"Trump je ugrabil republikansko stranko"

Trump po poskusu atentata. (Foto: PROFIMEDIA)

Amerika je na razpotju. Republikanska stranka z Donaldom Trumpom na čelu je "v revolucionarnem zanosu", demokrati pa se trenutno ukvarjajo predvsem sami s sabo. Kaj se dogaja v ZDA in kako je do tega prišlo? Pogovarjali smo se tudi z nekdanjim veleposlanikom v ZDA Romanom Kirnom, ki pravi: "Trump je ugrabil republikansko stranko." Opozarja tudi, da bi zaradi dogajanja v Ameriki lahko v globalni politiki zazevala praznina, Rusija in Kitajska pa komaj čakata, da jo zapolnita. V kakšnem primeru? Poglobljeno o stanju ameriške politike in družbe.

Streljanje na republikanskega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa pred tednom dni je postreglo s posnetkom, ki se bo v zgodovino vpisal kot ikonični in ki je simbol njegove nepopustljivosti in kljubovalnosti. Okrvavljeni Trump, na katerega so samo nekaj trenutkov pred tem streljali, se je dvignil, iztegnil kvišku stisnjeno pest in svojim privržencem sporočil: “Fight. (Borite se.)” Po bližnjem srečanju s smrtjo je bila njegova instinktivna reakcija poziv k boju.

Po dogodku so se začela vrstiti ugibanja, da bi ta dogodek – in Trumpova reakcija – lahko odločil predsedniško tekmo, ki se je že sicer nagibala v prid republikancem. Demokratski kandidat in aktualni ameriški predsednik Joe Biden, ki je kljub majhni starostni razliki (Trump je star 78, Biden pa 81 let) videti veliko starejši in v slabši kondiciji od Trumpa, je z retoričnimi spodrsljaji že pred časom sprožil ugibanja o svojem zdravstvenem stanju, vendar pa se kljub vse glasnejšim pozivom iz lastne stranke še vedno ni umaknil.

Nervoza v demokratski stranki je dodatno narasla pred dnevi, ko je Biden sredi predvolilne kampanje sporočil, da ima covid, in se umaknil v samoizolacijo.

Glede na poročila ameriških medijev se pritiski na Bidna, da izstopi iz predsedniške tekme, stopnjujejo. K temu ga je javno pozvalo že več kot trideset vidnih demokratov. Kako bi v tem primeru potekal proces nominiranja njegovega naslednika oz. naslednice, ni povsem jasno, je poročal CNN, najbolj verjetno pa je, da bi štafeto prevzela podpredsednica ZDA Kamala Harris.

Povezovalni govor se je sprevrgel v ponavljanje laži

Trump, ki je po mnenju številnih svetovnih političnih komentatorjev tisti, ki je s svojimi besedami in dejanji v ameriški politični vsakdan že pred leti vnesel nasilje, je po začetnem pozivu k boju nekoliko umiril retoriko. Tudi v svojem govoru ob zaključku nacionalne republikanske konvencije, ki je minuli teden potekala v Milwaukeeju, je začel umirjeno in povezovalno, rekoč, da želi biti predsednik vse države, ne le polovice.

A se v nadaljevanju ni mogel upreti ponavljanju laži, zavajanj in žalitev. Dejal je, da je članica demokratske stranke in nekdanja predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi “nora”, Biden slabši kot deset najslabših ameriških predsednikov v zgodovini skupaj in da so izrabili covid, zato da so na prejšnjih volitvah, na katerih je Trump izgubil, goljufali. Množica njegovih podpornikov je na shodu vzklikala: “Boj, boj, boj (angl. fight, fight, fight)!”

Novinar CNN Stephen Collinson je v svoji analizi po minulem dramatičnem koncu tedna zapisal, da ima Trump dve možnosti. Poskus atentata lahko izkoristi za obrat k manj strupeni retoriki, kar bi bilo v času, ko je marsikdo v Ameriki prestrašen, politično odgovorno. Lahko pa ga umesti v svojo zgodbo o tem, da je žrtev neke amorfne levice, ki želi streti njegove politične ambicije, mu odvzeti svobodo skozi montirane politične procese in ga uničiti.

