, na katerem pogosto objavlja dogodivščine s tekov. Zbira jih pod ključnikom #tekvsakdan, prav besedna zveza “tek vsak dan” pa je, saj mu je pisana na kožo, tudi njegov vzdevek na Twitterju.
“En dan sem tekel in razmišljal o imenu. Utrnila se mi je ideja za ime ’tekvsakdan’, saj mi je tek postal del življenja. Eno uro po teku sem že kupil domeno, ime pa je bilo prosto tudi na Twitterju. Stran bi rad bolj uredil, enkrat se bom tega lotil, vsaj teh ulic, malce bom razložil, če se bo še kdo lotil tega.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje