Zakon o kazenskem postopku po mnenju ustavnega sodišča ni v neskladju z ustavo, ker ne konkretizira obveznosti pristojnega ministra, da v upravnem delu postopka izročitve tujca presoja navedbe o spremenjenih okoliščinah in ob njihovi utemeljenosti izročitev zavrne. Minister je to dolžan storiti neposredno na podlagi ustave, so navedli v odločbi.
Zahtevo za oceno ustavnosti zakona o kazenskem postopku je vložilo vrhovno sodišče, ki se je na ustavno sodišče obrnilo po prekinitvi revizijskega postopka, ki so ga začeli po zavrnilni odločbi upravnega sodišča v primeru odločanja o izročitvi ruske državljanke. Po mnenju predlagatelja naj zakon ne bi omogočal, da minister za pravosodje v upravnem delu postopka izročitve tujca presoja dejstva in dokaze, ki jih tujec iz upravičljivih razlogov v predhodnem, sodnem delu postopka ni mogel navajati, nanašajo pa se na nevarnost, da bo v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju.
Kot so pojasnili na ustavnem sodišču, so izpodbijano ureditev presojali z vidika prepovedi mučenja iz 18. člena ustave in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Po njihovih navedbah iz dosedanje presoje ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da mora imeti posameznik v postopku izročitve možnost dokazovanja, da obstaja resnična nevarnost, da bo v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju.
Če je pristojni organ to presojo že opravil in sprejel stališče, da navedena nevarnost ni podana, mora biti posamezniku omogočeno, da vse do dejanske izročitve zahteva ponovno presojo te nevarnosti, pri čemer se lahko sklicuje tako na dejstva in dokaze, ki so nastali po prvotni odločitvi, kot tudi na dejstva in dokaze, ki so nastali že prej, a jih posameznik ni navedel iz upravičenih razlogov (spremenjene okoliščine), so dodali.
Zakon o kazenskem postopku presojo verjetnosti, da bi bil tujec, čigar izročitev se zahteva, v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju, izrecno nalaga sodišču v sodni fazi postopka izročitve, ne pa tudi ministru v nadaljnji, upravni fazi postopka. Zakon ministru ne daje izrecne podlage niti za presojo spremenjenih okoliščin. Vendar po presoji ustavnega sodišča to ne pomeni, da minister teh okoliščin ne sme ali ni dolžan upoštevati.
Po stališču ustavnega sodišča mora minister v okviru upravnega dela postopka izročitve tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah presojati neposredno na podlagi 18. člena ustave in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. “Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna. Zakon torej zgolj zato, ker ministru te presoje ne nalaga, ni v neskladju z ustavo,” so pojasnili na ustavnem sodišču.
O neskladnosti zakona z 18. členom ustave bi bilo po njihovih navedbah mogoče govoriti šele, če bi ministru navedeno presojo jasno prepovedoval in ob tem tudi ne bi zagotovil drugega učinkovitega pravnega varstva, za kar po presoji ustavnega sodišča pri izpodbijani ureditvi ne gre.
Ob tem na ustavnem sodišču poudarjajo, da se navedena presoja nanaša zgolj na vprašanje ustavne skladnosti zakonske ureditve upravnega dela postopka izročitve, ne pa tudi na vprašanje, ali zakon na ustavno skladen način ureja možnost presoje spremenjenih okoliščin po zaključku upravnega dela postopka izročitve do dejanske izročitve.
Vse N1ajboljše: Kaj se dogaja v zakulisju N1?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!