Paralizirani demokrati

Trump je takšno interpretacijo raje prepustil drugim. Za podpredsedniškega kandidata je na nacionalni republikanski konvenciji imenoval J. D. Vancea, 39-letnega pravnika z diplomo Yala, ki je odgovornost za poskus atentata zelo hitro pripisal demokratom. Na omrežju X je zapisal, da je “osnovna premisa Bidnove kampanje, da je predsednik Donald Trump avtoritarni fašist, ki ga je treba ustaviti za vsako ceno”. Dodal je, da je “takšna retorika vodila neposredno v poskus atentata na predsednika Trumpa”.

J.D. Vance — J. D. Vance (Foto: Profimedia)

Vance ima sicer delno prav. Ključna točka kampanje demokratov je bila prikazovanje Trumpa kot grožnje demokraciji. A s poskusom atentata je izgubila svoj naboj, je opozorila Guardianova kolumnistka Arwa Mahdawi. “Zaradi poskusa atentata na Trumpa demokrati veliko težje poudarjajo, kako nevarne bi bile njegove politike. Namesto tega bodo v prihodnje govorili o civiliziranosti in obsojali nasilje,” je zapisala.

Ena od osrednjih točk dosedanje demokratske kampanje je bil tudi napad na Kapitol 6. januarja 2021, ko so po Bidnovih besedah Trumpove “velike laži” o volilnem izidu podžgale množico njegovih nasilnih podpornikov. Biden je večkrat opozoril, da je bila takrat napadena demokracija. Marsikdo meni, da so bile ZDA tistega dne na robu državljanske vojne. A zdaj je bila tudi z napadom na Trumpa napadena demokracija, piše Mahdawi. Tudi ta argument je torej izgubil ostrino.

Demokrati so torej pred izjemno zahtevno nalogo: loviti morajo nemogoče ravnotežje med tem, da ostajajo spravljivi in povezovalni, in tem, da kljubujejo brezkompromisni republikanski kampanji. A zdi se, da tudi v bolj običajnih razmerah pred poskusom atentata demokratom to ni najbolje uspevalo. Zadnje meritve javnega mnenja so pokazale, da Biden zaostaja za Trumpom tudi v tako imenovanih nihajočih državah, kjer je izid volitev težje napovedati.

Točka, ko ni več vrnitve

Aleksandar Hemon, svetovno priznani bosansko-ameriški pisatelj, je v intervjuju za rubriko Poglobljeno na N1 pred meseci preroško dejal, da demokratska stranka ni kos Trumpu in republikancem, ki so v revolucionarnem zanosu.

“Trump je v nekem trenutku opravil avdicijo za vodjo ameriških desničarskih sil, ki so imele in še vedno imajo revolucionarne namene – totalno in nepovratno spremembo družbe, vključno z načinom delovanja ameriške demokracije,” je takrat opozoril.

“Odkar je bil Trump leta 2016 izvoljen, se ta proces ves čas stopnjuje. Konflikt se ves čas krepi. Republikanska stranka in sile, ki jih ta stranka zastopa, so prišle do točke, ko ni več vrnitve. Če bodo volitve izgubili, tega ne bodo priznali brez konflikta, če bodo volitve dobili, pa bo sledilo maščevanje.”

Beli moški izgubljajo moč

“Razlog za to je, da so zaradi sprememb v ameriški družbi in v svetu – demografskih in drugih – sile, ki jih republikanska stranka predstavlja, to pa so večinoma beli Američani z določenimi privilegiji, ki verjamejo v patriarhat, dojele, da bodo v demokraciji izgubile,” je pred meseci za N1 še dejal Hemon. “Bolj kot so volitve svobodne, tem manjše so možnosti, da oni pridejo na oblast. V tem smislu je njihova edina strategija, da se ta demokracija uniči. Samo tako bodo ostali na oblasti.”

S tem se strinja tudi ameriška pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak, ki se je v 90. letih iz ZDA preselila v Slovenijo. “V ZDA bodo belci v naslednjih desetih ali dvajsetih letih številčno v manjšini. Dogajajo pa se tudi druge spremembe, denimo na področju spolnih identitet. Beli moški, posebej iz spodnjega srednjega razreda, čutijo, da izgubljajo moč.”

“Prav pred kratkim sem spremljala zanimivo predavanje o tem, da državljanska vojna najpogosteje izbruhne v sistemu tako imenovane anokracije, torej nedelujoče demokracije; kjer del družbe izgublja moč, ki jo je dotlej imel,” je še dejala. Da bi se v ZDA po novembrskih volitvah lahko razmahnil konflikt večjih razsežnosti, sicer ne verjame, ne zdi pa se ji nemogoče, da bi napetosti eskalirale v izbruhe civilne nepokorščine, napade milic in podobno.

Hemon je bil že pred meseci prepričan, da je spopad, mogoče celo oborožen, neizbežen. Demokratska stranka, vključno z Bidnom, tega ne jemlje dovolj resno, je ocenil v našem intervjuju. Njegovemu opozorilu tudi danes marsikdo pritrjuje.

Zametki trumpizma v čajankarskem gibanju

Minuli teden smo se o dogajanju v ZDA pogovarjali z Romanom Kirnom, dolgoletnim diplomatom, nekdanjim veleposlanikom v ZDA, pozneje pa svetovalcem za zunanjo politiko v kabinetu tedanjega premierja Marjana Šarca. Kirn za Poglobljeno ocenjuje, da je Trump “anomalija ameriške demokracije”.

Roman Kirn (Foto:Ziga Zivulovic jr./Bobo)

“S Trumpom je ameriška družba zabredla v obdobje največje notranje razcepljenosti vse od rojstva ZDA. Amerika česa takšnega še ni doživela. Pred njim je obstajalo džentelmensko rivalstvo, kulturni dialog, politična korektnost. Razlike so se razčiščevale v relativno korektnih političnih procesih.” To je po Kirnovih besedah zamenjala brezkompromisna in vulgarna kritika, ki meji na čisti populizem.

Nastavki za takšen politični razkol, ki pušča posledice tudi v ameriški družbi, so se sicer oblikovali že pred Trumpom, meni nekdanji slovenski veleposlanik v ZDA. “Prelomna točka je bil pojav in vzpon čajankarskega gibanja, ki se je zgodilo kot odziv na zmago Baracka Obame.”

Čajankarsko gibanje — Pripadnik čajankarskega gibanja. (Foto: Profimedia)

“Nastanek tega gibanja sem spremljal od blizu, saj sem takrat delal v Washingtonu. Šlo je za sprva benigno gibanje z nostalgičnim pridihom, ki pa mu nihče ni posvečal večje pozornosti. A že takrat je to gibanje vneslo nekatere nove elemente v politično življenje. V vsakdanji politični govorici etičnosti in politične korektnosti ni bilo več. Zamenjala sta ga nekulturni dialog, brezsramnost, poglabljati se je začela ideološka razcepljenost ameriškega volilnega telesa.”

Trump je stranko ugrabil

Pripadniki čajankarskega gibanja so bili populisti nove generacije republikanske stranke. “Populizma na začetku nismo jemali resno, potem pa se je izkazalo, da na ta način lahko zmagaš na volitvah in prevzameš oblast,” je še dejal Kirn.

Republikanska stranka Trumpa sprva ni jemala resno, na koncu pa ji ni preostalo drugega, kot da ga podpre. A če so bili sprva še prisotni notranje kritike, dvomi in nasprotovanje Trumpovi politiki – ne nazadnje ga je njegov aktualni podpredsedniški kandidat Vance leta 2016 označil za “ameriškega Hitlerja” – tega zdaj ni več.

Trump na konvenciji republikancev — Foto: Profimedia

“Danes v republikanski stranki ni politika, ki bi lahko uspeval brez podpore Trumpa. Postal je politična figura, brez katere v stranki ni mogoče zgraditi kariere,” je jasen Kirn. Tudi zdaj je sicer tu in tam neuradno slišati, da vsi v stranki niso zadovoljni s Trumpovo politiko, a na glas tega ne želi izreči nihče. Napad nanj pa je še dodatno strnil republikanske vrste.

“Trump je nedvomno ugrabil republikansko stranko,” je še poudaril Kirn. “On ni republikanec v klasičnem smislu. Na začetku svoje politične kariere je zgolj potreboval stranko, čajankarsko gibanje s svojim populizmom pa mu je relativno ustrezalo.”

Stališča prilagajajo skupini, ki ji pripadajo

Strokovnjakinja za mednarodne odnose Rachel Kleinfeld iz think-tanka Carnegie Endowment for International Peace je v članku, objavljenem septembra lani, zapisala, da je trend nominiranja ideološko bolj skrajnih politikov opazen že od 80. let prejšnjega stoletja. Stranke in kandidati namreč verjamejo, da bodo z bolj skrajnimi stališči prepričali več volilcev, kar se na primarnih volitvah, kjer volilci izbirajo svoje strankarske kandidate, tudi potrjuje, piše Kleinfeld.

“A to je lahko tudi samoizpolnjujoča napoved: volilci, ki so nato izpostavljeni bolj polarizirajoči retoriki ’svojih’ strankarskih voditeljev, so pogosto pripravljeni preoblikovati svoja stališča glede na oceno, kaj njihova skupina verjame in normalizira. To je posebej značilno za tiste volilce, ki svojo identiteto bolj vežejo na svojo stranko.”

Vsi želimo le pripadati. Mega identiteta pripadnikov obeh strank

Če se pripadniki ene in druge stranke pred desetletji niso strinjali glede vsebinskih vprašanj, denimo, kakšna naj bo vloga vlade in kakšne naj bodo politike, ki jih vlada sprejema, se je konflikt med volilci v zadnjem času spremenil, pojasnjuje politologinja z Univerze John Hopskins Lilliana Mason. “Če smo se o teh vsebinskih razhajanjih nekoč lahko pogovarjali in iskali kompromise, gre zdaj za to, da se ne maramo, da smo jezni eni na druge, demokrati in republikanci si ne zaupajo, saj eni za druge menijo, da predstavljajo grožnjo državi. O teh razhajanjih ne moremo iskati kompromisa,” je povedala za ameriško javno televizijo PBS.

Aktivistka, ki se zavzema za podporo pravici do splava, in aktivist, ki tej pravici nasprotuje — Aktivistka, ki se zavzema za podporo pravici do splava, in aktivist, ki tej pravici žensk nasprotuje (Foto: Profimedia)

Odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, Mason išče v socialni psihologiji. “Gre za evolucijsko pogojeno potrebo človeka, da pripada določeni skupini, da svojo skupino vidi kot boljšo in da proti drugi skupini tekmuje, če oceni, da ta ogroža status njegove skupine.”

Zaradi sprememb v družbi sta se začeli stranki v zadnjih desetletjih vse bolj razlikovati, ne samo po političnih stališčih, ampak tudi v smislu identitete. “Republikanci in demokrati so se začeli razlikovati tudi glede na to, kako izgledajo, kakšnih verskih obredov se udeležujejo, kakšne serije gledajo, kje in kako živijo,” je naštela Mason. S takšnim “nalaganjem” identitet se je oblikovala, kot pravi temu, mega identiteta, ki je okrepila naravni instinkt po tem, da skupini, s katero se identitetno poistovetiš, pripadaš, drugo pa zavračaš. “Volitve so v tem smislu tekmovanje za status. Ena stran zmaga, druga je poražena.”

Mason je v svoji knjigi Uncivil Agreement opozorila, da ti trendi lahko vodijo v še več političnega nasilja, ali se bo to zgodilo, pa je odvisno od političnih voditeljev. “Politični voditelji lahko ljudi spodbujajo ali jih odvračajo od nasilja, kar so pokazale tudi nekatere študije. Od tega, za katero možnost se bodo odločili, je odvisna naša prihodnost.”

Strankarsko kljubovanje in pripravljenost žrtvovati demokratična načela

Če se Američani strinjajo glede česar koli, se strinjajo glede tega, da so izjemno razdvojeni, pišejo ameriški mediji. Vendar pa tudi študije kažejo, da je polarizacija še bolj kot vsebinska – čustvena. Podporniki ene stranke podpornikov druge preprosto čedalje bolj ne marajo.

Na vprašanje, kam to lahko vodi, je v blogu pred leti odgovoril raziskovalec na univerzi v Stanfordu Jan Gerrit Voelkel: “Naslednja stopnja (te afektivne polarizacije, op. a.) bi bilo lahko strankarsko kljubovanje in prezir do druge strani ter pripravljenost, da žrtvuješ načela, samo zato, da drugi strani preprečiš vladanje. To gre lahko tako daleč, da žrtvujemo demokratična načela in ignoriramo pravila, ki smo jih dorekli kot skupnost, samo zato, ker menimo, da smo mi tisti, ki so na pravi strani.”

Ameriško vrhovno sodišče (Foto: PROFIMEDIA)

Napete razmere, disfunkcionalnost

“Nekateri temu pravijo napete razmere, jaz pa temu pravim disfunkcionalnost,” nam je na vprašanje, kako ocenjuje trenutno politično situacijo v nekdanji domovini, odgovorila Erica Johnson Debeljak. “Oblast je v takšnih razmerah povsem onesposobljena. Če ena stranka sprejme zakonodajo, ki nagovarja splošni javni interes, je druga ne bo podprla, ker se glasuje zgolj po strankarski liniji.”

Roman Kirn pa je poudaril, da so zaradi principa “ali si z nami ali pa proti nam” nefunkcionalne vse tri veje oblasti: poleg izvršne in zakonodajne tudi sodna, kar je še posebej skrb vzbujajoče. To se je nazadnje pokazalo pred tedni, ko je vrhovno sodišče odločilo, da je imel Trump polno imuniteto v vseh dejanjih, ki jih je opravljal v funkciji predsednika.

Demokracija je poškodovana

Na to je pred meseci opozoril tudi Hemon. “Demokracija je poškodovana, začenši s tem, da je ameriško vrhovno sodišče povsem pod nadzorom ultradesničarskih sil. Če se spomnimo leta 2000, ko je George W. Bush nezasluženo dobil volitve, s pomočjo vrhovnega sodišča – nekaj podobnega se dogaja tudi zdaj.”

“Vrhovno sodišče je že eliminiralo nekatere določbe zakona o volitvah, ki so nebelim volilcem omogočale dostop do demokratičnega procesa. To se torej že dogaja na več ravneh – na pravni, administrativni in na ravni neposrednega konflikta z milicami, ki se oborožujejo,” je takrat dejal Hemon.

Oborožena skupina Ponosni fantje (angl. Proud boys), ki je igrala pomembno vlogo pri napadu na Kapitol 6. januarja 2021, je po poročanju Reutersa sporočila, da se je članstvo okrepilo in da so pripravljeni ponovno služiti kot Trumpove neuradne obrambne sile. Na fotografiji plakat, s katerim vabijo nove člane.

Latentna nevarnost državljanskega konflikta

“To ni več klasično politično sobivanje,” nam je ta teden rekel Roman Kirn. “To je stanje, kjer obstaja latentna nevarnost državljanskega konflikta.”

Nevarnost, da bi se ob morebitnem Trumpovem porazu ponovil 6. januar 2021, je v takšnih razmerah povsem realna. Trumpov sopotnik v tekmi za Belo hišo J. D. Vance je maja v intervjuju za CNN dejal, da bo priznal rezultate volitev – a le pod pogojem, da bodo te “svobodne in poštene”.

Ob tem je dodal, da morajo imeti ljudje možnost ukrepati ob morebitnih težavah oziroma nepravilnostih. “Če menite, da so bile nepravilnosti, morate imeti možnost sprožiti ustrezne postopke,” je izjavil Vance. “Če bodo volitve svobodne in poštene, bom zagotovo sprejel rezultat.”

Večina meni, da bodo volitve preizkušnja za demokracijo

Foto: PROFIMEDIA

Raziskava agencije Associated Press in centra za družboslovne raziskave na univerzi v Chicagu NORC iz konca leta 2023 je pokazala, da 62 odstotkov odraslih Američanov meni, da bi bila po volitvah novembra letos demokracija v ZDA lahko na preizkušnji.

Skoraj 90 odstotkov demokratskih volilcev in malo več kot polovica neodvisnih je verjela, da bo na stanje demokracije slabo vplival morebitni Trumpov drugi mandat. Nekaj več kot 80 odstotkov republikanskih volilcev pa, da bo demokracijo zamajala Bidnova zmaga, s čimer se je strinjala tudi več kot polovica nestrankarskih volilcev. Vsak peti Američan je menil, da je ameriška demokracija tako poškodovana, da v tem smislu ne bo pomembno, kdo bo zmagal na volitvah.

Razkol pokazal na sistemske težave

Erica Johnson Debeljak meni, da k nezaupanju ljudi v demokratični proces prispeva tudi ustroj ameriškega volilnega sistema, ki je s sistemom elektorjev pravzaprav “globoko nedemokratičen”. Ker je polarizacija tako izrazita, je takšno stanje praktično nemogoče odpraviti.

V zgodovini ZDA se je že nekajkrat zgodilo, da so elektorji izvolili kandidata, ki je na nacionalni ravni prejel manj glasov kot njegov tekmec. To se je nazadnje zgodilo prav v primeru Trumpove zmage leta 2016, ko je Trump prejel skoraj tri milijone manj glasov volilcev kot njegova demokratska tekmica Hillary Clinton. Kljub temu je slavil zmago, saj mu je elektorski kolegij namenil 304 glasove, medtem ko jih je Clinton prejela 227.

Vmesne volitve v ZDA — Foto: Evelyn Hockstein/REUTERS

“Ko sem živela v ZDA, niti sama nisem povsem razumela, kako globoko nedemokratičen sistem je to. Zdaj mislim, da je to mogoče najslabši demokratični sistem na svetu,” je bila neposredna Johnson Debeljak.

Te sistemske napake po njeni oceni niso bile tako očitne, ko sta obe strani sodelovali, s poglabljanjem razkola in nezmožnostjo sodelovanja za skupno dobro pa so postale zelo očitne.

Nekdo mora biti pripravljen prevzeti obnovo

Ko smo Hemona decembra vprašali, kaj je rešitev za takšno stanje v ameriški politiki in družbi, je dejal, da meni, da se tega ne da rešiti zgolj z volitvami. “Ne vem, kaj je rešitev. Mislim pa, da bo nekaj počilo in nekaj se bo zlomilo. To bo mogoče uničilo ameriško demokracijo, mogoče pa jo bo dovolj poškodovalo, da se bo po tem zlomu zgodila neka oblika obnove, da se bo spremenila na neki pozitiven način.”

“Kot Bosanec si vedno predstavljam katastrofe, a po vsaki katastrofi sledi obdobje obnove in grajenja. Na to mora biti nekdo pripravljen. Demokratska stranka v tem trenutku nima nobene ideje, kaj bo, če se zlomi to, kar zdaj je. Ne morejo si predstavljati možnosti, da lahko ameriška demokracija funkcionira drugače kot zdaj.”

“Rešitev bi lahko bila, da se demokracija še bolj odpre, da postane čim bolj vključujoča in da se ustvarita politična koalicija in solidarnost okrog ideje, da gre za usodni spopad. Da se gre torej v polni politični spopad z republikanci in belo manjšino v ZDA. A demokratska stranka v tem trenutku tega ni sposobna. Oni se pretvarjajo, da je to vse v okviru normalnega, da so to majhne razlike med nami,” nam je pred pol leta dejal Hemon.

V globalni politiki lahko nastane praznina. “Rusija in Kitajska komaj čakata na to”

“Trumpizem ne ponuja popolnoma nobene rešitve za problem razkola politike in družbe,” je jasen tudi Kirn. “Trumpizem, ki kot ideja presega tudi Donalda Trumpa, je navdihnjen prav s poudarjanjem razlik.”

Nekdanjega veleposlanika v Ameriki skrbi predvsem to, kaj bi lahko drugi Trumpov mandat prinesel Evropi in svetu. Trump namreč ni politik, ki bi branil obstoječo mednarodno usmeritev, je opozoril.

Zemlja iz vesolja, blue marble, modra frnikola — Foto: PROFIMEDIA

“Amerika trpi za sindromom identitetne politike, zaverovanosti same vase. To ima tudi drugo ime: izolacionizem. V ameriški družbi tli že dolgo, Trumpova politika pa je ves čas na meji, da bo peljala v izolacionizem. To se zelo odraža tudi v politiki Make America Great Again, ki se osredotoča samo na ameriške interese,” opozarja nekdanji veleposlanik. “Če se bodo ZDA začele ukvarjati same s sabo, bo v globalni politiki nastal vakuum, ki ga bo nekdo zapolnil. Rusija in Kitajska komaj čakata na to.”