Razmah spletne trgovine je pospešil tudi prodajo ponarejenih umetnin. Slovenski galeristi in likovni kritiki na spletu opazijo veliko ponaredkov. Kako vemo, da je delo ponarejeno, kateri so najbolj ponarejeni slovenski umetniki in kakšne so cene?
Pogosta spletna prevara, o kateri se redko govori, je prodaja ponarejenih umetnin. Nakup umetniškega dela ‘na daljavo’ namreč goljufom precej olajša delo, saj se kupec težje prepriča o avtentičnosti dela, je v pogovoru za N1 izpostavil sodni cenilec likovnih del in kritik AleksanderBassin.
Na spletnih oglasnikih umetnin se lahko prodajalci zelo preprosto izognejo izurjenemu očesu galeristov, ki ponarejenega dela ne bi postavili v izložbo. ‘Umetnina’ tako ostaja v obtoku, kar lahko zelo škodi avtorju. Največ ponaredkov se po oceni direktorja ljubljanske galerije in dražbene hiše SloArt DamjanaKosca najde na spletnih oglasnikih. Kupci pa se ne morejo zanašati niti na dokumentacijo, ki je sicer priložena certificiranim umetniškim delom. “Tudi ti dokumenti so včasih v celoti ponarejeni,” opozarjajo na generalni policijski upravi (GPU).
Presenetljivo odkritje na Bolhi
V začetku meseca je ljubitelje umetnosti presenetila novica o novoodkriti nepodpisani sliki, ki naj bi jo odkrili na spletnem oglasniku Bolha, naslikala pa naj bi jo Ivana Kobilca. Sodni cenilec za likovno umetnost ter nekdanji kustos Narodne galerije Ferdinand Šerbelj je ocenil, da gre za delo Ivane Kobilce.
Doslej neznano delo Ivane Kobilca (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
Direktor ljubljanske galerije in dražbene hiše SloArt DamjanKosec je sicer že na začetku pogovora izpostavil, da odgovor na vprašanje glede števila ponaredkov ni tako zelo preprost. Zgodi se namreč, da kakšno delo avtorju pripišemo po nesreči. Da ocena ni tako preprosta, pravita tudi direktor mariborske galerije Hest EmilŠarkanj in sodni cenilec Bassin.
Ocena je težka predvsem zato, ker obstaja več vrst ponaredkov, ugotavljanje pristnosti pa je dolgotrajen in zahteven proces. Pri nekaterih delih je že na prvi pogled jasno, da ne gre za dela priznanih avtorjev, pri drugih ni tako preprosto.
Včasih se delo pomotoma pripiše napačnemu avtorju
“Lahko je delo po nesreči pripisano napačnemu avtorju, ker so na primer naslikane poteze podobne slikarskemu slogu Matija Jame. Ne gre za ponaredek, ampak zmoto pri podpisu,” opiše Šarkanj.
Pri preverjanju pristnosti umetnine si lahko galeristi in sodni izvedenci pomagajo z vrsto preiskav, med katerimi sta najpogostejši preiskava z UV svetlobo in analiza materialov. A slednja je mogoča le na umetninah, ki so nastale pred letom 1950, ko so umetniki še sami mešali barve.
Včasih tudi ne gre za namerni ponaredek, lahko se je poskušal neimenovani slikar naučiti potez znanega slikarja, denimo Picassa ali Jakopiča, potem pa se delo nenamerno pripiše napačnemu avtorju.
Lahko pa imajo ljubitelji umetnosti v svojem domu tudi pravi izdelek določenega umetnika, a tega sploh ne vedo. “Lahko, da umetnina ni bila nikoli popisana v katalogih, nima podpisa, lahko gre za študijo slike, ki ni najboljša in jo je zato tudi stroka napačno ocenila oziroma ji ne more pripisati avtorstva, ker odstopa od drugih del avtorja,” opiše Kosec.
Kakšne so cene
Čeprav je sprva veljalo, da se ponaredek prepozna po njegovi nižji ceni, to danes redko drži, zatrjujejo vsi trije zagovorniki, pa tudi policija. “Prodajalci ponaredkov skušajo s preprodajo ponaredkov zaslužiti čim več, cene se zato približujejo originalom,” so izpostavili na policiji.
Ponaredki akvarelov slikarja Franceta Slane se na spletu prodajajo za nekaj sto evrov, izpostavi Šarkanj. “Če na primer ocenimo, da se okoli 500 ponaredkov Slane na trgu prodaja za ceno od 500 do 700 evrov … to je veliko kriminalno dejanje,” razlaga Šarkanj.
Kip Janeza Boljke na Bavarskem dvoru (Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)
Najlažje je ponarediti že pokojne avtorje
Kateri pa so najpogosteje ponarejeni slovenski avtorji? Bassin pravi, da je najlažje ponarediti dela umetnikov, ki so že pokojni, saj tako avtentičnosti dela pri avtorju ni več mogoče preveriti.
Direktor mariborske galerije Šarkanj največkrat opazi ponaredke slikarja FrancetaSlane in kiparja JanezaBoljke. Ocenjuje, da je na trgu približno 90 odstotkov del, ki se prodajajo pod imenom France Slana, ponaredkov.
Da so dela Boljke zelo pogosto ponarejena, je dejal tudi Kosec. V galeriji SloArt so z agencijo Artstar, ki se ukvarja s certificiranjem umetnin, začeli z evidentiranjem in certificiranjem njegovih kipov. Petčlanska komisija je v prvem popisu odkrila, da je bilo okoli 30 odstotkov pregledanih kipcev ponarejenih. V drugem popisu je bilo ponaredkov okoli 20 odstotkov, je povedal ustanovitelj in direktor galerije Damjan Kosec. Popis izvajajo vsake tri mesece.
Kosec je omenil še štiri slovenske impresioniste, slikarje Riharda Jakopiča, Ivana Groharja, Matija Jamo in Mateja Sternena. Posebej je treba biti pazljiv pri delih, ki so pripisana starejšim avtorjem – Gabrijelu Stupici, Zoranu Mušiču in Marjanu Preglju.
Na policiji so zaznali ponaredke Boljke in Mušiča. Domnevno ponarejena dela sicer obravnavajo le, če dobijo prijavo, ki jih je sicer zelo malo. Lani so prejeli dve, predlani pa tri. Ob tem dodajajo, da se največ prijav nanaša na ponaredke umetniških slik in certifikatov, ki pripadajo slikam, medtem ko je prijav o domnevno ponarejenih kipih manj. Prijave so obravnavali kot goljufije ter kršitve materialnih in moralnih avtorskih pravic, ne kot kazniva dejanja.
Kako vem, da gre za ponaredek?
Ponaredki umetnin, tako kot vsi drugi, skušajo originalno delo čim bolj posnemati – po slogu, temi, tehniki, obliki, materialih in značilnostih določene dobe. Zares dobre ponaredke je zelo težko odkriti, opozarjajo na policiji.
Da umetnina ni delo znanega avtorja, v tem primeru lahko pokažejo le zahtevni in izredno dragi postopki, pri katerih strokovnjaki s kemičnimi sredstvi ugotavljajo starost pigmentov in z rentgenskimi žarki odkrivajo nanose barv.
Pri slabših ponaredkih je neavtentičnost dela lažje opazna – pri tem so v pomoč razstavni katalogi, monografije posameznih avtorjev ali drugih tovrstnih virov.
Ob nakupu dela se lahko najbolj zavaruje s tem, da preverite dokumentacijo umetnine in se obrnete po drugo mnenje k ustreznemu strokovnjaku. Dela kupujte v galerijah, kjer je poreklo del znano oziroma, ki vam v primeru odkritja, da ste kupili ponaredek, vrnejo kupnino. Ponarejevalci namreč lahko ponaredijo tudi dokumentacijo, opozarja Šarkanj.
Ponarejeno umetnino lahko izda:
(neustrezna) dokumentacija, ki spremlja delo otiroma navaja njegovo vrednost;
način prodaje, pri kateri prodajalec ne predloži potrdila o pristnosti dela;
prodajalec, ki ni ekspert na področju oziroma vam ne želi posredovati svojega naslova ali identitete;
cena, ki odstopa od vrednosti na legalnem trgu;
manjkajoča oznaka na umetniškem delu, ki navadno spremlja dela priznanih avtorjev;
poseg na umetnini, s katerimi poskušajo ponarejevalci pustiti vtis, da je ponarejena umetnina starejša (na primer umetno ustvarjanje razpok v barvi).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje